Čajnice so razmeroma majhna botanična družina, vendar so v njej zbrani slavni rastlinski rodovi. Sem spada čajevec (Thea sinensis), katerega liste predelujejo v pravi (indijski, kitajski, ruski in še kako drugače imenovani) čaj. Vsaj po imenu je vsakomur poznan drug predstavnik družine, kamelija (Camellia sp.). ta okrasni grm zahteva toplo obmorsko podnebje, zato ga v celinski Sloveniji ne bomo našli. Bolj trdoživa je kamelijina sestrična, stjuartija.
Stewartia pseudocamellia, po slovensko bi ji lahko rekli neprava kamelija, je v Arboretumu zrasla v dobre tri metre visoko grmasto drevesce z zelo ozko košnjo. Na ogled je ob poti kakih 20 metrov od Jezera rdečega javorja v smeri proti velikemu drevesu ameriškega javorja (Acer negundo).
Že v mladosti pokaže neprava kamelija svojo glavno odliko, to je lepo belo cvetje s kopico rumenih prašnikov v sredini. Posamezno cvetovi živijo le kratek čas, vendar se neprestano odpirajo novi. Poleti, nekako od začetka avgusta naprej, lahko na rastlini vsak dan občudujemo odprte cvetove.
Razen s cvetjem nas stjuartija razveseljuje z rdečim in rumenim jesenskim listjem.
Ko to odpade, pride do izraza še nenavadno, v ploščicah odstopajoče lubje.
Če želimo, da nam bo neprava kamelija dobro uspevala, jo moramo posaditi na vlažna ilovnata tla, v katerih ni apnenca. Če je izpostavljena poletni suši, cvetni popki propadejo. Dobro se počuti pod krošnjami dreves. Ker ne moremo predvideti, ali se bo rastlina na mestu, kjer jo nameravamo gojiti, zares prijela in uspevala, je stjuartija grm za tiste s hazardersko žilico. Za vrtnarja (in ljubitelje) torej, ki so pripravljeni na neuspeh, se pa spuščajo v pustolovščino s kamelijino sorodnico v upanju, da bo nagrada za tveganje njihova. To pa je nenavaden grm, ki lepo cveti v tistem času poletja, ko se v svetu cvetočih grmov in dreves ne dogaja nič vznemirljivega.
Stewartia je dobila ime po škotskem grofu Johnu Stuartu. Bil je vnet botanik, ki je dal – med drugim – na vrt londonske rodbinske graščine posaditi kopico tujerodnih lepotnih rastlin. Mnogih evropski naravoslovci niso poznali. Enega izmed grmov je ob priliki nek umetnik do botaničnih podrobnosti naslikal. Drug učeni mož je to upodobitev poslal Linneju s predlogom, naj rastlino imenuje po gospodu Stuartu. Toda smola, zapisalo se mu je Stewartu, in to ime se je, nezadovoljstvu grofovskih Stuartov navkljub, ohranilo do danes.
Nedaleč od neprave kamelije je posajena še ena stjuartija, in sicer enoprašniška stjuartija (Stewartia monadelpha). Od neprave kamelije se razlikuje po puhastih poganjkih in po listih, ki so močneje nazobčani in na spodnji strani dlakasti. Vrstno ime monodelpha nakazuje, da so niti prašnikov med seboj zrasle. Konci prašnikov so violičasti. V svoji domovini, to je na Japonskem, zraste v veliko do 40 metrov visoko drevo.
Vir: Mastnak M., Sprehodi po arboretumu, avgustovsko-septembrski vodič (1992), stran 4-5.
Fotografije: Mateja Račevski Mladenov
