Buča ali po Grkih imenovana tudi mogočna hči matere Zemlje

Sodi med najstarejše gojene rastline, saj je bučne pečke divje rastočih vrst grizljal že paleolitski človek pred 15.000 leti. Pri izkopavanju indijanskih nahajališč so odkrili, da so že takrat indijanske žene ugotovile, da nekatere buče vsebujejo manj grenkih snovi.

Buče izvirajo iz tropskih in subtropskih predelov vlažnih in zmerno suhih tropov Starega in Novega sveta. Najbolj poznan in opevan pomorščak in raziskovalec sveta Krištof Kolumb (1451-1506) je na Kubi ogledoval nasad buč in si to tudi zapisal v dnevnik. Tako je špansko ladjevje med preostalim tovorom pripeljalo tudi buče.

Buča je botanično razpoznavna:

– po močni glavni korenini in bogatem spletu lateralnih korenin,

– plazeče buče odlikujejo vreže ter nadomestne (adventivne) korenine,

– listi so veliki ter votlo pecljati,

– moški in ženski cvetovi so na isti rastlini in imajo zvončast ter globoko narezan cvet z navzven ukrivljenimi konicami,

– cvet je odprt le en dan,

– oprašujejo jih čebele in čmrlji,

– plodovi buč so zelo raznoliki tako po velikosti, barvi in obliki.

Razstava buč v Arboretumu

Besedilo: Andreja Pogačar Špenko, univ. dipl. inž. agr.
Fotografiji: Mateja Račevski Mladenov, univ. dipl. inž. kraj. arh.