Zaščita pred radovednimi pogledi, prahom in hrupom so glavni razlogi, zaradi katerih okrog hiš in vrtov zasajamo žive meje. Pravilna izbira rastline za živo mejo pa ni odvisna samo od dopadljivosti rastline, ampak bolj od namena, ki ga želimo z živo mejo doseči, in pogojev, v katerih bo živa meja rasla.
Ko izbiramo rastlino za živo mejo, moramo vedeti, kako visoko naj ta sega. Ker rastejo nekatere rastline zelo počasi in ostanejo vedno bolj nizke (pušpan, kosteničevje), so primerne le za nizke žive meje. Odločitev, ali bo živa meja prosto rastoča ali strižena, je odvisna od tega, kako široka je lahko le-ta. V prosto rastočih živih mejah, ki so praviloma širše, lahko posadimo različne grmovnice, tako da je v vsakem obdobju katera od njih posebej zanimiva (različni časi cvetenja, jesenska obarvanost, zimzelena rastlina). Za strižene žive meje izberemo takšne vrste rastlin, ki dobro prenašajo obrezovanje. Vedeti moramo, da je z njimi več dela kot s prosto rastočimi. Za enakomernejšo in gostejšo rast se priporoča vsaj dvakrat letno obrezovanje. Prva rez naj bo ob koncu zime (sredina do konec februarja), druga pa na začetku poletja (konec junija). Pri prvi obrežemo živo mejo na želeno višino in širino, druga rez je bolj šibka in z njo le popravimo obliko. Pri drugi tej rezi pustimo približno tretjino istoletnega prirastka, kar zadostuje za dobro rast. Žive meje strižemo v obliko trapeza, kajti le tako, da je živa meja na zgornjem delu ožja kot na spodnjem, bodo vsi listi dobili dovolj sončne svetlobe in veje ne bodo ogolele. Med izjeme pa sodijo zgodaj spomladi cvetoče grmovnice (forsitija), ki jih obrezujemo prvič šele po cvetenju.
Če želimo z živo mejo preprečiti dostop neželenim obiskovalcem, posadimo bodeče rastline (japonski šipek, češmin, ognjeni trn).
K oskrbi živih mej sodijo poleg obrezovanja tudi dognojevanje z organskimi in mineralnimi gnojili, zalivanje mladih živih mej in starejših v času hudih suš in zastiranje zemlje pod živo mejo.
Besedilo: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.
