1 Repičasta preobjeda
Repičasta preobjeda (Aconitum napellus) je poleti cvetoča trajnica s temno vijoličnimi ali modrovijoličnimi cvetovi. V višino zraste do 1 metra. Zaradi krepke rasti ne potrebuje opore. Ugajajo ji globoka, humozna in stalno vlažna, a prepustna tla v sončni ali polsenčni legi. Vsi deli rastline so strupeni. Polži je ne marajo.
2 Rožlin
Rožlin (Alcea rosea) zraste v višino do 2 m. Rastlina ima cvetove na pokončnih cvetnih steblih, cvetovi so enostavni, rdeče-roza, široki do 10 cm. Cveti od julija do septembra. Uspeva na sončnih rastiščih v humusnih tleh.
3 Navadno kresničevje
Navadno kresničevje (Aruncus dioicus) je zanimivo zaradi majhnih puhastih cvetov smetanasto bele barve, ki oblikujejo previsno socvetje. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da so na eni rastlini moški cvetovi in na drugi ženski cvetovi. Moške rastline so v času cvetenja opaznejše, ker so socvetja zaradi prašnikov bolj puhasta. Po koncu cvetenja cvetove odrežemo. Trajnica cveti od maja do julija, dobro uspeva na stalno zmerno vlažnih, humoznih tleh, zaščitena pred vročim soncem. Potrebuje senčno do polsenčno lego. Primerna je tudi za rezanje.
4 Bergenija
Bergenija (Bergenia cordifolia) je pogosta in zelo navadna trajnica. Je stalnica starejših vrtov, recimo tistih iz let med obema vojnama. Tudi na kmečkih vrtovih ni nobena redkost, kar nam pove, da je z njo malo sitnosti in dela. Listi pomlad pogosto dočakajo utrujeni in posmojeni. Če je posajena na takšno mesto kot rododendron, da je pozimi ne doseže sonce, jo listi bolje odnesejo: ostanejo zeleni dve ali tri leta. Liste, ki so na pol rjavi in zeleni, porežemo takoj po cvetenju. Novi rod listov jih bo ob nastopu prave pomladi zanesljivo zamenjal. Vsakih nekaj let lahko bergenijo po cvetenju porežemo do tal. S tem jo znižamo in zgostimo.
5 Jesenska vresa
Jesensko vreso (Calluna vulgaris) gojimo zaradi dolgotrajnega jesenskega cvetenja. To je nizka zimzelena grmovnica, ki zraste v višino do 40 cm. Jesenska vresa potrebuje kisla tla. Najraje ima izrazito sončne lege. Marca odstranimo odcvetele poganjke. Pravilno porezane vrese ostanejo goste in nizke.
6 Srednja zvončica
S srednjo zvončico (Campanula medium) boste v vrt vnesli eleganco in gracioznost. Cvetovi so oblikovani kot zvončki. V višino zraste okoli 60 cm. Uspeva na sončni oziroma polsenčni legi. Ugajajo ji vlažna in dobro prepustna tla. Primerna je tudi za rezanje.
7 Ivanjščica
Ivanjščica (Chrysanthemum maximum) zraste do 80 cm in cveti poleti v beli barvi. Potrebuje normalno vlažno rastišče, prenaša tudi občasno sušo. Sadimo jo v običajna rodovitna tla. Ustreza ji polno sonce ali polsenca. Lahko jo sadimo kot gredno rastlino, primerna je tudi za rezano cvetje.
8 Potočni osat ‘Atropurpureum’
Potočni osat ‘Atropurpureum’ (Cirsium rivulare ‘Atropurpureum’) je okrasna sorta potočnega osata. Cveti od junija do septembra, zraste do 100 cm. Lahko ga kombiniramo z okrasnimi travami in drugimi visokimi trajnicami. Ustreza mu sončna lega in vlažna, vendar dobro prepustna tla.
9 Šmarnica
S polsenco pod zračno rastočim listopadnim grmom so zadovoljne šmarnice (Convalaria majalis). Mali šopek iz šmarnic za romantične duše ne bo nikoli iz mode! Na vrtu listja šmarnic ne smemo rezati, ker sicer v naslednjem letu na bo cvetov. Če sili preveč v širino, ji meje postavimo z lopato.
10 Lepe očke
Lepe očke (Coreopsis lanceolata) uspevajo na vseh vrstah dobro prepustnih vrtnih tal. Dobro prenašajo sušo. Potrebujejo polno sonce, uspevajo pa tudi v polsenci. Cvetijo poleti. Redno odstranjujemo odcvetele cvetove, da podaljšamo čas cvetenja. Ob koncu poletja ali na začetku jeseni rastline porežemo skoraj do tal.
11 Pahljačasta panešpljica
Pahljačasta panešpljica (Cotoneaster horizontalis) zelo hitro raste in je primerna za ozelenjevanje brežin. Ima ovalne liste, ki se jeseni purpurno obarvajo in skupaj z rdečimi plodovi poskrbijo za jesenski okras. Dobro prenaša sušo in mraz in ni zahtevna glede vrste tal.
12 Krokozmija
Krokozmija (Crocosmia paniculata) s svojim cvetenjem polepša poznopoletne dneve. Posamezni cvetovi se pojavijo celo oktobra. Cvetovi so oranžne barve in spominjajo na frezije ali gladiole. Sadimo jo v dobro vrtno zemljo, ki je vlažna, vendar dobro prepustna. Ustreza ji sončna ali polsenčna lega.
13 Dalija
Dalije (Dahlia) so ene izmed najlepših poletnih cvetlic, saj jih skoraj nobena druga rastlina ne prekaša v velikosti, obliki in raznobarvnosti cvetov. Ker dolgo zdržijo v vazi in so nezahtevne za gojenje, že dolgo soustvarjajo podobo kmečkega vrta. V času cvetenja sproti odstranjujemo odcvetele cvetove, saj izčrpavajo rastlino in zavirajo razvoj novih cvetov.
14 Ostrožnik
Ostrožnik (Delphinium) je ena izmed lepših visokih trajnic z izredno zanimivimi cvetovi, ki so nanizani vzdolž dolgega cvetnega stebla. Vrt bodo obarvali v modrih, belih, rožnatih ali vijoličnih odtenkih. Zelo lepo bodo dopolnili grede, na katerih uspevajo plamenke, krvomočnice ali ameriški slamnik. Za uspešno rast jim moramo dobro pognojiti. Cvetijo zgodaj poleti, s cvetovi pa lahko ponovno razveselijo še v istem letu, če rastline ob koncu cvetenja porežemo 10 cm nad tlemi. Rastlino vsako tretje leto izkopljemo, razdelimo in ponovno posadimo. Ker je močno strupena, jih raje opazujmo od daleč. Ko so pri hiši majhni otroci, se tem cvetlicam raje odpovejmo.
