Jelša so drevesa, ki v notranjosti Slovenije rastejo od potokih, kjer jim gležnje obliva voda. Jelša, ki raste po gričevju in nižinah ob umirjenih potokih, je črna jelša (Alnus glutinosa). V Sloveniji imamo v naravi tri vrste jelš in črna je najbolj pogosta.
Zakaj je črna? Menda zato, ker so z njenim lubjem včasih v črno barvali volno. Storžki, v katerih zori seme, so bili osnova za izdelavo trajnega in zares črnega črnila. Črnikasto, če že ne črno, je tudi lubje na drevesu.
Jelša ima še eno barvno posebnost. Če jo ranimo ali posekamo, rana pordeči. Stari so pravili, da jelšo boli in da krvavi. Znanost ob takšnih marnjah zamahne z roko in pojasni, da je rdeče oranža barva posledica oksidacije celičnega soka.
Značilna krošnja
Ko listja ni na drevesih, so gole krošnje videti kot na rentgenskem posnetku. Za branje rentgenskih slik se mora zdravnik izšolati. Da razpoznamo, katero drevo se nam od daleč odslikava v črno beli zimski svetlobi, je tudi treba vložiti nekaj truda. Črno jelšo je zelo preprosto prepoznati.
Od drugih listavcev se razlikuje po tem, da ima zelo jasno razvito in ravno deblo od korenin do vrha krošnje. Veje so tanke, v enakomernem redu porazdeljene po deblu in predvsem nenavadno vodoravne; krošnja je v celoti nekako prosojna, nežna, somerna in vitka. Če bi šlo za deklice, bi lahko rekli, da so vilinsko lepe. Nenazadnje so se tudi vile rade držale ob potokih in po logih, dokler so se nam še hotele prikazovati. To pa je življenjski prostor, kjer so bile in so marsikje še vedno doma jelše.
Jelša, ki zraste iz semena, ima eno samo ravno deblo. Če so v njeno življenje ne vmeša človek, se zadeva lahko spremeni. Je namreč eno od tistih dreves, ki iz posekanega panja na novo odžene. Na pot proti nebu se požene več poganjkov, iz poganjkov postanejo debelca in na koncu debla. Jelša z več debli. V parkovnem delu Arboretuma Volčji Potok je precej mnogodebelnih jelš.
Prazgodovinski material za gradnjo
Jelša je dokazana v ostalinah najstarejših stavb, ki so se pri nas na Ljubljanskem barju ohranile iz časa koliščarjev. Pred nekaj leti so na Resnikovem prekopu naleteli na ostanke kolov, na katerih so v davnini stale kolibe. Arheologi so na pomoč poklicali lesarje, da so analizirali ostanke lesa. Raziskovalki, ki sta delo opravili, sta ugotovili, da sta bili dve tretjini kolov jelševih. V nemškem laboratoriju so s pomočjo radioaktivnega ogljika določili tudi starost: jelša je rasla pred približno 5.700 leti. Zakaj so koliščarji uporabili prav jelšo? Ker je bila pri roki, ker jo je lažje posekati in obdelati od trših lesov in ker je v vodi traja čisto dovolj dolgo. Recimo 6.000 let.
Na 750 let mlajših ostankih koliščarskega naselja Hočevarica so našli ožgani les, s katerim so si kurili. Poleg leščevja so Jezerne Rože dolagale na ogenj jelševino in jesenovino.
Ker smo že pri vodi, na smemo pozabiti na Benetke. Pol starega mesta stoji na hrastovih, pol na jelševih pilotih. Znameniti most Rialto držijo nad vodo pokojne jelše; če bi njihov les tega ne zmogel, mostu ne bi bilo več na svojem mestu.
Most Rialto
Drevo, ki obstane povsod
Sodelavci, ki so v minulih desetletjih ozelenjevali novo zgrajene ceste, vejo o črni jelši povedati vse najboljše. Raste povsod, kamor so jo posadili. Na cestnih brežinah in usekih, v vsakršnih tleh, zbitih in sipkih, celo v elektrofiltrskem pepelu, ki je vse prej kot privlačen rastni medij.
Kako je to mogoče, da namreč drevo, ki je med vsemi domačimi drevesi do največje popolnosti prilagojeno živeti s koreninami, stalno potopljenimi v vodi, uspeva daleč od potokov in logov, na neusmiljeni pripeki in nemogoče sušnih tleh? Mogoče je, ker ni sama. Ker je ustanovila zadrugo z drobnoživkami, ki rade volj delajo zanjo.
