Narodna galerija v Arboretumu

MAREC – Skupina pomembnih žensk

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 – Ljubljana, 1926)
Kofetarica, 1888
olje na platno, 180 x 140 cm
signatura:-
Zasebna last (Peter Hribar)

Po Dunaju je bil München druga pomembna študijska postojanka Ivane Kobilce. Tu je ostala deset let in v tem času slikarsko dozorela. V Münchnu se je usmerila v ateljejsko slikanje človeške figure. Med študijska dela sodijo predvsem podobe glav in doprsij izrazitih mladostnih ali starčevskih obrazov, ustvarjala pa je tudi žanrske podobe in portrete. Za njena münchenska dela je značilna temno rjava barvna paleta.
V drugi polovici 80-ih let so se v Kobilčinem slikarstvu pojavile prve žanrske podobe. To so bile sprva posamezne figure, naslikane po kostumiranih modelih, mere slik pa so bile manjše. Postopoma so bile kompozicije bolj komplicirane in mere slik večje. Slikarka je vedno bolj zajemala iz resničnega vsakdanjega življenja. Veliko spodbud je dobila v poletnih mesecih, ki jih je preživljala doma in na materinem domu v Podbrezju na Gorenjskem.
Med uspele žanrske slike lahko uvrstimo tudi Kofetarico, delo, ki je bilo slikarki posebej ljubo in ga ni želela prodati. Sliko je prvič razstavila v Ljubljani leta 1889, v drugem nadstropju realke in nekateri so jo označili kot Kobilčino najboljšo sliko. Slika je vzoren primer münchenskega realističnega žanra, ki se je zgledoval po holandskih mojstrih 17. stoletja. Kobilca je sicer slikala po modelu in izdelala tudi več študij glav starke v različnih zasukih.
Besedilo: Narodna galerija

Dekleta se pozdravijo s fanti, stare tete pa s kavo, pravi ljudska pesem. Portretiranka je sicer meščanka, a ji z obraza beremo enako sporočilo. Kava ji ne pomeni samo luči v mrakobnosti poznih let, kar sugerira osvetlitev prizora, temveč življenju spet vnese barvo in vonj. Razbiramo ju s cvetlične dekoracije na skodelici in podstavku. Cvet je bodisi roža kar tako ali stilizirana vrtnica.
Ker je portretiranka gospa, ne pije kave s korca ali pločevinastega lončka. Za tanki kitajski porcelan je bila sicer prekratka, lahko si je pa privoščila servis iz keramike. Glede na način slikanja cveta in listov, pa tudi na rdeči in zeleni odtenek, ni mogoče zgrešiti podobnosti s tradicionalno furlansko keramiko. V Pordenonu (it. Pordenone) in okolici so sredi 19. stoletja postavili na noge keramično industrijo s prepoznavnim načinom poslikave, ki ga nekaj proizvajalcev še vedno ohranja. Čas nastanka portreta »Kofetarice«, večna modnost sodobnih izdelkov in utečeni trgovski stiki s Furlanijo govorijo v prid tej možnosti.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Jurij Šubic (Poljane nad Škofjo Loko, 1855 – Leipzig, 1890)
Franja Tavčar, 1887
olje, platno, 134 x 101 cm
sign. in dat. l. sp.: Jurij Šubic 1887
NG S 1808, Narodna galerija, Ljubljana

S podobo Franje Tavčar je Jurij ustvaril enega svojih najboljših portretov. Dokolensko figuro dame v modni obleki in klobuku je postavil pred gledalca še tradicionalno. Okolje ni realno kot pri portretu Ivana Tavčarja, ampak ateljejsko aranžirano. Ograja na katero se naslanja, palma na njej in delno celo poza dame spominjajo na Tominčev Portret dame s kamelijo. Inteligenca, samozavest, meščanski ponos, živahnost govore iz plastično in živo modeliranega obraza. Mojstrsko je rešen problem črne barve; v gubah, v krznu in svili jo je Jurijev čopič oživil z virtuozno pretanjšanostjo. Morda je v svetlobi portret Ivana Tavčarja bolj svoboden, kot celota pa je ta s sproščenim razpoloženjem, neoporečno risbo in živo oblikovano glavo ilustracije dobe, v kateri je nastal in dokaz umetnikove zrelosti po šolanju v Parizu.
Besedilo: Narodna galerija

