Deli parka

Kdo smo | Poslanstvo | Zgodovina | Zbirka rastlin | Arboretski red | Zemljevid parka | Povezave

 

 

Južni park / Zahodni park

Južni park deli od Zahodnega parka drevored divjega kostanja. Ob vstopu v Arboretum se lahko obiskovalci odločijo, ali bodo pot nadaljevali po drevoredu naravnost do parternega parka, ali bodo zavili levo na polkrožno pot skozi Zahodni park. V Zahodnem parku so prireditvene površine za sezonske razstave in široki javnosti namenjeno ponudbo. Pri rastlinah igrajo tu glavno vlogo cvetlični nasadi, ki se iz leta v leto spreminjajo.

 

Souvanova loka

Souvanova loka leži med Velikim jezerom, starim in parternim parkom ter upravno zgradbo. Ta predel arboretuma živi v znamenju vode. Vzdolž potoka Stanjška, ki priteče iz Velikega jezera, so zrasli gabri in jelše. Drevesa je visoko prerasel bršljan (Hedera helix), ki daje skupaj z lovorikovci (Prunus laurocerasus) in tisami (Taxus baccata) Souvanovi loki tudi pozimi zeleni značaj. Poleti se v rahli senci jelš razcvetijo maslenice (Hemerocallis) in hoste (Hosta). Strugo, ki se čez travnik vije proti parternemu parku, sta obrasla bujni šaš in drugo obvodno rastlinje. Na vzhodni strani travnika iz tal mezi voda, ki se združuje v majhne potočke. V namočenih tleh že več deset let rastejo tise in kažejo, kako neverjetno prilagodljiva drevesna vrsta so. Tisa se sicer v Sloveniji pojavlja samoniklo v senčnih gozdovih. Že dolgo jo je v naravi prepovedano uničevati.

V Souvanovi loki je precej zanimive drevnine. Spomladi zacvetijo razni nepozebniki (Hamamelis), maja japonski cvetni dren (Cornus kousa) in Sieboldova brogovita (Viburnum sieboldii), poleti hortenzije (Hydrangea aspera, H. heteromalla, H. macrophylla), jeseni z listno barvo očara parotija (Parrotia persica).

 

Parterni park

Parterni park se nahaja na ravnici pod nekdanjo graščino. Njegov osrednji motiv je francoski vrt iz striženega pušpana. Nizka živica v obliki rozete obkroža gredice, v katerih cveti sezonsko cvetje.  Os francoskega vrta se navezuje na reprezentančno poslopje, ki ga danes žal ni več. Pušpanove motive obroblja vrsta v stebre oblikovanih vzhodnih klekov (Thuja occidentalis). Zunanji del parternega parka tvori sproščen preplet trate in drevnine v skupinah.

Med francoskim vrtom in pristavo je okrasni vodni bazen. Njegovo obnovo je v letu 2015 omogočila Barbra Atlanti, vnukinja Lea Souvana. Z vodometom opremljen vodni motiv zdaj nosi spominsko poimenovanje Barbrin vodnjak.

 

Rozarij

Rožni vrt je na sedanjem mestu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril Miha Ogorevc, dolgoletni direktor Arboretuma Volčji Potok. Ob poteh si je na trati zamislil po dve vrsti gred v obliki šahovnice, vse skupaj pa je obdal z zelenim okvirjem iglavcev. Nasadi vrtnic so bili doslej dvakrat temeljito obnovljeni in razširjeni, prvič leta 2002 in drugič jeseni leta 2015. Na ogled je devetsto sort vrtnic. Sorte so bile izbrane tako, da nazorno prikažejo veliko pestrost svojega rodu. Tu so divji in na pol divji šipki, skupina starih, zgodovinskih vrtnic, veliki rožni grmi, zbirka sortnih rugoz (Rosa rugosa), nekaj pa je tudi popenjavk. Najštevilčnejša je skupina mnogocvetnih vrtnic (floribund), skoraj toliko pa je najžlahtnejših vrtnih rož - velecvetnih skrižanih čajevk. Sodobne smernice pri vzgoji novih sort zastopajo prekrovne vrtnice in angleške, francoske ter nemške retrovrtnice. Retrovrtnice imajo razkošne, starinsko oblikovane in lepo dišeče cvetove, a za razliko od zgodovinskih rož cvetijo od junija do jeseni. Rozarij obiskovalcem sporoča, da je vsaka vrtnica osebnost zase, s svojo zgodovino in s svojim sortnim imenom. Ljubiteljski vrtnar si lahko med cvetočimi vrtnicami izbere lepotice po svojem okusu in nato s pomočjo sortnega imena prav takšne poišče pri trgovcih.