15 Kitajski nagelj
Kitajski nagelj (Dianthus chinensis) sadimo na odprto in sončno rastišče, potrebuje prepustna, apnenčasta in dokaj suha tla. Nageljnom sproti odstranjujemo odcvetele cvetove in s tem spodbujamo nastanek novih cvetov.
16 Lepi srčki
Lepi srčki (Dicentra spectabilis) so nezahtevne trajnice, ki dobro uspevajo v senčni ali polsenčni legi ter v humoznih, vlažnih, vendar dobro prepustnih tleh. Pernati listi so globoko narezani, nad njimi se na vrhu upognjenih stebel razcvetajo viseči srčasti rožnato rdeči in beli cvetovi. Gojimo jih predvsem zaradi lepih cvetov. V angleščini se uporablja izraz za poimenovanje rastline ‘bleeding heart’, ki opisuje obliko cveta – kaplja bele krvi iz srca. Vrsto desetletij je bila to priljubljena trajnica na vrtovih.
17 Blesteča fuksija
Blesteča fuksija (Fuchsia fulgens) je trajni grm, ki ne preživi zime na prostem. Blestečo fuksijo je mogoče gojiti v čebru, ki ga čez zimo umaknemo v prostor, kjer ne zmrzuje. Ni je težko gojiti.
18 Magellanova fuksija
Magellanova fuksija (Fuchsia magellanica) cveti poleti, cvetovi so po obliki takšni kot pri okenskih fuksijah, le znatno vitkejši. Rastlina zraste do 90 cm visoko. Pozno jeseni jo obrežemo in spomladi bo zopet bujno pognala in zatem zacvetela. Gojite jo lahko kot posodovko ali v gredi. Potrebuje zavetno lego ali zimsko zaščito.
19 Statice
Static (Goniolimon tataricum) ne gojimo zaradi svežih cvetov, ampak posušenih. Sadimo jih v peščeno prst, na sončno lego. Ne sadimo jih na gosto, saj potrebujejo zračnost.
20 Sadrenka
Sadrenka (Gypsophila paniculata) zraste do 90 cm, ima lahna socvetja belih, včasih rožnatih cvetov. Cveti od junija do avgusta. Znana je predvsem zaradi uporabe pri izdelavi šopkov in cvetličnih dekoracij. Uporabna je tudi kot gredna rastlina, saj s svojimi nežnimi socvetji ustvari bolj mehak vtis cvetlične grede. Uspeva na soncu, v dobro prepustnih tleh. Ko se rastlina enkrat dobro vrase, ji najbolj ustreza, da je ne motimo. Torej je rastlina, ki ne potrebuje veliko vzdrževanja. Privablja metulje, srne pa jo pustijo pri miru.
21 Navadni bršljan
Navadni bršljan (Hedera helix) je tipična vzpenjavka: v zemlji ima prave korenine, pri vzpenjanju po trdi podlagi pa si pomaga z oprijemalnimi koreninicami. Za rast navzgor nujno potrebuje oporo, zato ga uvrščamo med plezavke. Bršljan dobro uspeva v navadni vrtni zemlji. Najbolj mu ustreza senca in polsenca. Bršljan redno obrezujemo, da se ne razraste preveč.
22 Maslenica
Maslenice (Hemerocallis) so vrtne trajnice, s katerimi je malo dela in veliko veselja. Cvetijo od konca maja do septembra. Cvetovi se razpirajo en za drugim na pokončnih steblih, ki ne potrebujejo opore.
Maslenice sadimo v dobro pripravljena tla, kjer bodo živele in cvetele veliko število let. Na marajo mokre zemlje. Ob hudi suši jih vseeno zalivamo, da ne zastanejo s cvetenjem. Maslenice ne potrebujejo presajanja, koristi pa jim vsakoletno gnojenje s kompostom. So prilagodljive in uspevajo na soncu in v polsenci. Najlepše so v skupinah lihega števila sadik. Sadimo jih 40-50 cm vsaksebi.
23 Trojnati oslez
Trojnati oslez (Hibiscus trionum) zraste do 60 cm visoko. Cveti poleti, cvetovi so beli ali rumeni s temno purpurno sredino. Cvetlica se seje sama.
24 Kmečka hortenzija
Kmečka hortenzija (Hydrangea macrophylla) je nepogrešljiva grmovnica starih vrtov. Z velikimi socvetnimi glavami rožnatih ali modrikastih cvetov nevsiljivo in zadržano obarva poletje. Posaditi jo moramo v polsenco, kjer je ne izčrpava poletno sonce, a ji vseeno ne manjka svetlobe. Režemo jo šele spomladi in to tako, da odščipnemo posušene socvetne glave, ne da bi pri tem poškodovali zgornji par popkov, v katerih so zasnove toletnih cvetov.
25 Nemška perunika
Nemška perunika (Iris germanica) zraste od 60 do 90 cm, cveti maja z vijoličnopurpurnimi cvetovi. Najbolje uspevajo na sončni legi, na dobro prepustnih tleh. Prenaša rahlo senco, težkih glinenih tal pa ne. Uporabna je tako v cvetličnih gredah kot tudi za rezano cvetje.
26 Sibirska perunika
Sibirska perunika (Iris sibirica) je neprecenljiva obvodna rastlina, ki zraste od 60 do 90 cm. Ustreza ji sončna lega. Cveti junija in julija, cvetovi so modri, purpurni, sivi in včasih tudi beli. Cvetovi privabljajo čebele.
27 Kovačnik
Kovačnik (Lonicera caprifolium) je listopadna vzpenjavka z listi, ki so široko eliptične oblike in modrozelene barve. Cvetovi so na vrhu najvišjega para listov in oblikujejo socvetno glavico. Cveti maja, plod, ki je črne ali oranžne barve, pa dozoreva avgusta. Potrebuje humozna, rahla in stalno vlažna tla.
28 Azarina
Azarina (Maurandya scandens) je trajnica, vendar slabo prenaša naše zime. Cveti od maja do septembra, cvetovi so zvončasto oblikovani, vijolične, roza ali bele barve. Ustreza ji sončna ali delno senčna lega. Azarina je vzpenjavka, ki potrebuje oporo, zraste do 2 m.
29 Vrtna potonika
Vrtna potonika (Paeonia lactiflora) je dolgo živeča trajnica, ki dobro uspeva v našem podnebju. Ustreza ji sončno ali delno senčno rastišče. Cveti v začetku poletja, cvetovi so beli ali bledo rožnati ter dišijo. Najboljše raste v globoki, rodovitni, s humusom bogati zemlji, ki je vlažna, vendar dobro prepustna.
