Zgodovina

Kdo smo | Poslanstvo | Zbirka rastlin | Deli parka | Arboretski red | Zemljevid parka | Povezave

 

Naselje Volčji Potok ali Wolfsbühel ima dolgo zgodovino. Po legendi naj bi se kraja takšno ime oprijelo zaradi volkov, ki so pogosto plenili po okoliških gozdovih. Sicer pa se v zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1220 v darilni listini iz Turjaka, v kateri zasledimo ime grajskega gospoda Hermanusa de Wolfspracha. Ime Wolfsbach izvira iz Volčjega na Blokah blizu Starega trga, zato sklepamo, da je Herman prišel iz omenjenih krajev.

O srednjeveškem gradu na vrhu hriba nimamo izpričanih zgodovinskih podatkov, zato njegovega obstoja ni mogoče potrditi. Od leta 1380 do 16. stoletja se v dokumentih omenjajo le dvor in njegovi lastniki. Za zgodovino Arboretuma so pomembni Valvasorjevi zapisi v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689, kjer Volčji Potok omenja kot tabor. Grafika v njegovi knjigi je edina znana upodobitev Volčjega Potoka do 17. stoletja. Na njej sta upodobljeni dve stavbi. Tista ob vznožju predstavlja mlajši in večkrat prenovljeni graščinski dvorec, ki ga danes ni več. Na vrhu hriba stoji razrušena pravokotna stavba s kvadratičnimi stolpi in velikim utrdbenim stolpom na desni. Na podlagi arhitekturnih značilnosti je drugo stavbo mogoče umestiti v obdobje renesanse okoli leta 1500. To je čas, ko so bili na slovenskem ozemlju pogosti turški vpadi, zato so grajski gospodje gradili utrjene stavbe in tabore, da bi se obvarovali pred sovražniki. Prav zato se zdi, da je domnevni srednjeveški grad v resnici samostojna utrdba, ki je bila po prenehanju funkcije opuščena, izpričani srednjeveški dvor pa bi morali iskati na lokaciji med vojno porušenega dvorca.

     
Graščina Volčji Potok
Valvasorjeva grafika Volčjega Potoka iz leta 1689
 

O srednjeveškem gradu na vrhu hriba nimamo izpričanih zgodovinskih podatkov, zato njegovega obstoja ni mogoče potrditi. Od leta 1380 do 16. stoletja se v dokumentih omenjajo le dvor in njegovi lastniki. Za zgodovino Arboretuma so pomembni Valvasorjevi zapisi v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689, kjer Volčji Potok omenja kot tabor. Grafika v njegovi knjigi je edina znana upodobitev Volčjega Potoka do 17. stoletja. Na njej sta upodobljeni dve stavbi. Tista ob vznožju predstavlja mlajši in večkrat prenovljeni graščinski dvorec, ki ga danes ni več. Na vrhu hriba stoji razrušena pravokotna stavba s kvadratičnimi stolpi in velikim utrdbenim stolpom na desni. Na podlagi arhitekturnih značilnosti je drugo stavbo mogoče umestiti v obdobje renesanse okoli leta 1500. To je čas, ko so bili na slovenskem ozemlju pogosti turški vpadi, zato so grajski gospodje gradili utrjene stavbe in tabore, da bi se obvarovali pred sovražniki. Prav zato se zdi, da je domnevni srednjeveški grad v resnici samostojna utrdba, ki je bila po prenehanju funkcije opuščena, izpričani srednjeveški dvor pa bi morali iskati na lokaciji med vojno porušenega dvorca.

V preteklosti so imele posestvo v lasti različne rodbine. Valvasor pravi, da je ob koncu 16. stoletja pripadal družini Bonhomo. Nato sta bila lastnika dr. Janez Burger in njegova hči Pavlina, kasneje rodbina Gozani. Leta 1882 je posestvo od vdove Fredinanda Gozanija kupil Ferdinand Souvan I. Ta je 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike.