Pomočnice za fosfor
Fosforja je v naravi malo. Ker rastline brez njega ne morejo, se morajo zanj potruditi. Potrebujejo ga za kemično vezanje in prenašanje energije. Korenine morajo razpresti čim bolj na široko in na gosto v tleh tipati za mineralnimi hranili tako kot iskalec zlata med rečnim peskom išče zlata zrnca. Potrebnega je veliko truda za malo izplena.
Jelša se z iskanjem fosforja ne muči sama. Za to ima zaposlene sodelavce, najete delavce, ki jih za delo sproti plačuje. Za fosfor in druge minerale so pomočniki glive.
Sožitje dreves z glivami je dobro znano in je razvito pri vseh naših drevesnih vrstah. S tujko pravimo temu sožitju mikoriza. Na kratko gre za to, da je podgobje gliv mnogo obširnejše od korenin dreves in preprede mnogo večji volumen tal, zato glive lažje pridejo do fosforja. Glive so pripravljene narediti vse, če jih plačaš s sladkorjem. Drevo sklene z glivo menjalno pogodbo: dam ti sladkor, če mi daš fosfor. Rečeno, storjeno. Gliva zleze drevesni korenini pod lubje in se tam z živimi celicami stakne v francoski poljub. Obe bitji, rastlina in gliva, lahko živita ločeno, a je obema lepše, če se združita in si izmenjujeta življenjske sokove s fosforjem in sladkorjem.
Podnajemnice v kletnem stanovanju
Koreninski gomolj s frankijo
Drugo hranilo, ki ga rastline nujno potrebujejo in bi ga pogosto rade imele več, kot ga dobijo, je dušik. Brez dušika rastline, denimo, ne morejo sestaviti klorofila, zato ga nujno potrebujejo za fotosintezo in s tem za rast.
Dušika je v zraku kolikor hočemo, toda dušika v plinastem stanju rastline ne morejo vdihovati in uporabiti. Potrebujejo dušične soli, ki jih srkajo iz talne raztopine. Le redke rastline, kot so metuljnice (fižol, grah, soja, detelja idr.) ter jelše, imajo pomočnice, ki dušik vzamejo iz zraka, ga predelajo v dušične spojine in te z rastlino zamenjajo za sladkor. Pomočnice so posebne bakterije, kajti glive in rastline te spretnosti ne obvladajo. Pri jelšah se ta bakterija imenuje frankija (Frankia alni); preden je bila drobnoživka poimenovana v čast švicarskega mikrobiologa Alberta Franka, je bila znana kot Actinomyces alni.
Frankija zna izdelati encimski kompleks nitrogenazo, ki veže zračni dušik in ga v postopku fiksacije pretvori v rastlinam ljube amonijeve ione. Je pa zadrega: to lahko dela samo, če v okolici ni kisika. Jelša ponudi frankiji prostorček brez kisika. To so koreninske odebelitve, imenovane tudi gomoljčki. Jelša poskrbi, da frankija živi brez kisika, jo pridno zalaga z minerali in s toliko sladkorja, kolikor ga bakterija hoče, samo da iz nje izmolze uporaben dušik. Zakaj je to skupno podjetje očem skrito? Ker v osvetljenih delih rastline poteka fotosinteza, njen odpadek pa je kisik, ki je nitrogenazi sovražen.
Fiksacija dušika zahteva zelo veliko energije. Po raziskavah približno polovica vseh asimilatov, ki jih proizvedejo listi, v jelši potuje v korenine; potujejo v obliki sladkorja in vsaj tretjina tega sladkorja gre za plačilo frankiji, nekaj manj pa za plačilo mikoriznih gliv. Jelši se splača, saj s pomočjo dobro plačanih sodelavcev lahko uspeva povsod.
Besedilo: Matjaž Mastnak, Arboretum Volčji Potok
Zanimive povezave
1. Hujska loka
2. Kronica
Zakaj je toliko kronic in nič zvončkov?
Kaj pa, če kronice prekrije sneg?
Veste, da kronice dišijo?
Zakaj so kronice strupene?
3. Pet hektarjev kronic v Arboretumu Volčji Potok
4. Kronice so zavarovana rastlinska vrsta
5. Črna jelša
6. Veliki jesen
7. Habitatni tip
8. Prednostno varstvo
9. Jelševje
10. Rastline v Hujski loki
11. Živali v Hujski loki
12. O mokriščih
13. Ukrepi za ohranjanje ugodnega stanja v jelševju v Hujski loki
14. Gospodarjenje z gozdom in mokrimi travniki v Hujski loki
