Galske vrtnice so poimenovane po materinski rastlini, po galskem šipku (Rosa gallica). Kot vrtne rastline so močno oddaljene od preprostega šipka iz narave, podobnost pa je ostala v barvi cvetov. Posebne odtenke rožnate, ki se nahajajo med pobledelo ciklamo in barvo kuhane rdeče pese, se da dobro prepoznati v cvetovih okrasnih žlahtnih galk, pa čeprav so močno polnjeni in nakokotani in niso več v ničemer podobni preprostemu samoniklemu cvetu z roba travnika. V slovenski naravi se namreč galski šipek pojavlja med travo.

Skupina galskih vrtnic ima mnogo skupnih vrtnih lastnosti. V primerjavi z drugimi razredi zgodovinskih gartrož so nižje rasti. Redko zrastejo višje od višine človeškega pasu. Grmi so gosto olistani, listi pa so temno zeleni in razmeroma čvrsti in nezanimivi za glivične bolezni. Namesto zakrivljenih trnov so po vejicah posute ravne, iglaste bodice. Na njih si ne moremo razparati kože, kor recimo na trnih belih rož, se pa zadrejo v kožo in odlomijo. Pod cvetovi so bodice večinoma prijazno zmehčane v ščetine.

Cvetovi stojijo samozavestno na močni pecljih; niso nagnjeni h sramežljivemu mencanju in gledanju v tla kot, denimo, stolistnice. Tudi v dežju se bolje držijo. Cvetni peclji so ravno toliko dolgi, da se postavijo nad liste. Ne galk ne drugih starih rož ne moremo rezati za dolge šopke in postavljali v visoke vaze. Če se razvije šipek, je kroglast.

Kompaktni grmiči imajo značilnost, ki ni vsakomur všeč. Iz leta v leto so širši, ker ženejo nova stebla iz korenin. Pri cepljenih rastlinah je ta lastnost manj izrazita, a tudi tu se žlahtni del vrtnice slej ko prej osamosvoji, vejice se ukoreninijo in začnejo osvajati prostor. Vzgojno sredstvo za galke je zato štiharica (lopata za prekopavanje), s katero vrtnici odmerimo prostor. Odganjanje iz korenin je lahko tudi dobrodošlo, ko je treba zgrabiti in ozeleniti brežino. Galke so neprimerno skromnejše od stolistnic, damaščank in mahovk in dobro uspevajo tudi v slabih kamnitih tleh.

Arboretum Volčji Potok nudi ta čas dom osemnajstim sortam galk.

Rosa gallica ‘Officinalis’

Apotekarska roža je iz starega veka v srednji vek zelo verjetno preživela na samostanskih vrtovih kot zdravilna rastlina.
Nekaj sto let je bila osnova donosni manufakturi, ki je cvetela okoli mesteca Provins južno od Pariza. Apotekarsko rožo, iz katere so delali po celem svetu znana zdravila in lepotila, je po izročilu prinesel lokalni zemljiški gospod z Jutrovega, kamor je odjezdil na križarsko vojno.

Rosa gallica ‘Versicolor’

Sorta s prižastim cvetom je nastala kot spremenjenka apotekarske rože. Prvič so o njej pisali sredi 17. stoletja.

‘Conditorum’

Več kot sto petdeset let so Ogrom gospodovali Turki. Turški upravitelji so prinesli s seboj svoje kulturne dobrine, med katerimi je bila posebna sorta galke za sladke jedi.
Posebnost so trgovci zelo hitro prenesli iz turške Ogrske na Dunaj, ki je ostal habsburški, od tam pa so jo razširili naprej na sever in zahod.

‘Tuscany Superb’

Toskanska galka, imenovana tudi žametna rdeča roža, je še vedno efektna vrtnica. Sodi med galke starejšega datuma.

Galske vrtnice v Arboretumu Volčji Potok

‘Violacea’

Kot za večino starih galk tudi za ‘Violaceo’ ni znano, kje in kdaj je nastala. Od drugih galk se loči po višji rasti in steblih skoraj brez trna.

‘Cardinal de Richelieu’ (Louis-Joseph-Ghislain Parmentier 1847 FR)

Cvetovi proti koncu svojih dni postanejo temno purpurni. Ob mraku je njihova barva še bolj vijolična.

‘Président de Sèze’ (Mme Hébert 1828 FR)

Cvetje te sorte kaže za galke redko dvobarvnost, tako značilno za stolistnice.

‘Charles de Mills’

Plosek cvet, ki je pogosto četveren. Četveren pomeni, da so notranji venčni listki urejeni tako, da je videti, kot da bi bil cvet kakor pica razdeljen na štiri enake dela.

‘Assemblage des Beautés’ (Gentilhomme 1819 FR)

Določitev ni zanesljiva, ker nimamo podatkov o poreklu rastline. Ohranili smo jo z rožnega vrta, ki ga je zasajal še inž. Miha Ogorevc, direktor Arboretuma Volčji Potok do leta 1988.

‘Complicata’

‘Complicata’ je stara vrtnica, ki se jo navadno tolmači kot križanca med navadnim šipkom (Rosa canina) in galko.

Rosa gallica ‘Splendens’

Cvet je manjši od apotekarske rože. Njegova barva ima prav poseben sijaj, ki iz te preproste galke naredi v parku izjemno opazno rastlino.

Rosa × francofurtana ‘Agatha’

Starodavna sorta z gladkimi in ob opori dva metra visokimi stebli. Na rožnem vrtu ob gradu Snežnik so to vrtnico sadili izmenjaje z belo snežniško rožo, da so ustvarili barvni vzorec iz družinskega grba Šumburško-Valdenburških.
“Rdečo snežniško vrtnico” smo našli zaraščeno ob nekdanjih grajskih hlevih poleti 2017.

‘Alain Blanchard’ (Coquerel 1829 FR)

Cvet nima bolezenske pegavice, to je njegova sortna posebnost.

‘Empress Joséphine’ (Jacques-Louis Descement 1815 FR)

Sorta je imenovana po prvi Napoleonovi ženi. Po zaslugi Joséphine so postale vrtnice nezaustavljivo privlačne za aristokratske gospe in vse, ki bi jim bile rade podobne.

‘Pia’ (Pirjo Rautio 2009 SF)

Pirjo Rautio je bila srednješolska profesorica, ki je ljubiteljsko žlahtnila vrtnice z namenom, da ustvari nove sorte za ostro finsko podnebje. ‘Pia’ je primer skrižane galke, ustvarjene v 21. stoletju.

‘Constance Spry’ (David Austin, 1960, UK)

To prvo “angleško vrtnico” je David Austin ustvaril iz stare galke ‘Belle Isis’, ki jo je oprašil s sodobno floribundo.

Vrtnice poiščite v digitalnem rozariju