30 Navadna potonika
Navadna potonika (Paeonia officinalis) je primer trajnice, ki ne sme manjkati na podeželskem vrtu. Sadimo jo s premislekom, ker ne mara kasnejšega presajanja in sence. Spada med zelnate trajnice. Ima dobro razraščen koreninski sitem in korenike, ki segajo do 75 cm v globino, zato je odporna na sušo. Je zelo dolgoživa cvetlica, ki na vrtu lahko preživi človeka. Cveti enkrat v letu (aprila ali maja), a takrat bogato. Če režemo dolge poganjke s popki, ki so že obvarvani in na otip mehki, bodo v vazi živeli deset dni.
31 Navadni skobotovec
Navadni skobotovec (Philadelphus coronarius) je srednje velik listopaden grm, ki zraste do tri metre visoko. Zaradi intenzivnega vonja ga imenujemo tudi nepravi jasmin. V socvetjih ima številne bele cvetove, ki se odprejo v maju in juniju ter privabljajo metulje in čebele. Za nego ta grmovnica ni zahtevna. Porežemo le tiste veje, ki nas motijo. Grm občasno pognojimo.
32 Grozdasta plamenka
Grozdaste plamenke (Phlox paniculata) so že dalj časa prisotne na slovenskih vrtovih. Cenimo jih zaradi dolgega cvetenja (čez poletje in začetek jeseni) in prijetnega vonja. Privabljajo čebele in metulje. Sadimo jih na sončno lego ali v zelo rahlo senco. Žal pa imajo plamenke težave s pepelasto plesnijo in koreninsko gnilobo. Vrtnarji so vzgojili nove sorte, ki nimajo več omenjenih težav.
33 Lampijončki
Lampijončki (Physalis alkekengi) so odporne trajnice, ki zrastejo do 60 cm visoko. Cvetovi so belkasti, podobni krompirjevim, in se pojavijo poleti. Plod je oranžna jagoda, obdana z lepo napihnjeno čašo, ki jeseni tudi postane oranžna. Lampijončke lahko uporabimo za zimski okras, če jih posušimo jeseni. Sadimo jih na sončno ali delno senčno lego. Potrebujejo vlažna a dobro prepustna tla.
34 Vrtni avrikelj
Vrtni avrikelj (Primula × pubescens) je vednozelena trajnica, ki zraste do 12 cm visoko. Cveti aprila, cvetovi so vijolične, rdeče, rožnate, bele ali rumene barve in so dišeči. Sadimo jih na sončno ali polsenčno lego.
35 Skrižana ponavljavka ‘Archiduchesse Elizabeth d’Autriche’
Vrtnica ‘Nadvojvodinja Elizabeta Avstrijska’ ali v izvirniku ‘Archiduchesse Elizabeth d’Autriche’ je uvrščena v Rožni vrt Marije Auersperg Attems kot primer skrižane ponavljavke. Slikarka je na več slikah naslikala košate rožnate cvetove, ki imajo kroglasto obliko in katerih posebnost je, da se v razprtih cvetovih zgornji robovi zunanjih venčnih listkov v svaljku zasukajo nazaj. Umetnico je posebno vznemirjal pogled na te cvetove od zadaj. Na štirih slikah do osmih, ki smo jih obdelali, je slikarka ustvarila tak »portret cveta v hrbet«. Vsakič je ta cvet svetlo rožnate vrtnice ponavljavke.
Kaj pomeni »vrtnica ponavljavka«? To je ime za skupino vrtnic, ki so nastajale v 19. stoletju. Glavna lastnost ponavljavk je bila, da so pocvitale. Pocivatanje pomeni ponavljanje cvetenja. Stare evropske vrtnice so cvetele na začetku poletja in potem nič več do začetka naslednjega poletja. Po maju ali juniju ni bilo več enega cveta ne poleti ne jeseni. S prihodom vrtnic bengalk nekje na prelomu iz 18. v 19. stoletje so prišle v Evropo vrtnice, ki so cvetele in cvetele, celo poletje in v jesen.
Toda vrtnice bengalke z obliko cvetov niso ustrezale lepotnemu idealu Evropejcev, ki so cenili razkošne, močno polnjene in formalno grajene cvetove, denimo četverjene cvetove skrižanih galk. Da bi združili ponavljavo cvetenje bengalk z obliko cvetov starih evropskih vrtnic, so vrtnarji križali novinke z vsemi znanimi vrtnicam, z galkami, damaščankami, albami, z vsemi! Če je rožno dete pocvitalo, je bilo uvrščeno med skrižane ponavljavke.
Skupina je zato zelo raznolika. Ponavljavke cvetijo v različnih odtenkih rožnate vse do skoraj rdeče, so tudi bele, nobena ni oranžna in komaj katera rumenkasta. Nekatere med njimi imajo zelo velike cvetove. Večina je manj trnasta od sodobnih vrtnic, ker v njih prevladujejo bengalski geni, bengalke pa so skoraj brez trnov.
Vendar so skrižane ponavljavke poleg zmožnosti ponavljavega cvetenja od azijskega starša podedovale šibko listno zdravje. Listje mnogih skrižanih ponavljavk je lahek plen glivičnih bolezni. In to je treba dostaviti, da je drugi val cvetenja pri ponavljavkah vedno šibkejši od prvega, tretjega pa najpogosteje sploh ni. Velika večine vrtnic iz te skupine je izginila z vrtov, ko so se pojavile boljše vrtnice.
Kaj je Marija Auersperg Attems videla v skrižanih ponavljavkah? Gotovo sodobne, modne, velikocvetne vrtnice. S krepkejšimi večnimi listki so imeli cvetovi več cvetne substance od po videzu podobnih starih stolistnic. Ponavljavke znatno bolje prenesejo dež – stolistnice imajo tako tanke večne listke, da se zmočen cvet zlepi in se nikoli več ne odpre. Krepkejši večni listki se, vsaj pri nekaterih sortah, z robom tipično zavijejo nazaj. Kot že povedano, je bilo to umetnici posebej zanimivo in vredno upodabljanja.
Kako vemo, da gre pri teh svetlo rožnatih vrtnicah za ponavljavke? Na tihožitju s sadjem je to jasno, ker je vse drugo cvetje in sadje na sliki pozno poletno. Skrižane ponavljavke so navadno v drugo zacvetele prav proti koncu poletja, ob izdihu avgusta in v začetku septembra. Ponavljavke prepoznamo tudi po načinu odpiranja popkov. Odprejo se kot potonike, vsi večni lističi v cvetu se razmaknejo hkrati, ne tako kot pri skrižanih čajevkah, ki so prevladale v 20. stoletju, pri katerih se zunanji venčni listki postopoma odmikajo od osrednjega cvetnega stožca. Tudi oblika cvetov je drugačna kot pri starih gartrožah.
