Z zimo se z vrta poslovijo barve, zelenje ohranjajo samo še iglavci in redki zimzeleni listavci. Slednji v nasprotju z iglavci niso videti tako togi in negibni, ker pa jim naše podnebje ni naklonjeno, se je treba zanje potruditi. Posebno skrb pri izbiri in pripravi rastnega mesta zahteva pieris, vendar vloženi trud poplača z vedno svežim in privlačnim videzom.
Da pierisi niso bolj razširjeni, gre pripisati njihovi potrebi po kisli zemlji. Glede tega so podobni slečem (rododendronom), vendar so od njih manj muhasti in manj zahtevni. Na tleh, ki po naravi niso kisla, navadno pravo reakcijo vzpostavimo s šoto. Pierisi dobro uspevajo pri pH 4,0 do 6,0. Če je zemlja humozna, obstanejo tudi pri nevtralni pH-vrednosti. Lega mora biti zavetna in v zimskem času po možnosti brez sonca ali vsaj brez jutranjega sonca, kar velja za vse zimzelene listavce. V namočenih tleh in na stalnem prepihu pierisi propadejo.
Po štirih desetletjih so grmi, ki v Arboretumu Voljči Potok rastejo na naravno kislih tleh pod zaščito in senco gozdnih dreves, komaj dosegli dva metra višine.
Če se že moramo potruditi za pripravo rastnega mesta, zakaj potem ne bi sadili kar slečev? To je stvar okusa in vrtnega koncepta. Pieris ni nikoli tako kričeč in vsiljiv, kot je večina slečev. Je mnogo bolj zadržanega in naravnega videza ter v vsakem trenutku leta eleganten. Liste ima manjše od večine slečev, zato je krošnja bolj zračna in lahkotna. Zaradi diskretnega videza je pieris mnogo lažje vključiti v vrtni prizor od slečev in je po tej lastnosti bolj podoben azalejam. Dobra stran pierisa je, da ostane zelen do tal in da ni nagnjen k pretegovanju in golim nogam kot sleči.
Svetleči se listi so sami po sebi prvovrsten okras. Cvetovi se pierisom odprejo aprila in maja, v okras pa so vsaj pol leta. Nerazcveteni namreč po privlačnosti le malo zaostajajo od razcvetenih in takšni, v popkih, so na grmu na ogled že celo zimo in jesen. Prevladujejo belo cvetoče sorte, dobijo pa se tudi rožnate in rdeče. A tudi pri rdečecvetnih sortah barvni učinek cvetov zaostane za močno rdečo barvo mladega listja. Ne sicer pri vseh, toda pri mnogih vrtnih sortah je rdeča barva mladih listov osupljivo močna. Poseben lepotni učinek zagotavlja močan kontrast s starimi zelenimi listi, pri čemer se obe barvi lepo ujameta in povežeta z bleščečo površino listov. Rdeča barva se v nekaj tednih prek čokoladne ali bronaste spremeni v temno zeleno.
Cvetni brsti se razvijejo že poleti in so razpostavljeni na socvetjih tako, kot bodo v času cvetenja. Zaprti cvetovi so pomemben okras jeseni in pozimi. Grm pierisa je pred živo mejo iz lovorikovca še lepši, skupaj pa pomagata ustvarjati iluzijo sredozemskega večnega poletja tudi celinski zimi.
Kaj je na voljo?
Pri nas so naprodaj predvsem japonski pierisi (Pieris japonica) in različne selekcije in križanci s sortnimi imeni ter včasih gorski pieris (Pieris floribunda). Japonski pieris je višje rasti od gorskega, vendar vseeno zelo obvladljivih dimenzij. Več kot deset let bomo morali čakati in zanj lepo skrbeti, da bo dosegel več kot meter in pol višine. Oblika grma ostaja ves čas skladna in kopasta.
Japonski pieris ima ozke liste, ki so praviloma najširši v zgornji polovici lista. Značilno za to vrsto je, da so listi v podobi rozete nabrani na vrhu vejic. Cvetovi japonskega pierisa so nanizani v socvetja, ki se elegantno prevešajo na koncu poganjkov.
‘Red Mill’ v cvetju v drugi polici aprila.
Gorski pieris je po izvoru z jugovzhoda ZDA in ostane nižji od japonskega. Redko doseže meter višine, raste bolj na široko in gosto. Socvetja so manj razvejana kot pri japonskem pierisu in bolj togo razprta. Cveti pred japonskim in ima tudi blago dišeče cvetove. Da je redkeje naprodaj, gre pripisati dejstvu, da ga je precej težje razmnoževati od japonskega.
Med sortami, ki so izpeljane iz japonsksega pierisa, omenimo ‘Valley Valentine’ s skoraj rdeče rožnatimi cvetovi in zelo bogatim cvetnim nastavkom, sorto ‘Flamingo’ z rožnatimi cvetovi ter ‘Mountain Fire’ s snežno belimi listi in briljantno rdečimi cvetovi. Obstajajo tudi sorte z belo panaširanimi listi, s katerimi lahko razvedrimo temen vrtni kot – na kisli gredi, seveda. Pri nekaterih sortah z močno rdečimi listi je bil po vsej verjetnosti soudeležen tudi formoški pieris ( var. forrestii), ki je za naše podnebje sicer preobčutljiv, ker pomrzne že pri –15 °C.
Sajenje in vzdrževanje
Kot vse vednozelene listavce je tudi pierise bolj zanesljivo saditi spomladi kot jeseni. Pri presajanju poskrbimo, da koreninsko grudo iz lonca ali bale prenesemo v sadilno jamo nerazdrto in da sadik ne pokopljemo, temveč jih posadimo. Kot za vse kisloljubne vresnice tudi za pieris velja, da ga ne zalivamo z vodovodno vodo, ker ta z obiljem kalcija uničuje kislo reakcijo šote. Zalivamo z deževnico ali z vodo, v katero smo za en dan v pleteni vrečki za krompir ali čebulo namočili nekaj šote, da je oborila apnenec. Če je lega deloma zasenčena, je potreba po zalivanju tudi v mladih letih pierisa dokaj majhna.
Stebla japonskega pierisa so gibka in prožna, zato jih sneg ne polomi.
Pri mladih rastlinah po cvetenju odstranimo odslužena socvetja. Pierisi dobro prenesejo obrezovanje, čeprav je potreba po tem pri svobodno rastočih grmih majhna. Z gnojenjem ne pretiravamo, gorski pieris ga izrecno ne prenese. Pač pa moramo vsako leto zastirati z listjem ali drugo organsko maso, da ostajajo tla dovolj humozna.
Besedilo in fotografije: Matjaž Mastnak, uni. dipl. inž. gozd.