Na portretu je bolj od vrtnice, ki je klasični atribut ženske privlačnosti in lepote, zanimiva palma kencija. Kencija danes nosi ime Howea forstriana in je najbolj tipična rastlina dunajskih salonov v zadnjem stoletju habsburške monarhije. Tudi v prostorih, ki so bili bogato dekorirani z zavesami in zastori in zato mračni, je ta palma dobro uspevala in sčasoma zrasla v veliko in elegantno lončnico. Na portretu gospe Tavčarjeva lahko kencijo razumemo kot odmev prestolniškega šika. Kot salonski »rekvizit« priča tudi o družabnem meščanskem življenju tistega časa.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alma Urbanc, 1912
olje, platno, 175,5 x 135 cm
sign. l. sp.: I. Vavpotič
NG S 497, Narodna galerija, Ljubljana

Gosposki portretiranki delajo družbo gosposke vrtnice. Novemu družbenemu razredu premožnega meščanstva so pritikale nove vrtnice. Veliki cvetovi z jasno oblikovanim in izvlečenim centrom, od katerega se postopno odmikajo venčni listi, so značilnost hibridnih čajevk. Skrižane čajevke so se kot nov, takrat izrazito moderen razred vrtnic v času nastanka portreta že uveljavile po meščanskih vrtovih.
Razcveteni, a še ne do konca odprti cvetovi merijo na življenjsko obdobje portretiranke. Z izraza obraza in telesne drže beremo zadržanosti, že skoraj distanciranosti, ki ju narekuje družbeni položaj. Hkrati nam budni pogled in vrtnica na solarnem pleksusu poudarjata živost in čutnost ženske. Ne gre spregledati, da se barva vrtnic ujame z bravo ustnic in z odtenkom na licih. Vrtnica za pasom, rožnate ustnice in vrtnice v vazi so postavljene v trikotnik. Zdi se, kot iz zgornjega oglišča tega trikotnika lije dišeča mehka svetloba, ki osvetljuje portretirankino poprsje in obraz.
Vtis dostojanstvene obvladanosti odseva tudi iz barve vrtnic. Vrtnice druge barve bi bile v opreki s sporočilnostjo slike. Bledo rožnata s karneolskimi toni v globljih kotičkih cveta je še vedno polnokrvna, erotična vrtnica, a brez vsiljivosti rdeče, izumetničenosti rumene ali za poročeno žensko neprimerne bele barve vrtnice.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

APRIL – Cvetlična tihožitja

Neznani avtor, lombardska šola (?)
Vaza s cvetjem, prva četrtina 17. stoletja
olje, platno, 84,4 x 63,5 cm
signatura:-
Narodna galerija, Ljubljana

Slika kaže veliko kovinsko vazo, v kateri je sicer urejeno, a brez simetrije razmeščeno cvetje: vrtnice, lilije raznih vrst, dobrovita, zvončnice, tulipani idr. Nekaj cvetov leži na ploskvi, na kateri stoji vaza, okrog cvetov v vazi pa je videti metulje, kačje pastirje in pajka, ki se po niti spušča na ploskev. Vaza je bogato reliefno okrašena: ročaja sta v obliki kač, na sprednji strani je upodobljen mitološki prizor, v katerem je mogoče prepoznati Venero in Amorja in pred Venero še eno klečečo figuro, ki drži v rokah posodo. Ni izključeno, da gre za prizor, ki ga poznamo iz Apulejevih Metamorfoz (VI, 16), ko Psiha prinaša Veneri vodo. Sliko moramo slogovno povezati z domnevnim Mojstrom vaze z groteskami (Maestro del vaso a grottesche, prim. A. Veca: Parádeisos, katalog razstave v Galleria Lorenzelli, Bergamo 1982, str. 211, sl. XIX-XXII). Vse slike tega mojstra kažejo velike šopke cvetja (ki so zelo podobni šopku na naši sliki tako po razmestitvi kot po izbiri cvetja) v kovinskih vazah, ki imajo nenavadne ročaje in so okrašene s posvetnimi ali sakralnimi prizori ali pa s krajinami. Na teh slikah je opazen vpliv flamskega cvetličnega tihožitja na prehodu iz 16. v 17. stoletje, pri čemer je posebej značilen cvet cesarskega tulipana (Fritillaria imperialis); tega pogosto najdemo na flamskih slikah, na naši pa je naslikan prav v vrhu kompozicije. Čeprav so nekatere slike iz omenjene skupine skušali povezati z Giacomom Reccom, Veca misli, da je treba njihovega avtorja iskati nekje v srednji ali severni Italiji. Zadnja lokalizacija se zdi bolj verjetna; k njej nas usmerjajo nekatere slike, ki so kompozicijsko analogne in z vazami cvetja sorodne z nedvomnim lombardskim delom. Posebej je v tej zvezi značilna velika slika na platnu s figurama Marte in Marije na vsaki strani vaze s cvetjem; delo je bilo 20. februarja 1981 naprodaj na dražbi Christie’s v Londonu (št. 97). Obe figuri izhajata od Bernardina Luinija. Na podnožju vaze na naši sliki je desno napis BOS 880, ki ga ni mogoče zadovoljivo pojasniti; verjetno je bil dodan pozneje, morda kot inventarna oznaka.
Besedilo: Narodna galerija