Sorte ‘Archiduchesse Elizabeth d’Autriche’ Marija Auersperg Attems ne bi mogla naslikati, ker je nastala šele leta 1881. V času slikarkinega največjega ustvarjalnega zagona je bila najbolj znana ponavljavka ‘La Reine’, ki je natančno takšne barve, kot so naslikane ponavljavke, in ki zasvaljka robove venčnih listov nazaj. Za vtis o ponavljavkah pa je dobra tudi ‘Archiduchesse Elizabeth d’Autriche’, ki je pred vami v loncu.
36 Vrtnica ‘Gloire des Rosomanes’
Lyon, mesto v južni Franciji, je od začetka 19. stoletja eno od svetovnih središč vrtničarstva. Tu je bila ustvarjena prva skrižana čajevka, prva rumena skrižana čajevka, ter nato še tisoči drugih sort. Prvi rožar, ki si je v Lyonu ustvaril ime z novimi vrtnicami, je bil Jacques-Émile Plantier (1792-1872).
Pod njegovimi prsti, ki sta jih vodila znanje in intuicija, so nastajale predvsem takrat modne burbonke. Leta 1825 je ustvaril izjemno vrtnico, ki je kasneje dobila ime ‘Gloire des Rosomanes’. Plantier jo je prodal drevesničarju Jean-Pierre-u Vibert-ju. Od drugih zgodnjih burbonk se je pomembno razlikovala po barvi: bila je bolj rdeča kot rožnata. O žametastem cvetu pogosto pišejo, da je škrlatne barve, a je vresnici nekje med ciklamno in svetlo rdečo.
Starševskih rastlin ne poznamo, a poznavalci sklepajo, da je imela glavno vlogo Slater-jeva rdeča bengalka (Rosa chinensis semperflorens), ki jo je Plantier skrižal z neko obstoječe burbonko.
V zgodovini žlahtnjenja vrtnic je ‘Gloire des Rosomanes’ odigrala pomembno vlogo. Pri žlahtnjenju so jo uporabljali številni rožarji. V rožnih vrtovih Arboretuma Volčji Potok je na ogled le nekaj legendarnih potomcev ‘Gloire des Rosomanes’, npr. ‘General Jacqueminot’, ‘Gruss an Teplitz’ ter rdeča in čudovito dišeča skrižana čajevka ‘Crimson Glory’.
Na sliki Marije Auersperg Attems »Vrtnice«, naslikane med letoma 1840 in 1850, v spodnjem levem delu šopka cveti – ‘Gloire des Rosomanes’. Z možem sta zbirala vrtnice, zato ni zadržkov, da bi ne imela tudi te v svojem rozariju ob Šrajbarskem turnu.
‘Gloire des Rosomanes’ prepoznamo po belem dnu in belih robnih prižah na notranjih venčnih lističih, po malih in navznoter zafrknjenih petalih v središču cveta in po postavitvi prašnikov. Oblika cveta je ob razcvitanju skledičasta, nato pa se petali bolj ali manj izbočijo. Da je naslikana ‘Gloire des Rosomanes’, potrjujeta tudi zelena lističa pod cvetom, ki sta značilno široka in po robu grobo nazobčana.
Razhajanje obstaja pri barvnem odtenku, saj je živa ‘Gloire des Rosomanes’ bolj cinobrasta in manj koralno rdeča od naslikanega cveta. Vrtnice ob različnem vremenu in v različnih tleh razvijejo različen barvni odtenek, na barvo pa ime vpliv tudi izpostavljenost cveta soncu: pravkar oprti cvetovi so lahko temno rdeči, a so z vsako sončno urico bolj bledi. Omeniti kaže še možnost, da slikarka ni imela čisto ustreznega pigmenta. Tudi pri drugih rdečih cvetlicah na drugih slikarkinih slikah lahko zaznamo podoben barvni odmik od cinobraste h koralni.
‘Gloire des Rosomanes’ je v specializiranih vrtnarijah še vedno naprodaj kot zgodovinska vrtnica. Raste kot rožni grm. Na toplih legah in v sredozemskem podnebju to gartrožo s privezovanjem ob oporo zlahka prepričamo, da raste kot popenjavka. Čez poletje pocvita, a skromneje kot ob prvem floru.
S svojo navzočnostjo v šopku priča, da je slikarka Marija Auersperg Attems dobo poznala pomembne novosti v svetu vrtnic. Glede na natančnost slikanja cvetov v tem tihožitju in glede ne takratno sodobnost sorte ‘Gloire des Rosomanes’ smemo sklepati, da jih je slikala po živih cvetovih s svojega rožnega vrta.
37 Ognjeni šipek – Rosa foetida ‘Bicolor’
Perzijska civilizacija je zelo zgodaj razvila vrtno umetnost in velja za kulturo, ki je za okras prva sadila v vrtove rumeni šipek (Rosa foetida). Že v Perziji se je pred stoletji na rumenem šipku pojavila spontana sprememba, da se je v cvetovih zgornja stran rumenih venčnih listkov obarvala ognjeno oranžno rdeče, medtem ko so lističi na spodnji strani ostali rumeni. Zaradi te posebnosti je spremenjenka dobila ime dvoobrazna. Na Zahodu so ji kasneje dali znanstveno ime ‘Bicolor’, s pomenom dvobarvna.
Po trgovski poteh se je ognjena spremenjenka razširila v notranji Aziji do Vhodnega Tibeta in na zahod do Male Azije. Turki so Perzijce vojaško premagali, a so jih kljub temu spoštovali zaradi njihove kulture in se po njih zgledovali. To velja tudi za kulturo vrtov. Vrtovi so bili v otomanskem cesarstvu pomemben znak družbenega razlikovanja in višje kot je bil človek na družbeni lestvici, bolj mu je priličil imeniten vrt. Okrasne rastline so iz celega cesarstva stekale v Carigrad in od tam nazaj v province.
Leta 1526 so Otomani vojaško povozili Ogrsko in ji vladali do 1699. Turki so na Ogrsko prineslo svoj način življenja, ki je cenil lepoto in užitkarstvo. Vladajoči sloj se je, kot vedno, hitro spoprijateljil z novimi gospodarji in prevzel turško vrtno kulturno, ki je bila bolj razvita od zahodnoevropske. V Carigradu so nabavili nove, dotlej neznane vrtne rastline. Polega različnih čebulnic so bile to vrtnice: rumeni in ognjeni šipek za okras in slaščičarska roža (Rosa gallica ‘Conditorum’) za izdelavo najimenitnejših sladic.
