Jesen je od nekdaj predstavljala letni čas, ko se pobira pridelke in pripravlja zalogo za dolgo zimo. Naši predniki so vsako jesen ob prvi polni luni opravili obred v zahvalo za dobro letino, na katerem so darovali žito. V jesenskem obredu je imela veliko vlogo orlova praprot, ki je po ljudskem verovanju omogočala posvečencem vstop v nevidne svetove. Vlasta Mlakar v svoji knjigi Rastlina je sveta, od korenin do cveta obred opisuje takole: »Dan pred obredom so žene in dekleta nabrale praprot v bližnji okolici in jo namočile v bistri izvirski vodi. Pred obredom so si ženske-svečenice privezale praprot, ki naj bi jih ščitila pred besi in uroki, okoli pasu. Med obredom darovanja v zahvalo za rodovitnost, ki ga je vodil moški (Božeglav), so si ženske snele pas iz praproti in ga položile na obredni kamen, po koncu obreda pa so si praprot znova pripele okoli pasu. Naslednji večer so dekleta raznosila praprot med družine po vasi, da so jo položili na domače ognjišče. Tako posvečena praprot je ljudi varovala pred nesrečami, boleznimi, naravnimi ujmami in lakoto, pa tudi pred vsemi zli silami.« Praprot se je v obredih starovercev pojavljala v vseh letnih časih, zlasti pa v jesenskih in poletnih obredih – ljudska vraža pravi, da če se na kresno noč seme praproti znajde v našem čevlju, lahko razumemo govorico živali. Tako še vedno ponekod po Sloveniji obstaja prepričanje, da si lahko s pomočjo praproti okrepimo zdravje, odvrnemo zle uroke in obudimo okultne sposobnosti.
Praznik, ki ga praznujemo jeseni, je 1. november ali dan mrtvih, ki mu ustreza krščanski praznik »vsi sveti«. Ljudje so od nekdaj verjeli, da se na predvečer vseh svetih na zemljo vračajo duše umrlih prednikov, zato so grobove okrasili z mahom, svečami in cvetjem – na dan vseh svetih pa so dom okadili z brinjem, ker so verjeli, da dim mrtvim koristi. Na večer vseh svetih so pripravili mizo, obloženo z vinom, kruhom in blagoslovljeno vodo, da se je umrli prednik na ta način lahko okrepčal in ščitil dom pred zli vplivi. Gospodinje so na dan vseh svetih pekle kruhke, ki so jih poimenovale vahtiči, vahčiči, prešce ali dušice, ki so jih dajale otrokom in beračem.
Še en zanimiv praznik beležimo jeseni. 11. november je dan za martinovanje, ki je posvetilo sv. Martinu, ki iz mošta naredi vino. Naši predniki so ravno v tem času slavili podoben praznik v znak zahvale za obilno letino. Martinovo ali »jesenski pust« (kot so mu včasih rekli, saj po obliki veseljačenja spominja na spomladanski pust) predstavlja vrhunec žetvenih slavij, ko je grozdje in ostala poljščina pobrana, žito požeto in kruh na mizi – slovenske jedi (med katerimi lahko izpostavimo proseno kašo) so bile prežete z zahvalnimi obredji, ki so se kljub kasnejši krščanski vsebini ohranila vse do današnjih dni.
Pripravila: Miša Gams
