Rek pravi, da ni gartrože brez trnov. Res, skoraj vse vrtnice imajo trne, zato so pa izjeme tem bolj zanimive. Kaj ni privlačna misel, da vrtnarju ni treba deliti usode mučenikov, svetnikov in slavčkov, ki ob trnastih vrtnicah morajo prelivati kri? Oglejmo si nekaj vrtnic popenjavk, ki so brez trnov – ali skoraj čisto brez.
Vrtnice popenjavke, ki se vzpenjajo ob rožnem loku, stebru ali steni, so živahne rasti. Prej ali slej se nam kakšna vreža izmakne in svobodno zaniha po okolici. Če je to nizko pri tleh in je vrtnica normalno bodeča, grabi mimoidoče za hlačnice, gospe pa za meča v finih nogavicah. Slaba volja, praske in nepotrebni stroški so neizogibni. Bodeče veje na višini glave in oči pa niso več samo nadležne, ampak naravnost nevarne. Zato je pravi blagoslov imeti vrtnico popenjavko brez trnov tam, kjer nas potka vodi do hiše, še posebej, če je malo prostora in so bližnji stiki z vrtnico neizogibni.
Zaradi strokovne korektnosti je treba zapisati, da za botanike vrtnice nimajo trnov, ampak emergence, bodice. Izraz trn je rezerviran za tiste bodeče izrastke, ki rastejo iz lesa, bodica pa zraste iz skorje. Če primemo »trn« pri vrtnici s palcem in kazalcem, ga z majanjem levo-desno brez večjih težav odkrhnemo z vejice. Ko ga odlomimo, ostane vejica lepo gladka, ker lesa v njej nismo poškodovali. Pri črnem trnu, ki ima prave lesnate trne, moramo trn odlomiti na silo, kot vejico. Razliko med trni in bodicami bom v tem članku zanemaril, saj ima v živi rabi med ljudmi vrtnicah vedno le trne.
Enkrat ali večkrat?
Pri floribundah, ki nam barvajo grede, in skrižanih čajevkah, ki zapeljujejo s posameznimi žlahtnimi cvetovi, nihče več ne pomisli, da nekatere vrtnice cvetijo le enkrat v letu. Rožni grmi in popenjavke pa nas še vedno postavljajo pred dilemo: »Enkrat ali večkrat?« Dejstvo je, da je pri popenjavkah zares obilno samo prvo cvetenje v letu – od sorte in podnebja je odvisno, ali je to junija ali maja. Večkrat cvetoče vrtnice nam nato do jeseni predstavijo še nekaj repriz, ki v glavnem služijo temu, da ne pozabimo, kako lepo je bilo prvič. Po količini cvetja vsa pocvitanja skupaj nikoli ne dosežejo prvega flora. Tega ne pišem zato, ker bi želel koga odvrniti od večkrat cvetočih vrtnic, temveč zato, da ne bi povsem zanemarili enkrat cvetočih sort. Te so namreč v polnem cvetenju nenadkriljive, kraljevske in vredne pozornosti.
Sorte, ki so v prispevku kratko predstavljene, naj ilustrirajo, da popenjavke brez trnov niso kakšni tretjerazredni izbirki, ki bi bili zanimivi samo zaradi kurizitetne posebnosti, da pač ne bodejo. So polnokrvne vrtnice. Imajo en telesni znak manj, kar je za vrtnarja, ki jih zna uporabiti, en velik plus več.
Gladke stare dame
‘Zéphirine Drouhin’
‘Zéphirine Drouhin’ (Bizot, 1868, Francija) je očarljiva burbonka, ki je še vedno priljubljena zaradi cvetenja do jeseni in seveda netrnastih stebel. Cvetovi so rožnati in značilno dišeči, vendar niso masivni kot pri večini starih rož iz njenega časa. Mladi poganjki so z listi vred rdeči in pozneje pozelenijo. ‘Zéphirine Drouhin’ je tri do pet metrov visoka in proti mrazu v našem podnebju popolnoma odporna. Različica prejšnje sorte je ‘Kathleen Harrop’ (Dickson, 1919, Velika Britanija), le da cveti v precej svetlejši barvi, a prav tako od junija do oktobra. Obe lahko brez bojazni posadimo k vratom ali na otroško igrišče, ker se na gladkih steblih ni mogoče zbosti.
‘Madame Plantier’
Brez trna na steblu je tudi ‘Madame Plantier’ (Plantier, 1835, Francija). Beli cvetovi so močno dišeči in klasično elegantni. Visoka je dva do tri metre, cveti pa »po starem« – samo junija.
Zanimiv poskus, ustvariti vrtnice brez ali z malo trnja, so bursaltovke. Gre za poseben razred vrtnic, ki so nastale v začetku 19. stoletja kot rezultat križanj s kimastoplodnim šipkom (Rosa pendulina). Ta šipek z gladkimi stebli uspeva divje tudi v Sloveniji in se od drugih šipkov razlikuje tudi po izraziti višnjevi barvi cvetov. »Neoborožena« bursaltovka je ‘Madame Sancy de Parabère’ (Bonnet, 1974, Francija) z nežno rožnatimi cvetovi, ki so razmeroma veliki, a brez žlahtne skledičaste oblike. Za današnjo rabo je bolj zanimiva sorta ‘Amadis’ (Laffay, 1829, Francija), ker zna pocvitati. Povzpne se do štiri metre visoko. V rdečih cvetovih ima bele črte, ki izdajajo gene bengalske rože (Rosa chinensis). Cvetovi so v skupinah.