Središče otomanske uprave nad Ogri je bilo v Budimu, ki je del današnje Budimpešte. Najbližja prestolnica Budimu je bil Dunaj. Kar se je znašlo v Budimu, je bilo slej ko prej na Dunaju. Trgovina najde pot za svoje blago tudi čez sovražne meje; za luksuz so vedno kupci. Rumeni in ognjeni šipek sta tako prispela do Dunaja in od tam jima je bila odprta pot na Zahod. Da se je rumeni šipek po zahodni Evropi razširil preko Dunaja, ja napisal tudi botanik Carolus Clusius (1526-1609). Tako rumeni kot ognjeni šipek sta zahodno Evropo dosegla že pred letom 1600. Sled avstrijske poti je še vedno ohranjena v imenu rumenega šipka: francosko ime zanj je »ronce d’Autriche« in angleško »Austrian briar«, oboje s pomenom avstrijski šipek.
Močna barva cvetov ognjenega šipka in kontrast z izrazito rumenimi prašniki v središču cveta so od začetka budili zanimanje pri slikarjih, zato je bil ognjeni šipek razmeroma pogosto upodobljen. Kot vrtna rastlina ni zanesljiv, ker mu ni všeč mokrotno podnebje. Poznavanje te rastline je bilo v 19. stoletju omejeno na vrtnarje s posebnim zanimanje za vrtnice. Marija Auersperg Attems je očitno sodila v ta krog.
Večkrat se zgodi, da veja na grmu ognjenega šipka izgubi oranžnordeče cvetove in namesto njih od takrat naprej odpira le rumene. Ti rumeni cvetovi se v ničemer ne razlikujejo od osnovnega rumenega šipka (Rosa foetida). To je posredni dokaz, da je ognjeni šipek nastal kot mutacija rumenega. Sodobne raziskave genov obeh šipkov med njima niso ugotovile razlik.
38 Vrtnica ‘Old Blush’
Vrtnica pred vami ima mnogo imen, najpogostejše angleško pa je ‘Old Blush’. Je ena prvih vrtnic bengalk, ki so prišle v Evropo. To je bilo v drugi polovici 18. stoletja, prvi neizpodbitni opis te vrtnice pa je iz leta 1793. Njena posebnost je, da konec pomladi zacveti in cvetenje ponavlja, dokler je ne zaustavi jesenski mraz. Danes se nam to ne zdi nič posebnega, v tistem času pa je to bila izjemna posebnost. Stare evropske vrtnice so blagovolile cveteti enkrat v letu, običajno junija, in so potem »spale« do naslednjega junija.
Sorta ‘Old Blush’ je odigrala eno najpomembnejših vlog v zgodovini ustvarjanja novih vrtnic, ki cvetijo večkrat na poletje. Žlahtnitelji so jo uporabljali za starševsko rastlino, ki je potomcem naklanja ponavljavo cvetenje. V dednini skoraj vseh sodobnih vrtnic so njeni geni.
Od kod se je vrtnica vzela? Pravimo ji Bengalka, ker so jo v Bengaliji naložili na ladjo za Evropo. V tistem času je Indijo ropala Vzhodnoindijska družba, katere glavno izvozno pristanišče je bila Kalkuta, mesto v Bengaliji.
Vendar vrtnica ni nastala v Indiji. Je delo kitajskih vrtnarjev. Ti so že najmanj od 10. stoletja sistematično odbirali vrtnarsko zanimive vrtnice. Zgodaj, že pred Evropejci, so obvladali celo preproste metode nadzorovanega opraševanja, kar je osnova načrtnega križanja. Urejeni okrasni vrtovi so bili namreč na Kitajskem vedno statusni simbol – kdor je kaj veljal, se je trudil vzdrževati svojega. Tako so imeli delo vrtnarji , ki so se specializirali na razmnoževanje okrasnih rastlin. Več rastlin kot razmnožiš, večja je verjetnost, do boš našel takšno, ki je drugačna od ostalih. Ko so zaznali vrtnice, ki cvetijo večkrat zapored, so jih seveda odbrali in vzdrževali.
Na sliki, ki jo je Marija Auersperg Attems naslikala pred letom 1850, imamo prav to vrtnico. Prepoznamo jo po povsem gladkem in ne posebno močnem cvetnem peclju, ki cveta ne drži pokonci kot prazen klas. Prepoznamo jo tudi po razmeroma neurejenem razporedu cvetnih listkov in po posebnem načinu bledenja rožnate barve v biserno srebrno. In prepoznamo jo po tem, da cveti hkrati z veselimi cvetlicami visokega poletja, ko so stare, enkrat cvetoče evropske vrtnice že davno odcvetele.
Na pozabimo, da je slikarka večino svojih poletij preživljala v gradu Šrajbarski turn pri Leskovcu, nedaleč od Krškega. Tam sta imela v imenitno urejeni okolici gradu tudi rozarij, s katerim se je zlasti mož, grof Anton Aleksander Turjaški, rad postavil pred obiskovalci, saj so v njem rasle redke vrtnice, ki jih drugod na Kranjskem ni bilo. Recimo bengalka ‘Old Blush’.
39 Rosa foetida – smrdljivi šipek
Na sliki Marije Auersperg Attems iz leta 1845, ki nosi naslov Cvetlično tihožitje in jo čuva SAZU, je naslikan rumeni šipek. Rastlina je zanimiva, prav tako način, kako je upodobljena.
Modra vrtnica je danes prispodoba za nedosegljivo in zmišljavo. V naravi modra divja roža ne obstaja. Videli smo že slike gensko zmanipuliranih modrih vrtnic iz laboratorijev, a v vrtno uporabo ni prišla še nobena. Čisto dobro se da živeti brez nje. Obstaja vsaj nekaj, česar še ni mogoče kupiti z denarjem in o čemer lahko sanjarimo kot o nedosegljivem.
Kot danes fantaziramo o modri vrtnici, je Evropa v srednjem veku sanjarila o rumeni vrtnici. Celina, obsedena z materialnim bogastvom, si je želela vrtnic v barvi zlata. Dolgo jo je čakala, ker je ni mogla sama ustvariti. Dočakala jo je z nastopom novega veka.
Prvo rumeno vrtnico so v Evropo prinesli v 16. stoletju. Opravila je pot iz Carigrada od Budima in iz Budima do Dunaja. Turki so bili ljubitelji cvetja in dobri trgovci z vsem lepim. Od njih so rumeno vrnico kupovali ogrski poturice in Dunaj je bil od Budima presneto blizu. Na zahodnih vrtovih naj bi rumena divja roža zacvetela leta 1540, botanično pa je bila opisana leta 1583. To je storil dunajski botanik Carolus Clusius – tisti, po katerem se imenuje Clusijev svišč iz naših gora.