Dve leti zatem, ko so 13. aprila leta 1944 graščino požgali partizani, so park pregledali pristojni strokovnjaki z Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Park in parkovni gozd so po ogledu ocenili kot važno znamenitost. Predlagali so, da se parkovno ozemlje izloči iz tedanjega agrarnoreformnega razdelilnega sklada in zaščiti z zakonito varstveno odločbo. Po smrti Leona Souvana leta 1949 je posestvo Volčji potok prevzelo podjetje Gradis, leta 1950 je bila izdana odločba za zaščito parka in parkovnega gozda, v začetku leta 1952 pa je prešlo pod upravo Agronomske in gozdarske fakultete Univerze v Ljubljani. Slednja si je ves čas prizadevala, da bi se zaščiteni kompleks postopoma razvil v arboretum za potrebe učnih in znanstvenih ustanov v Sloveniji in v takratni Jugoslaviji. S tem je bila postavljena osnova za ureditev in razvoj arboretuma.

Med leti 1957-1961 je Arboretum vodil ing. Igor Oraš, ki je ozemlje parka z odkupom nekaterih parcel na južnem koncu povečal na današnjih 80 ha. V tem času so uredili jezero v Jelovi dragi, zgostili mrežo poti in modernizirali gojišče z rastlinjaki in zaprtimi gredami vred. Po letu 1961, ko so javna sredstva financiranja vse bolj usihala, je bilo treba temeljito preurediti gospodarstvo, odpraviti nekatere kmetijske agende in dokončno urediti lastninsko stanje. Leta 1967 so bile od nekdanjih lastnikov odkupljene vse zgradbe, leta 1977 tudi vsa zemljišča, ki so bila do tedaj še v zasebni lasti. Ker je leta 1965 je povezava med Arboretumom in Univerzo razpadla, je bilo vodstvo parka zaradi finančne samostojnosti primorano k preusmeritvi v proizvodnjo in storitve. Kljub temu je rastlinska zbirka rasla in nastajala novih zaokrožena parkovna prizorišča, kot na primer: dolina rododendronov, rožni vrt in Souvanova loka. Posest so ogradili in zgradili infrastrukturo za obiskovalce.

Ob družbenem preobratu je posle prevzel novi direktor, kar je bilo navzven čutiti po vrsti novih prireditev za široko javnost. Prihodki od cvetličnih razstav, ki so večinoma potekale v znamenju tulipanov, so omogočili, da je ustanova prebredla kritična leta. Leta 1999 je bil Arboretum na celotni površini razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, pozeneje je sledil sklep o ustanovitvi državnega Javnega zavoda Arboretum Volčji Potok. Z uvrstitvijo zavoda med kulturne ustanove na najvišji državni ravni je bilo deloma rešeno tudi financiranje vzdrževanja, ki ga na 90 hektarjih površin ni malo.

Trditi, da so arboretumi preživele ustanove, je približno tako tehtno kot zatrjevati, da univerze niso več potrebne. Dejstvo je, da v tujini večina arboretumov deluje v sklopu univerzitetnih ali drugih akademskih ustanov. V Volčjem Potoku se je ta povezava ponesrečila. Zdaj drži roko nad ustanovo Ministrstvo za kulturo, ki še premišljuje, kako bo dolgoročno zagotovilo vzdrževanje te parkovne dediščine in arboretumskih zbirk. Danosti prostora in vsega tistega, kar je človekov um in čut za lepo tu ustvaril, so velike in velika je tudi odgovornost zanje.

 

Literatura:

  • Ciril Jeglič, Arboretum Volčji Potok, Ljubljana 1956.
  • Matjaž Mastnak, Arboretum Volčji Potok,1997.
  • Matjaž Mastnak, Arboretum Volčji Potok, Spomeniškovarstveni razgledi, 3, 2003, pp. 14-15.
  • Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska. Območje Kamnika in Kamniške Bistrice, Ljubljana 1997.