Skoraj brez
‘Madame Alfred Carriere’ (Schwartz, 1879, Francija) sem predstavil v članku o noazetah. Tu jo še enkrat izpostavljam zaradi vztrajnega cvetenja in zato, ker ima nekaj trnov samo na debelih steblih, na gibkih cvetnih vejah pa ne. Med netrnastimi noazetami, ki ob dobri vrtnarski oskrbi pocvitajo, je še sorta ‘Aimee Vibert’ (Vibert, 1828, Francija), ki cveti snežno belo in diši po muškatu.
Še ena nekoliko starejša sorta s komaj kakšnim trnom in vztrajnih pocvitanjem je ‘Phyllis Bide’ (Bide, 1923, Velika Britanija). Vzpne se dva do tri metre visoko. V cvetu se mešajo rumeni in marelični odtenki.
Skoraj brez trnov so tudi nekatere sorte v popenjavi, tako imenovani »climbing« različici. ‘Schneewitchen’ Climbing (Cant, 1968, Velika Britanija), z vsemi dobrimi lastnostmi običajne ‘Schneewitchen’, le da na dva do tri metre visoki rastlini. ‘Cecile Brunner’ Climbing (Hosp, 1904, ZDA) je silno bujna popenjavka, ki zraste tudi osem metrov visoko, a je nastala kot sport (brstna mutacija) na grmički ‘Cecile Brunner’. Po obliki in velikosti cvetov se osnovna sorta ne razlikuje od »climbing« variante. Ni brez trnov, a jih ima zelo malo.
Rumene
Rosa banksiae ‘Lutea’
V primorju je podnebje dovolj milo, da si lahko vrtnarji omislijo rumeno banksino rožo – Rosa banksiae ‘Lutea’. Tam cveti že v začetku maja, in to tako izdatno, da se izmed cvetov komaj vidijo zeleni listi. Stebla so gibka in dolga po šest metrov in še več – in, kar je še pomembnejše: so brez trnov.
Med enkrat cvetoče popenjavke, ki nimajo skoraj nobenega trna, sodi tudi ‘Goldfinch’ (Paul, 1907, Velika Britanija). Rastlina je dva do tri metre visoka, odprt cvet na soncu pobledi od zlato do svetlo rumene. Ko cveti, bogati cveti in lepo diši.
‘Goldfinch’ je starševska rastlina sorte ‘Ghislaine de Féligonde’ (Turbat, 1916, Francija), ki je enako visoka popenjavka, a bolj marelične barve. Cvetovi so v šopih in močno dišijo. Listi so veliki, bleščeči in zdravi. Prenese senco. Rastlina je skoraj brez trna, pocvitanje pa ni zanesljivo.
Sodobna rumena popenjavka, ki ima zelo malo trnov, je ‘Golden Showers’ (Lammerts, 1956, ZDA). Listi te sorte so temni in bleščeči ter nadpovprečno zdravi, zlati za rumeno rožo. Rastlina je do tri metre visoka. Cvetove nastavlja od junija do oktobra. Cvetovi so veliki, dišeči, bolj sproščene oblike in, kakor je pri rumenimi vrtnicah pogosto, na soncu obledijo. Zlati ostanejo v senci, ki jo sorta sicer dobro prenaša.
Škrlatne in modre
‘Veilchenblau’
‘Veilchenblau’ (Schmidt, 1909, Nemčija) je verjetno najznamenitejša modra vrtnica. Mladi cvetovi so težko opisljive vijolično lilaste barve, ob odcvitanju pa so iz ure v uro bolj modri. Je živahna plezavka, ki za svojih pet metrov dolžine potrebuje ustrezno veliko ogrodje. Ko cveti, je velika atrakcija.
Pri odcvitanju na modro potegne tudi ‘Violette’ (Turbat, 1921, Francija). Šopi njenih mladih cvetov so bordo rdeči z rumenim očesom v sredini. Ima komaj kakšen trn. Tej sorti je po barvi in višini podobna ‘Bleu Magenta’ (van Houtte, 1900, Belgija), ki ima večje in bolj bogato polnjene cvetove in so zato videti razkošnejši. Vse tri cvetijo le enkrat in so uporabne tudi v sečni legi.
Na tržišču je približno dva ducata popenjavk brez trnov. Seznam je tem daljši, čim milejša merila imamo za to, da vrtnico opišemo kot nebodečo. Nobene od omenjenih sort ne prodajajo skupaj z zidarskimi žlicami in baterijskimi svetilkami pri blagajni tehnične veletrgovine, treba jih je poiskati pri vrtničarjih. Nekatere je mogoče dobiti v Sloveniji, druge naročiti pri predstavništvih in trgovcih v Sloveniji, tretje v tujini. Do septembra, ko je pravi čas za naročanje vrtnic, o njih premišljujte. Če se boste za kakšno odločili in jo naročili, vam jo bodo dostavili konec oktobra ali v začetku novembra, ko je čas za jesensko sajenje.
Besedilo in fotografije: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