Pri botaničnem imenu se je rumenemu šipku zgodila krivica. Krstili so ga je za Rosa foetida – smrdljivi šipek. Ljudje smo različni in morda je komu vonj njegovih cvetov res neugoden. Nekatere spominja na kuhano laneno olje, tisti z več smisla za dramatiziranje najdejo podobnost z vonjem po stenicah. Vonj sicer ni vedno enak, a trditi, da bi rumeni perzijski šipek smrdel, je nepotrebno pretiravanje.
Je Rosa foetida šipek iz narave ali gojena roža? Raziskovalci rastlinja so ga praviloma našli ob človeških bivališčih in v naravi tam, kjer je bilo verjetno, da je tja prebegnil z vrtov. Kot samonikli šipek naj bi se pojavljal v vzhodnem Zakavkazju, predvsem v Gruziji. V drugih delih zahodne Azije, od Turčije na zahodu do Indije in Kirgizistana na vzhodu pa velja za starodavno gojeno rastlino. Za šipek ga imenujemo tudi zato, ker ima cvet enostaven, s petimi venčnimi listki.
Naše podnebje mu na prija, ker je premokro, zato se v vrtovih ne obdrži dolgo. Bolje se počuti v južni Evropi; v Franciji, Italiji in na Hrvaškem so rumeni šipek našli podivjan v naravi.
Rumena šipek raste kot grm z lokasto usločenimi tankimi vejami. Lubje na vejicah je rjavo in posuto z ravnimi bodicami. Listje je razmeroma majhno in cel grm je dosti prosojen. Enostavni cvetovi se odprejo proti koncu maja in se kažejo le kratek čas. Posamični cvet se ravno dobro odpre in se že obleti. Po desetih dneh je cvetje za to leto mimo.
Marija Auersperg Attems je ta legendarni rumeni šipek gotovo poznala. Ali ga je naslikala po živi predlogi? Cvetni popki, odprti in odcveteli cvetovi so dobro naslikani, listje pa ne. Zeleni lističi so po robu čudno valoviti in ne nazobčani, kot bi morali biti. Cvetni peclji so nekam dolgi, neustrezno so pripeti na vejice in tudi podrobnosti na dnu listov ne kažejo natančnega opazovanja žive rastline. Lahko, da se je slikarka posvetila le cvetovom, ki jih je potem bolj površno povezala z zelenimi deli rastline.
40 Stolistnica ‘Bullata’
V Evropi so se okoli leta 1600 pojavile nove vrtnice, vrtnice stolistnice (Rosa × centifolia). Bile so drugačne od prej znanih vrtnic: njihovi cvetovi so bili bogatejši, s sto in več cvetnimi lističi v vsakem, po obliki bolj tolsti, trebušati in v času razpiranje okroglasti. In še – prelepo dišeči.
Takoj so jih zaznali flamski in holandski slikarji in jih začeli vključevati v svoja cvetlična tihožitja. Prvi slikar, ki je v tihožitju naslikal stolistnico, je bil Jacques de Gheyn mlajši. Na pozabimo: isti slikar je naslikal prvi tulipan v tihožitju.
Od kod so se stolistnice vzele? Kdor misli, da so jih ustvarili nizozemski vrtnarji, se moti. Evropa je imela premalo vrtnarskega znanja in tradicije, da bi zmogla ustvariti takšno gartrožo. Ta presežna vrtnica je prav toliko nizozemska kot so nizozemski tulipani. Se pravi, po nastanku čisto nič, po razmnoževanju, prodajanju in trženju pa povsem.
Neizpodbitno drži, da so Nizozemci odlični trgovci in da so bili stoletja eni najboljših evropskih morjeplovcev. Ko je Perziji vladal šah Abas I. Veliki (1587−1629) in so s svojimi tipalkami zaznali, da država pripira vrata na zahod, in so si izgovorili pravico do pristajanja v njihovih pristaniščih in do neposrednega trgovanja z njimi. V Perziji so med Evropi nepoznanimi dobrinami našli vrtnico z nepredstavljivo bogatimi cvetovi. V njih je po sto venčnih lističev – od tod ime stolistnice. Perzijske vrtnice so tudi dehtele slajše od vseh znanih vrtnic.
Eden izmed prvih botanikov, ki je opisal stolistnico, je bil Jean Bauhin. Videl jo je leta 1595 na Badenskem in zapisal, da naj bi izvirala iz grških Delfov in da naj bi bila neverjetno draga. Grčija je bila takrat že pod Turki in pristanišče, kjer bi vrtnico lahko naložili na ladjo, je bil seveda Carigrad. Sredozemlje je že od Sulejmana Veličastnega obvladovala osmanska mornarica, od Velike Porte protežirani trgovci pa so bili Benečani. Sultan, ki je vladal do leta 1595, je bil poročen z Benečanko in tudi njegova mati je bila Benečanka. Zato je povsem možno, da je stolistnica iz Carigrada prispela v Benetke in se od tam širila po krščanski Evropi. Kaj pa iz Perzije do Carigrada? Še manjši problem, saj so Otomani občudovali perzijsko kulturo, vključno z njenimi vrtnimi in vrtnarskimi dosežki. Dejstvo pa ostaja, da dokler stolistnica ni prišla Nizozemcem v roke, nihče z njo ni znal narediti resničnega posla. V Evropi, lačni bleščavosti, so »nizozemske« stolistnice čez noč postale prodajna uspešnica.
Ko je slikala Marija Auersperg Attems, so bile stolistnice že dvesto petdeset let »doma« na tihožitjih. Njeni sodobniki in predhodniki so s še posebnim veseljem slikali stolistnico v trenutku, ko se okroglasti popek šele začne razpirati in se, na pol odprt, dobesedno našobi. Kot bi zaokrožena, polodprta usteca želela afektirano dahniti: Oooooo!
Močan barvni kontrast med bledico zunanjega lica popka in mesnatim grlom je sugestiven. Resničen cvet je tako razprt morda nekaj ur, niti en cel dan svojega življenja. Mnogo cvetov se ne odpre skozi takšno obliko, pa tudi močan barvni kontrast med lički in grlom je bolj izjema kot pravilo. Pojavi se, ko je sonce zelo močno in popek na zunanji strani pobledi. Stare vrtnice niso imele stabilnih barv venčnih listkov in so rade pobledele. Ker se notranjost našobljenega cveta izmakne soncu, ostane osnovne, ciklamno rožnate barve. Od tod dvobarvni učinek upodobljenih gartrož.
