Kresni čas je prav poseben čas v letu – noč je tedaj najkrajša, sonce pa ima na človeka, živali in rastline prav poseben vpliv in moč … Vendar pa kresna noč ne poteka 21. junija, ko je po koledarju uradno najkrajša noč v letu, temveč 23. junija, ko so na »šentjanž1evo« naši predniki kurili kresove kot znak praznovanja in poveličevanja moči sonca oz. sončnega božanstva Kresnika, ki so ga poleg Slovencev poznali tudi staroverci na Hrvaškem. S pomočjo kresa so namreč želeli pomagati soncu, da ohrani še naprej ogenj v sebi in da ne omaga. Znano je, da se v kresnem času rastline nahajajo na vrhuncu svoje življenjske energije – tiste, ki so nabrane v času poletnega sončnega obrata, ko ima sonce največjo moč, naj bi po ljudskem verovanju imele še posebej izrazite zdravilne moči. Z legendami o urokih in vražah kresne noči, so povezane zlasti marjetice ali kresnice in ivanjščice, praproti in šentjanževka. Po ljudskem izročilu naj bi imela na kresno noč največjo moč prav praprot oz. praprotno seme – na kresno noč naj bi človeku podarilo sposobnost razumeti živalsko govorico in postati neviden. Največjo moč naj bi vsebovalo tisto praprotno seme, ki raste na razpotjih – najditelju mora po možnosti nevede pasti v škorenj ali pa ga mora nabrati gol med enajsto uro in polnočjo, da je njegov učinek toliko večji. Neka druga legenda priča o tem, da lahko praprot, ki jo na kresno noč skupaj s korenino utrgamo ob polnoči, razkrije pod sabo zakopan zlat prstan. Dekle, ki nosi seme praproti za kresno noč v nedrjih pa se lahko nadeja, da bo kmalu spoznala svojega izbranca.
Ženske so sedale na ob ognjišču pogreto praprot in druge kresne rože, ker so verjele, da bodo imele lažji porod. Za kresne rastline, med katere so se poleg praproti, šentjanževke in ivanjščice štele tudi šipek, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, bela omela, kopriva, divji pelin itd. je veljalo, da imajo največjo moč okrog polnoči in pred zoro, ko se je na njih nabirala rosa. Obešali so jih na okna kot zaščito pred strelami ter na vrata, da bi zaščitili svoje domove pred nesrečo in uroki. Polagali so jih tudi v zakonske postelje, ker so verjeli, da ženskam prinašajo plodnost. Vence kresnih rož so natikali tudi na palice, ki so jih zapičili ob robu njive, da bi ta čim bolj obrodila, saj so tem rastlinam poleg obrambe pred točo pripisovali tudi plodonosne lastnosti. Na kresni večer so neporočena dekleta metala šopke iz ivanjščic, praproti in drugih kresnih rož na streho, da bi ugotovile katera od njih se bo prva poročila.
Ravno s pomočjo ljudskega izročila lahko dobimo uvid v sožitje med človekom in rastlinami, saj te našim prednikom niso predstavljale le okrasa in kulinaričnega priboljška, temveč so jih uporabljali tudi za napovedovanje vremena, ljubezensko snubljenje in ohranjanje plodnosti, odganjanje zlih urokov in misli, krepitev spolne moči in različnih drugih magičnih sposobnosti. Kresna noč je znotraj menjavanja letnih časov prelomnica, saj rastline začnejo razvijati plodove in dosežejo svojo optimalno rast, ki oznanja poletje in nas navdaja s pridihom poslavljanja in jeseni. Upamo lahko le, da nas v času poletnega solsticija, ko je sonce najdlje na nebu, toplota in svetloba te naše najbližje in najdražje zvezde čim bolj pogreje, saj nam je junij (rožnik) letos postregel s preveliko količino dežja, od katere se tako rastline kot ljudje težko opomoremo. Naj bo kresna noč čim bolj svetla in topla, da Kresnikov »ogenj« še v jeseni ne bo zamrl …
Pripravila: Miša Gams
