Vrtnica dneva
s slike Marije Auersperg Attems
Perzijska civilizacija je zelo zgodaj razvila vrtno umetnost in velja za kulturo, ki je za okras prva sadila v vrtove rumeni šipek (Rosa foetida). Že v Perziji se je pred stoletji na rumenem šipku pojavila spontana sprememba, da se je v cvetovih zgornja stran rumenih venčnih listkov obarvala ognjeno oranžno rdeče, medtem ko so lističi na spodnji strani ostali rumeni. Zaradi te posebnosti je spremenjenka dobila ime doufrouyeh, kar pomeni z dvema obrazoma. Na Zahodu so ji kasneje dali znanstveno ime ‘Bicolor’, s pomenom dvobarvna.
Ognjeni šipek – Rosa foetida ‘Bicolor’
Po trgovskih poteh se je ognjena spremenjenka razširila v notranji Aziji do vzhodnega Tibeta in na zahod do Male Azije. Turki so Perzijce vojaško premagali, a so jih kljub temu spoštovali zaradi njihove kulture in se po njih zgledovali. To velja tudi za kulturo vrtov. Vrtovi so bili v Otomanskem cesarstvu pomemben znak družbenega razlikovanja in višje kot je bil človek na družbeni lestvici, bolj mu je priličil imeniten vrt. Okrasne rastline so se iz celega cesarstva stekale v Carigrad in od tam nazaj v province.
Leta 1526 so Otomani vojaško povozili Ogrsko in ji vladali do 1699. Turki so na Ogrsko prinesli svoj način življenja, ki je cenil lepoto in užitkarjenje. Vladajoči sloj se je, kot vedno, hitro zlil z novimi gospodarji in prevzel turško vrtno kulturno, ki je bila mnogo bolj razvita od zahodnoevropske. V Carigradu so nabavili nove, dotlej neznane vrtne rastline. Polega različnih čebulnic so bile to vrtnice: rumeni in ognjeni šipek za okras in slaščičarska roža (Rosa gallica ‘Conditorum’) za izdelavo najimenitnejši sladic.
Središče otomanske uprave na Ogri je bilo v Budimu, ki je del današnje Budimpešte, ki ji je najbližja prestolnica Dunaj. Kar se je znašlo v Budimu, je bilo slej ko prej na Dunaju. Trgovina najde pot za svoje blago tudi čez sovražne meje, saj se za luksuz vedno najdejo kupci. Rumeni in ognjeni šipek sta tako prispela do Dunaja in od tam jima je bila odprta pot na Zahod. Da se je rumeni šipek po zahodni Evropi širil preko Dunaja, ja napisal tudi botanik Carolus Clusius (1526-1609). Tako rumeni kot ognjeni šipek sta zahodno Evropo dosegla že v 16. Stoletju. Sled avstrijske poti je še vedno ohranjena v imenu rumenega šipka: francosko ime zanj je »ronce d’Autriche« in angleško »Austrian briar«, oboje s pomenom avstrijski šipek.
Močna barva cvetov ognjenega šipka in kontrast z izrazito rumenimi prašniki v središču cveta so od začetka budili zanimanje pri slikarjih, zato je bil ognjeni šipek razmeroma pogosto upodobljen. Kot vrtna rastlina ni zanesljiv, ker mu ni všeč mokrotno podnebje. Poznavanje te rastline je bilo v 19. stoletju omejeno na vrtnarje s posebnim zanimanjem za vrtnice. Marija Auersperg Attems je očitno sodila v ta krog.
Večkrat se zgodi, da veja na grmu ognjenega šipka izgubi oranžnordeče cvetove in namesto njih v prihodnje odpira rumeno cvetje. Ti rumeni cvetovi se v ničemer ne razlikujejo od rumenega šipka (Rosa foetida). To je posredni dokaz, da je ognjeni šipek nastal kot mutacija rumenega šipka. Sodobne raziskave genov obeh šipkov med njima niso ugotovile razlik. Več o rožnem vrtu Marije Auersperg Attems
Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816-1880)
Cvetlično tihožitje, 1845
olje, les, 36,5 x 30 cm
SAZU, inv. št. MSAZU/13
Besedilo Matjaž Mastnak
Fotografija Mateja Račevski