Za živo ponazoritev stolistnice, ki se šobi, smo v Arboretumu Volčji Potok izbrali sorto ‘Bullata’. V prometu je od leta 1800. Njena posebnost so nabuhnjene liste ploskve, pri čemer so listi prav lepo zdravi.
Ne bodite razočarani, če se cvet vam ne bo našobil. To ‘Bullata’ naredi samo takrat, ko je prav razpoložena in če se ji tako zazdi. Čeprav jo slikarji in slikarke vedno slikajo našobljeno!
41 Vrtnica alba ‘Suaveolens’
Bela vrtnica, ki jo je Marija Auersperg Attems upodobila na več slikah, pripada sorti ‘Suaveolens’. Pridevek ‘Suaveolens’ pomeni prijetno dišeč. Graham Thomas, strokovna avtoriteta za zgodovinske vrtnice, je napisal, da po njegovem mnenju nobene druge vrtnice ne dišijo tako čisto in sveže kot bele rože. Sorta ‘Suaveolens’ je namreč članica skupine belih rož z znanstvenim imenom Rosa alba.
‘Suaveolens’ ima v cvetu deset do petnajst venčnih listkov. Proti sredici cveta se manjšajo. Tisti najmanjši, ki izraščajo ob prašnikih, so pogosto školjkasto ukrivljeni. Na njihovem robu so včasih drobne črnikaste zasušine. Gre za ostanke prašnic, ki so tam ostale kot znamenja nepopolne pretvorbe prašnikov v venčne listke. Slikarka je bila tako natančna opazovalka, da je te »nečistoče« na venčnih lističih opazila in naslikala.
Sorta je v Bolgariji še vedno del rožnih nasadov za pridelavo rožnega olja. Večino rožnega olja tam pridelajo iz vrtnice damaščanke. Bele rože so v manjšini, a so pomembne. Dajo manjši pridelek od damaščank, toda vonj je drugačen in ga uporabljajo za toniranje, izboljševanje vonja osnovnega, damaščankinega olja.
V Bolgariji je z vrtnicami začel turški trgovec, ki je rastline prinesel iz Perzije. Sklepamo, da je prinesel damaščanko in belo rožo hkrati, ker sta tudi na turških plantažah obe. V Turčiji, v Zakavkazju, in po Srednjem vzhodu raste osnovna oblika bele rože s petimi venčnim listki z opisnim imenom Rosa alba flore simplici. Sklepamo, da je prva bela roža v tistem delu sveta tudi nastala.
V beli roži so združeni geni galskega, navadnega in njivskega šipka, pri primerjavah DNK pa se ji približa tudi rdečelistni šipek. Vsi ti šipki so doma tudi slovenki prirodi. Dednina, ki se prenaša samo po materinski liniji, verjetno pripada muškatnemu šipku, ki izvira iz zahodnega predgorja Himalaje. Nastanek belih rož je zavit v meglo starodavnosti in bo verjetno tak tudi ostal.
Belo rožo je na znanstveni način prvi opisal in imenoval Carl Linné leta 1753. V zahodni Evropi je rasla in cvetela že prej. Nemci jo prepoznajo v zapisu iz leta 1250. V Angliji je v 15. stoletju nastopala v dinastičnem boju za kraljevsko krono. Na območju današnje Slovenije so belo rožo ‘Suaveolens’ gotovo gojili v 17. stoletju, ko je Valvasor naročil izdelavo botaničnih ilustracij za načrtovano delo o kranjski flori. Preden je knjigo lahko napisal, je bankrotiral, tako da je akvarel bele rože ostal neobjavljen in ga danes hranijo v Zagrebu.
V svetu starih vrtnic predstavljajo bele rože majhno skupino sort. Vse so zelo odporne proti mrazu in listnim boleznim in lahko, pozabljene in zapuščene, desetletja same skrbijo zase. Poleg čiste bele barve, kot jo ima ‘Suaveolens’, so lahko tudi nežno porcelanasto rožnate. V obliki njihovih cvetov je preprosta popolnost, okronana z nežnostjo nebesnega vonja.
Znanstveniki že dve desetletji vrtnice preučujejo v podrobnostih, ki jih mikroskop ne vidi. Gre za analizo nosilcev dednega sporočila, za DNK. Leta 2000 je bila objavljena raziskava, ki je primerjala dednino stotih znanih starih vrtnic. Sorte so se presenetljivo dobro združile v skupine glede na svoje poreklo. Kot edina skupina brez sorodnikov in prijateljev med gartrožami so se pokazale – bele rože. So nekaj posebnega.
42 Stolistnica “Typ Kassel”
Stolistnica – vrtnica s stotimi venčnimi listki. Držijo se je tudi druga imena. Francozi ji pravijo majska roža (rose de mai), zeljasta roža (rose chou) in holandska roža (rose de Hollande); pri Angležih je tudi provansalska roža (Provance rose). Vsako od teh imen o tej vrtnici nekaj pove. Zeljasta je zato, ker ima cvet toliko cvetnih listov kot zeljna glava zeljnih listov. Provansalska zato, ker ji najbolj godi toplo, primorsko poletje. Holandska, ker so z njo okoli leta 1600 začeli trgovati Nizozemci.
Obstaja zanimiv podatek, da so bile stolistnice do leta 1770 sterilne. Naj so še tako poskušali, noben posejani orešek iz zrelega šipka ni hotel vzkliti. 1770. pa je prišlo do spremembe, do mutacije: semenca z enega od grmov stolistnic so začela kliti v mlade rastline. S tem se je odprla pot za selekcijo sejančkov in obogatitev sortimenta. Pred tem se je zgolj izjemoma pokazala kakšna vejica z malo drugačnimi cvetovi, tako da je bilo različic stolistnice sila malo.
Sto sedemdeset let so torej Nizozemci razmnoževali vrtnico stolistnico in jo prodajali kot svojo. V resnici so jo dobili po eni od trgovskih poti iz Perzije. Prvi dokaz, da je res tako, je 170 let množenja ene in iste sorte. Če bi Nizozemci stolistnico znali ustvariti, skrižati, bi ne ostali samo pri eni.
Po letu 2000 se je pojavilo več znanstvenih člankov, ki s pomočjo analize dednega materiala ugotavljalo, katere prednike nosijo v sebi posamezne vrtnice. Stolistnica je kompleksni križanec, katerega pramati je galski šipek (Rosa gallica), med dedi in očeti pa so bili prepoznani damaščanska vrtnica, bela roža (Rosa × alba), muškatni šipek in ena od vrst iz kroga navadnega šipka. Tako damaščanske vrtnice kot bele rože so same kompleksni križanci z geni iz najmanj štirih divjih šipkov. Da bi se vse te prednike posrečilo Nizozemcem združiti v eno vrtnico stolistnico, ne da bi ob tem proizvedli morja drugih vrtnic, preprosto ni verjetno. In ne pozabimo, da se je načrtno križanje s kontroliranim opraševanjem na našem kontinentu uveljavilo šele v 19. stoletju. Stolistnica je nastala tam, kjer so se že tisočletja prej neprekinjeno ukvarjali z vrtnicami in lepotnimi vrtovi, torej ne v Evropi.