V zelenih stenah rožnega vrta je mnogo nenavadnih iglavcev. Na zahodnem robu prevladujejo sortne tise (Taxus baccata, T. × media), paciprese (Chamaecyparis lawsoniana, Ch. pisifera, Ch. obtusa) in zahodni kleki (Thuja occidentalis). Med brini naredita najmočnejši vtis drevesasti različici kitajskega brina (Juniperus chinensis 'Obelisk'; J. ch. 'Monarch'). Severni rob rozarija zapira vrsta rumenkastih lawsonovk (Chamaecyparis lawsoniana 'Lane' in 'Yvonne'). Med bori sta v rozariju prav imenitna sibirski cemprin (Pinus sibirica) in balkanska molika (P. peuce), med smrekami pa nenavadni spački navadne smreke (Picea abies cv.).

 

Stari park

Stari park je nastal v tesni povezavi z nekdanjo graščino, saj je predstavljal njeno neposredno okolico. Širi se na ravnici pod Volčjih hribom in od tu sprehajalec s pogledi obvladuje nižje ležeči francoski vrt. Višinsko razliko med Starim parkom in francoskim vrtom poudarjata dve stopnišči. Stopnišči ležita v osi nekdanje graščine, na vmesnem nivoju med njima pa je majhen okrogel bazenček z vodometom.

V Starem parku je najmarkantnejša skupina stoletnih dreves nad kamnito mizo. Platani sta bili posajeni že konec 19. stoletja, ko je Ferdinand Souvan začel urejati kupljeno posest. Kasneje so dosadili še druga drevesa. Počivališče pod platanami ima na drugi strani graščinske osi sestrsko počivališče pod divjimi kostanji (Aesculus hippocastanum). Kostanjeva drevesa so enako stara kot platani in v njihovi senci prav tako stoji kamnita miza. Na drugi strani poti zakriva pogled na galerijo skupina starih bakrenih bukev.

 

Gozd

Gozd se razprostira v vzhodni polovici arboretuma. Na gozdnatem hribu so ruševine gradu Volčji Potok, o katerem je pisal Valvasor. Grad naj bi nastal v 13. stoletju in je bil v 17. stoletju že ruševina. Po poškodbah, ki so jih ruševine utrpele zaradi padlega drevja v žledu leta 2014, so bile ruševine naslednje leto strokovno obnovljene. Obnovljena je bila tudi zložna pot do ruševin, ki se začne pri čebelnjaku v Spodnjem angleškem parku. Vrh grajskega hriba z ostanki mogočnega zidovja je mesto, ki je vredno ogleda. Z njim bodo zadovoljni tako ljubitelji zgodb o vitezih in grajskih gospodičnah kot tudi ljubitelji odprtih razgledov na širšo okolico.

 

Jelova draga

Najbolj oddaljen in naravi najbližji parkovni predel arboretuma je dolina v jelovju - Jelova draga. Imenovana je po jelkah (Abies alba), ki na hladni severni legi oblikujejo svoj tip gozda na nenavadno nizki nadmorski višini.

Pestrost naravnih gozdov je na majhni površini arboretuma nekaj posebnega in dragocenega. Pri skalnjaku vodi pot skozi gorski bukov gozd, v Zgornjem angleškem parku pa se bukovje na kislih tleh sreča z ostanki hrastovja. Še preden pridemo do jelovega gozda v Jelovi dragi, se s poti odpre pogled na majhno zaplato borovja na kislih tleh, najslikovitejšega gozda v arboretumu.

