Damaščanke so zgodovinske vrtnice, ki so slavne zaradi svojega vonja. Iz njihovih cvetov se že nekaj stoletij s parno destilacijo pridobiva rožno olje. Pri kuhanju rožnega olja nastaja rožna voda, ki je pomembna sestavina v sredozemski in bližnjevzhodni kuhinji in priljubljen lepotilni pripomoček. Damska koža, ki je umita z rožno vodo, je čvrstejša, dišeča in mlajša.
Damaščanke so starodavne kulturne rastline. Pred iznajdbo destilacije so uporabljali sveže cvetove in njihov vonj ohranjali na druge načine. Današnje ime je dano po Damasku, starodavnem kulturnem središču Jutrovega in arabskega sveta. Kje je človek ustvaril damaščanke, se ne ve. Sklepa pa se, da izvirajo iz Perzije.
Dolgo so bili v meglo skrivnostnosti zaviti predniki, divje vrtnice, iz katerih so nastale damaščanke. Šele sodobne genetske raziskave so pokazale, da so pri damaščankah starševali galski šipek (Rosa gallica), muškatni šipek (Rosa moschata) in Fedčenkin šipek (Rosa fedschenkoana).
Damaščanke rastejo kot grmi, ki dosežejo dva metra višine. Glavne veje se pod težo cvetov in stranskih vejic rade prevesijo navzven. Veje imajo trne (bodice) dveh oblik: prvi so močnejši, sploščeni in ostrogasto zakrivljenji navzdol; drugi so kratki, ravni, ščetinasti in so značilni za vejice, ki nosijo cvetove. Velika večina sortnih damaščank cveti enkrat na leto, junija, in sicer na stranskih poganjkih glavnih vej, ki so zrasle lani ali v prejšnjih letih.
Listi imajo pet, včasih sedem lističev, ki so podolgovato jajčasti in na koncu priostreni. Površina listov je bodisi bleščeča ali mat.
Cvetovi so razmeroma majhni, s 6 do 7 cm v premeru, in svetlo ali temneje rožnati, le redko beli. Cvetni peclji so pokriti z žlezastimi ščetinami; če jih prijemamo, nam na prstih ostane nekaj lepljive dišeče smole, ki je značilna za vrtnice mahovke. Zeleni častni listi so včasih listkasto podaljšani. Če se iz cvetov razvije šipek, je hruškast, rdeč in praviloma gladek.
V Arboretum Volčji Potok si lahko pridete poleti pogledat enajst sort damaščank in dve zanimivi najdenki.
Rosa × richardii
Sveta roža po svojih starših sodi v krog vrtnic damaščank. Nekateri jo imajo za najpreprostejšo med damaščankami.
‘Trigintipetala’ oz. ‘Kazanlak’
Trigintipetala pomeni s trideset venčnimi lističi, kar dobo opiše njen cvet. Je najpomembnejša sorta za pridobivanje rožnega olja v Bolgariji, Turčiji in Iranu.
Rosa × damascena – kultivar
Bolgari si prizadevajo razširiti nabor sort vrtnic, ki so namenjene pridobivanju rožnega olja. Na fotografiji je ena izmen bolgarskih sort, s katero dopolnjujejo nasade tridesetlistne damaščanke. Tržišče je izjemno togo in pričakuje rožno olje iz tridesetlistnice, zato se alternative slabo uveljavljajo.
‘Kavkazskaia’ / ‘Кавказская’ (L. V. Luzina 1942 SU)
Sorta za rožno olje in rožno vodo, vzgojena za hladne kavkaške hribe.
‘York and Lancaster’
Za Anglijo legendarna vrtnica, ki je simbolično zaključila “vojno dveh rož”. V nekaterih cvetovih te vrtnice se hkrati pojavita bela in rdeča (v resnici rožnata). Bela vrtnica je bila simbol Yorčanov, rdeča pa Lancastrovcev. Genetske analize so pokazale, da je sorta spremenjenka ‘Trigintipetale’.
‘Ispahan‘
Vrtnico je v desetletju pred drugo svetovno vojno iz Perzije v Anglijo prinesla Nancy Lindsay.
Bila je ekscentrična dama, boemka, popotnica, zbiralka rastlin, lastnica vrtnarije in vrtnarka. V svet vrtov za visoko družbo jo je uvedla mati.
‘Omar Khayyam’
Vrtnica izvira z groba pesnika Omarja Kajama, ki je pokopan v iranskem mestu Nišapur. Od tam jo je mož z imenom Frank Knight prinesel v londonske Kewške vrtove. Posajena je tudi ob grobu Edwarda FitzGeralda, ki se je proslavil s prevodom Kajama v angleščino.
‘Mme Hardy’ (Julien-Alexandre Hardy 1831 FR)
Sorta je znamenita po “zelenem očesu”, ki se nekaterim zdi napaka, drugim pa dobrodošla posebnost sorte.
‘St. Nicholas’ (Robert James 1950 UK)
Sorta je bila najdena med slučajnimi sejančki na nekem angleškem vrtu v kraju Saint Nicholas v Yorkshire-u.
”Lietuviška damaskinė rastinukė”
Najdenka s starih litvanskih vrtov, ki brez težav preživlja severnjaške zime.
“Aškerčeva”
Damaščanka, ki jo je s poti na Vzhod prinesel pesnik Anton Aškerc.
‘Léda’
Poreklo sorte ni znano. Znamenita je zaradi belih venčnih listkov, ki so po robu bolj ali manj ožgani z rdečeciklamnimi toni.
‘Perle von Weissenstein’ (Daniel August Schwarzkopf 1773 DE)
To je prva sorta vrtnice, ki je bila vzgojena na Nemškem.
Vrtnice poiščite v digitalnem rozariju
