Medtem ko smo v februarju lahko prisostvovali cvetenju leske, v marcu in aprilu črne jelše, topola, jelke, breze, vrbe, platane, bukve in hrasta ter v maju cvetenju bora in smreke, je druga polovica junija v znamenju cvetenja lipe in lipovca, ki cveti z dvema tednoma zamika.
V Arboretumu se lahko pohvalimo z veliko mogočnimi lipami in lipovci – še zlasti pa smo ponosni na najstarejši primerek, katerega starost cenimo na 250 let in predstavlja najstarejše drevo v celotnem parku. Na drugi strani pešpoti, kjer si otroci radi na roko odtisnejo žig lipovega lista, pa kraljuje mogočna lipa, ki pripada drugi botanični vrsti kot lipovec.
V Sloveniji torej poznamo dve vrsti lipe, ki ju marsikdo napačno označi za žensko in moško drevo. Vendarle pa lahko med njima zasledimo precej razlik: medtem ko lahko pri listih lipe zasledimo bele dlačice, ima lipovec rjave dlačice. Za lipo so značilna viseča socvetja treh cvetov, medtem ko je pri lipovcu združenih v socvetju med 5 in 15 cvetov. Medtem ko pri lipovcu lahko jeseni plodove stremo, jih pri lipi ne moremo, ker so trši. Obema vrstama pa je skupno to, da ju lahko zasledimo po osrednji in južni Evropi od Iberskega otoka pa do Črnega morja in Grčije, le da lipovec lahko uspeva tudi v bolj severnih in vzhodnih krajih.
Na podlagi njunih cvetov nastane kvaliteten med in čaj, ki ga pijemo pri gripi, prehladih in bolezenskih obolenjih ledvic in pljuč. Lipov čaj so sicer kuhale že naše babice in to iz pozimi nabranega lubja. Del lipovega lubja se uporablja tudi za izdelavo vrvi in povezovanje v vrtnarstvu. Kot razkužilo so naši predniki po ranah posipali lipovo oglje, ki jim je služilo med drugim tudi za čiščenje zob.
Lipa je izredno visoko drevo (zraste do 40 metrov), ki z razlogom velja za simbol slovenstva. Marsikatera lipa lahko doživi 800 let ali še več, v njeni senci pa se je v zgodovini sklenilo že veliko sestankov in dogovorov. Lipo smo namreč Slovenci vedno radi posadili na sredino vaških trgov in naselij ter ob hiše, gradove, cerkve in ceste, da so se popotniki lahko v njeni senci odpočili. Vonj lipe, ki je še posebej intenziven v času cvetenja, je nežen in »poboža« marsikatero dušo. Medtem ko iz cvetov pripravljamo čaj, nekateri iz njenih zelo mladih listov celo pripravljajo solate, saj veljajo za najbolj okusne drevesne liste.
Lipov les je izredno mehak in prožen, zato ni čudno, da si je pravljični junak Martin Krpan iz njega izdelal nadvse učinkovit kij, s pomočjo katerega je premagal Brdavsa. Dandanes uporabljamo lipov les za izdelavo gospodinjskih pripomočkov, igrač, glasbil, kipov, svinčnikov in embalaže, ki pa jo čedalje bolj izpodriva plastika.
Lipa ima izredno močne korenine, ki preprečujejo erozijo tal in je »zaslužna« tudi za vzdrževanje ravnovesja v živalskem svetu – v njenem duplu lahko najdemo netopirje in polhe, v krošnjah pa veverice in številne ptice.
Med najstarejše in najdebelejše lipe uvrščamo tudi Najevnikov lipovec, ki raste na Ludranskem vrhu južno od Črne na Koroškem. Obseg debla, ki naj bi zraslo iz sedmih debel, je več kot 10 metrov, starost pa je ocenjena na 500 let. O besednem izvoru pa pravi jezikoslovec dr. Marko Snoj naslednje: »… zelo verjetno je, da je beseda lipa tvorjenka iz istega korena kot ga imamo v glagolu lepiti. Ko lipa cveti, z nje pada lepljiva snov in ta značilnost je tako močna, da je po njej poimenovana.« Na sprehodu po Arboretumu se za hip ustavimo pod lipo in lipovcem in občudujmo njun vonj in ponosno držo, saj nam močne ukoreninjenosti dostikrat v življenju primanjkuje …
Pripravila: Miša Gams