Jelovo drago so po Jegličevih načrtih preoblikovali njegovi nasledniki. Kjer se gozd sreča z odprto površino travnika, so izkopali kotanjo za jezero. Na drugi strani poti so ustvarili nasad rdečega brstičnika (Cercidiphyllum japonicum), pred ozadjem iz pacipres pa zbirko nižjih, pretežno azijskih javorjev (Acer rufinerve, A. circinatum, A. cappadocicum, A. palmatum, A. ginnala).

 

Zgornji angleški park

Zgornji angleški park doživimo, ko se sprehodimo po poteh, ki tečejo skozenj. Te nas vodijo pod krivenčastimi hrasti ob vijugastem potoku Stanjšku, čez travnik do mogočnih ameriških hrastov ter pod krošnjami stoletnih bukev ob robu naravnega gozda.

Nikjer drugje v Arboretumu ni mogoče tako jasno občutiti, kako majhen je človek v družbi starih dreves in kakšno dostojanstvo je v teh živih bitjih, če jih prepustimo neoviranemu, svobodnemu razvoju.

Za oblikovanje rastlinskih nasadov je v Arboretumu Volčji Potok posebej dragoceno to, da se na razmeroma majhnem območju zvrsti več različnih geoloških podlag. V Zgornjem angleškem parku so v globini miocenski peščenjaki, na katerih se razvijejo izrazito kisla tla. Ta omogočajo uspevanje slečem (rododendronom) in drugim kisloljubnim rastlinam. Ker je kislih tal v Sloveniji malo, so stotine vitalnih slečev v Zgornjem angleškem parku res nekaj posebnega.

 

Hujski travnik

V ravninskem delu Arboretuma so prostrani travniki, ki so z drevjem posajeni predvsem po zunanjih robovih. Odprt prostor je doživljajska protiutež gosto zasajenemu osrednjemu delu Arboretuma in gozdnemu zaledju. Od tod se odpirajo lepi razgledi proti Kamniškim Alpam, na vas Volčji Potok s cerkvijo svetega Ožbolta in na Homški hrib s cerkvijo Marijinega rojstva.

Ljubitelji dreves se lahko med sprehodom po zunanjem robu Hujskega travnika in Južnega parka poglobijo v zbirke brez (Betula), sortnih bukev (Fagus sylvatica cv.), javorjev (Acer), hrastov (Quercus), japonskih okrasnih češenj (Prunus serrulata), glogov (Crataegus) in lip (Tilia). Sredi Južnega parka je pester nasad divjih in okrasnih jablan (Malus).

 

Spodnji angleški park

Stari park se proti vzhodu nadaljuje v Spodnji angleški park. Ime in osnovna zasnova sta še Souvanova. Lepota tega dela arboretuma je v njegovi preprostosti. Najlepši vstop v Spodnji angleški park je skozi kratki drevored kavkaških oreškarjev, od koder se prostor odpre do brez in slopnega znamenja na njegovem skrajnem koncu. Severni rob angleškega parka zapira stoletni bukov gozd, na južni strani pa stoji temno zelena stena iz kanadskih čug - pred njo je dolga greda slečev. Tudi Spodnji angleški park ima svoje vodno oko - to je jezero Otočec. Predel okoli jezera je gosteje zasajen. Poleg zbirke različnih smrek (Picea) so tu kanadske čuge (Tsuga canadensis), kleki (Thuja occidentalis, Thuja plicata) in grahasta pacipresa (Chamaecyparis pisfera 'Plumosa'). Od grmovnic so zanimivejši nepozebniki (Hamamelis) in leskovci (Corylopsis), ki cvetijo zgodaj spomladi.

 

Hujska loka

Ob poti iz Jelove drage proti Spodnjemu angleškemu parku je ob potokih še obsežen log črne jelše - jelševega gozda na namočenih tleh. Sprehod skozi različne tipe gozda že sam po sebi doživljajsko bogati arboretum.