Kakšna je razlika med drevesi in grmi? Kakor se zdi vprašanje prvi trenutek neumno, tako je nanj težko tudi po daljšem premisleku zadovoljivo odgovoriti. V knjigah lahko preberemo različne definicije. Vsem je edino, da kriterij ne more biti višina, saj poznamo grme, ki so nekajkrat višji od nizkih drevesc. Nezadovoljiva je tudi opredelitev, da pri grmih iz koreninskega vratu poganja po več debelc, pri drevesih pa da je deblo eno samo – štrene namreč mešajo večdebelna drevesa, kot je kavkaški krilati oreškar (Pterocarya fraxinifolia).
O značilnostih kavkaškega oreškarja se lahko poučimo v spodnjem angleškem parku, kjer gradi kratek, a silovit drevored. Drevesa se že pri tleh razcepijo v več močnih samostojnih debel. Iz debel, ki stojijo bolj ali manj poševno in ki jih pokriva globoko razbrazdana skorja, rastejo debele, lokasto pobešene veje. Eno z drugim pričara posebno dramatično vzdušje. Listi so lihopernati, sestavljeni iz 7 do 27 lističev. Delujejo lahkotno, vse drugače kot leseni deli rastline.
Pozno poleti so oreškarji posebno zanimivi zaradi soplodij, ki v velikih množinah visijo z vej. Razvijajo se iz ženskih mačic. Te se z razvojem plodov nekajkrat podaljšaj, tako da so soplodja na koncu dolga do 50 centimetrov. Okoli soplodnega vretena so na gosto nanizani plodovi – okriljeni oreški, ki so drevesni vrsti dali ime.
Ime nam pove tudi to, da je vrsta doma s Kavkaza. Tam naseljujeje mokrotna, a bogata obrečna tla. Oreškarji so v sorodu s hikorijami (Carya sp.) in z orehi, torej tudi z navadnim orehom (Juglans regia), ki je v naših krajih sadno in gozdno drevo.
Individualnost kavkaškega oreškarja pride posebno do izraza, če raste drevo na samem. Raste zelo bujno, zato je primerno le za velike (javne) parke. Obnese se tudi v mestih: lepa primerka sta na ogled sodnijsko palačo v središču Ljubljane. Tja so ju zelo verjetno skupaj s pravico prinesli iz nekdanje prestolnice, z Dunaja. Dunaj je namreč mesto, ki ljubitelje dreves očara s številnimi mogočnimi oreškarji.
V okolici oreškarjev moramo zelenice redno kositi. Iz korenin namreč močno odganja in če ga ne krotimo, v nekaj letih okolico zaraste z neprehodno goščavo.
Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 20-21.
Fotografiji: Tatjana Zvržina in Mateja Račevski Mladenov