Stolistnice so precej sitne vrtne rastline. Močno bodeče so, pogosto s previtkimi stebli za svojo dolžino in takrat jih je treba opirati ob ograjice, da se ne valjajo po tleh. Potegnejo se v meter in pol visok rožni grm. Liste imajo velike in pobešene, da so včasih videti kot poparjeni.
Cvetovi so težki in na šibkih pecljih, zato se sramežljivo pobešajo protu tlom. Da bi jih lahko pogledali in povohali, jih je treba podprijeti s prsti in vzdigniti k očem in nosu. Dišijo pa prelepo! Pomladno, čisto in sladko, včasih malo medeno. Francozi v okolici Grassa iz stolistnice, svoje »rose de mai«, kuhajo rožno vodo in olje.
Stolistnice so značilne predstavnice zgodovinskih vrtnic, ki dva tedna na leto cvetijo in nato počivajo do naslednjega leta. Sorta, pred katero stojite, je med stolistnicami izjema, ker konec poletja nakloni še drugo cvetenje. Imenujemo jo “Typ Kassel”. Gre za najdenko iz nekdanjega samostanskega vrta sester benediktink v kraju Lippoldsberg, ki leži 30 km severno od nemškega mesta Kassla. Cvetni peclji, zasnova šipka in zunanja stran čašnih listov so na gosto prekriti s kratkimi mehkimi žlezami. Ko se popek pripravlja na cvetenje, so tudi te žleze polne prijetnega, vrtnično-smolastega vonja.
Vrtnica najdenka je tista, ki ji ne poznamo sortnega imena in je ni mogoče zanesljivo pripisati kakšni znani sorti. Vrtničarji jih ohranjajo, saj so neznanemu poreklu navkljub lepe in zanimive. V Arboretumu Volčji Potok imamo med stolistnicami še nekaj najdenk in sicer odkritih v Grčiji, na Poljskem in v Litvi.
Ljudje smo postali zahtevni in eno ali dve cvetenji na leto nam ni več dovolj. Zato so stolistnice izginile z vrtov. Le še zbiratelji ohranjajo pri življenju okoli dva ducata sort stolistnic.
43 Rožmarin
Rožmarin (Rosmarinus officinalis) potrebuje sončno in toplo lego ter dobra prepustna tla z obilico apnenca. Zacveti že zgodaj spomladi, ko je v sredozemskem podnebju še dovolj vlage. Lahko ga posadimo v večje lonce ali korita in ga pred zimo prenesemo v svetel prostor, kjer ne zmrzuje. Na zaščiteni legi lahko prezimi na gredi.
44 Škrlatni grintavec
Škrlatni grintavec (Scabiosa atropurpurea) zraste do 90 cm in cveti od julija do septembra. Cvetove ima bele, rožnate ali temnoškrlatno purpurne barve. Raste v bogati vrtni zemlji, z dobro drenažo. Porezani odcveteli cvetovi spodbudijo rastlino k ponovnemu cvetenju.
45 Volnatec
Volnatec (Stachys lanata) je vednozelena trajnica, ki je bila včasih zelo pogosta na vrtovih. Gojimo jo predvsem zaradi listov, ki so srebrnkaste barve in imajo obliko jezika. Priporočljivo je odstranjevati cvetove, saj s tem zgostimo liste ter podaljšamo življenjsko dobo rastline.
46 Španski bezeg
Španski bezeg (Syringa vulgaris) kljub staromodnosti ni nikoli iz mode. Maja razlije po vrtu vonj, ki podari vrtu dodatno dimenzijo doživljajskega ugodja. Cvetove je treba porezati brž ko odcvetijo, tako rastlina ne razvija plodov in se ne izčrpava.
47 Snežna kepa
Snežna kepa (Viburnum opulus ‘Sterile’) je grmovnica, ki nas navduši s svojimi belimi cvetovi, ki so podobni snežnim kepam. V vrtu si vsekakor zasluži prostor, kjer bodo spomladi, v času cvetenja, dobro opazna. Cvetove lahko uporabimo tudi za cvetlične aranžmaje. Grm obrezujemo po cvetenju.
48 Mali zimzelen
Mali zimzelen (Vinca minor) je zelo uporabna prekrovna vednozelena rastlina za senčno ali polsenčno rastišče. Cveti aprila in maja, pocvita pa do jeseni. Cvetovi so modre barve.
49 Mačeha
Vrtne mačehe z velikimi cvetovi so nastale konec 19. stoletja. Prvi je leta 1896 o njih pisal švedski botanik Veit Wittrock, vendar je bilo na znanstveni opis, skladen z zahtevami botanične stroke, po spletu naključij treba čakati še 90 let. Po Wittrocku imajo mačehe danes ime Viola wittrockiana.
Sorte divjih vijolic se radovoljno križajo. Mačehe so namreč vijolice, toda vijolice, ki so se oddaljile od divjih, samoniklih vrst. Mačehe niso sad svobodne ljubezni iz narave. Vrtnarji so jih parili vse navzkriž in pri tem za starševske rastline uporabili divjo vijolico (Viola tricolor), rumeno vijolico (V. lutea), rogato vijolico (V. cornuta) in druge. Križanci so se tako oddaljili od izhodnih vrst, da jih obravnavamo kot samostojen takson.
Na vrt Marije Auersperg Attems v Arboretumu Volčji Potok smo posadili sodobne sorte mačeh s cvetnim videzom tistih mačeh s slik, a z bolj predvidljivim vrtnim »obnašanjem«. Ustvarjanje sort se je pri mačehah vrnilo k sortam z manjšimi cvetovi in tršato rastjo, ki zlahka prezimijo in niso tako sitne kot klasične »nagrobne« mačehe z velecvetovi, širšimi od 5 cm.
50 Cinija
Cinije (Zinnia elegans) cvetijo od maja do oktobra. Na vrt prinesejo dodatno življenje, ker s cvetjem pritegnejo metulje, čebele in druge žuželke. V vazi se zelo dobro držijo. Za cinije in vse drugo cvetje velja, da bo dlje zdržalo v vazi, če ga režemo zgodaj zjutraj. Z rezanjem cvetočih stebel spodbudimo nov cvetni nastavek.
Za več informacij o projektu kliknite TUKAJ