Šopek je zanimiv, ker so v njem zbrane skoraj same dišeče rastline, od milo dišečih vijolic, šeboja, tulipanov in vrtnic, preko sladko predirnih lilij in kaline do zagatno vonjave žametnice, cesarskega tulipana in kranjske lilije. Takega šopka ni mogoče videti drugje kot na sliki, saj se združuje cvetje, ki cveti postopoma od aprila do julija.
Na sliki je na prvi pogled cvetje naslikano natančno in verno. Ob podrobnem opazovanju se pokaže cela vrsta »napak«: Alojzijeva lilija ima pet in narcisa sedem listov cvetnega odevala namesto po šest, tulipan ima v dnu cveta narobe nanizane cvetne liste, cvetovi perunik zavajajo z neobstoječo kombinacijo oblike, risbe in »brade« v cvetu, okrasni slak je v barvnem vzorcu nočne frajle in podobno. Slikar izziva opazovalca, da za videzom običajnosti odkriva podtaknjene napake – slednjih je namreč preveč, da bi jih toliko naslikal nehoté. Zadeva postane razumljiva šele ob pomoči umetnostnega zgodovinarja, ki opozori na modnost groteske v času, ko je slika nastala.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Neznani avtor, španska šola (?)
Trije šopki cvetja, prva polovica 17. stoletja
olje, platno, 113 x 164 cm
signatura:-
NG S 3043, Narodna galerija, Ljubljana

Kompozicija je razdeljena na dva neenaka dela. Na levi stoji na kamnu vrh stopnic kovinska (?) vaza s šopkom. Okrašena je s stiliziranimi listi. Na desni je velika miza, pokrita s prtom, in na njej košara ter steklena kroglasta vaza na majhni nogi. V obeh je različno cvetje, naokrog pa poletavajo žuželke in ptice: kačji pastirji, metulji, liščki. Slika, ki je zaradi stanja ohranjenosti zelo spremenjena, kaže nenavadno, neuravnovešeno in nesimetrično kompozicijo. Tip šopkov, oblikovanje cvetja, navzočnost žuželk in ptic narekujejo misel, da se tihožitje zgleduje pri italijanskih vzorih prve četrtine 17. stoletja, vendar vse kaže, da slika ni italijanska, marveč španska, dasi je težko omeniti kakšno določnejše ime. V mnogočem spominja–vendar na precej sumarni ravni–na tihožitja Juana van der Hamna y Léona (Madrid 1596 – Madrid 1631), toda italijansko izhodišče je neutajljivo. Kot delo iste roke spoznamo Tihožitje z vazama cvetlic in melono, 150 x 70 cm, ki je bilo naprodaj kot Španska šola 17. stoletja na dražbi v Dorotheumu na Dunaju 19./20. oktobra 1993, št. 6. Še bolj sorodni naši sliki sta primerka Tihožitje z vazami cvetja, 118 x 174 cm, nekoč oba naprodaj v starinarnici Francesca Romana v Rimu.
Besedilo: Narodna galerija

Šopki so »brezčasni«, saj so sestavljeni iz cvetlic, ki ne cvetijo hkrati. V mešani postavitvi so predpomladni teloh, pomladne narcise tacete in tulipani, majske šmarnice, kranjske lilije in potonike, junijske vrtnice in nageljni pa vse do poletnih dalij. V srednjem šopku cveti nevestica, ki je še vedno priljubljena sobna lončnica, medtem ko so morali po jasmin iz desnega šopka v rastlinjak. V levem šopku je nekaj cvetlic, ki jim je do upodobljenega videza morala pomagati slikarjeva domišljija.
V šopkih so dišeče cvetlice. Kaj med njimi delajo tulipani? Danes tulipani zelo blago ali nič ne dišijo, vendar je bilo v času nastanke slike drugače.
Proti koncu 16. stoletja so Nizozemci v Carigradu kupovali tulipane od turških vrtnarjev. Lepotni ideal Turkov so bili tulipani z dvornih vrtov, genetska osnova zanje pa so bili divji krimski tulipani vrste Tulipa schrenckii, ki cveti rdeče in prav lepo in močno diši. Tulipani s topkapijskih vrtov sultana Selima II. so dehteli.
Iz teh dobav so podjetni Nizozemci takoj začeli žlahtniti tulipane po svojem okusu. Ena najstarejših gojenih skupin so Duc van Tolovi tulipani, ki so se takoj po letu 1600 pojavili na slikah Jakoba de Gheyna II. in drugih nizozemskih mojstrov. Po videzu so bili takšni kot so tulipani z obravnavane slike: z dolgimi priostrenimi cvetnimi listi, katerih konice se rade zasučejo navzven, rdeči, rumeni in rdeče-rumeni. Sinovi in hčere dišečih staršev so bili tudi sami dišeči. Te lastnosti slika ne more ohraniti, so jo pa Duc van Tolovi tulipani, ki so se kot sorta obdržali do danes.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816−1880)
Vrtnice, 1840−1850
olje, les, 39,5 x 31,5 cm
sign. l. sp.: A.M. (monogram)
NG S 968, Narodna galerija, Ljubljana

Slika je svojstven dokument časa. V šopku se namreč mešajo stare, zgodovinske vrtnice z novimi, ki so bile takrat »zadnji krik mode«. Vrtnice so naslikane z izjemno botanično vernostjo in natančnostjo tudi v necvetnih detajlih, kot so oblika in barva trnov, barvni odtenek listov in začetki rje na njih. Prav zato lahko nekaj vrtnic določimo na sorto natančno.
Cvet, ki leži pred vazo, je značilna vrtnica iz skupine belih rož. Po obliki, barvi in velikosti cveta je to Rosa × alba ‘Cuisse de Nymphe’, danes po diktatu angleščine bolj znana kot ‘Great Maiden’s Blush’.
Bela sorta v šopku je Rosa × alba ‘Suaveolens’, naslikana do takšnega detajla kot so ostanki prašnic na najbolj notranjih venčnih listkih. Sorta z imenom opozarja na blagodušnost in je v Bolgariji še vedno del rožnih nasadov za pridelavo rožnega olja.
Novost v času nastanka slike so bile signalno rdeče vrtnice, kajti rdeča barva vseh zgodovinskih vrtnic je bila modrikasta. Nove, sveže rdeče vrtnice so prišle v Evropo kot zvrst čajevk (Rosa × odorata). Da gre že za križanca z bengalkami (Rosa × chinensis), kažejo bela trakasta znamenje, ki izhajajo iz dna nekaterih venčnih listkov. Pomembnost bengalk je v tem, da nosijo gen za pocvitanje.
Rožnata vrtnica s polnim cvetom je verjetno ena od skrižanih ponavljavk (hibridnih perpetualk), ki evropsko obsedenost s tolstimi cvetovi že kombinirajo z dvema ali tremi cvetenji v letu.
Za tisti čas je velika posebnost rumena vrtnica. Glede na jarko rumeno barvo venčnih listov, na listkasto razširjene konice venčnih listov, gladko steblo in močno po glavni žili prepognjene liste na mladi vejici (ki očitno pripada rumeni vrtnici), je to lahko perzijska rumena roža (Rosa foetida ‘Persian Yellow’). Vrtnica se je v Britaniji pojavila leta 1837 in proti koncu štiridesetih bi že lahko rasla na Štajerskem.
Slikarkino natančnost potrjuje hrošč, ki mu po slovensko pravimo zlata minica (Cetonia aurata). Ta vrsta še vedno povzroča sitnosti vrtnarjem in to po pravilu na svetlih vrtnicah – prav kot na sliki. Vrtnarji so sovražni do zlate minice, ki priletava na cvetove vrtnic. Z obgrizovanjem prašnikov in venčnih listov lahko načnejo cvet, a je ta škoda v resnici zanemarljiva. Hujši je miničin greh, da nepovabljena in prva seda v intimo cvetov, ki si jo lastijo posesivni vrtnarji in vrtnarice, in skruni njihovo nedotaknjenost …
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Več o projektu Cvetoča pot grofice Marije Auersperg Attems

MAJ – Tri umetnice
Helena Vurnik (Dunaj, 1882- Radovljica, 1962) Marija v oljčnem gaju, 1955 olje, platno, 79,5 x 58 cm sign. l. sr.: HELENE. K / VURNIK 55 NG S 1707, Narodna galerija, Ljubljana Marija v oljčnem gaju je verjetno zadnje delo Helene Vurnik. Po številnih povečavah na prosojnih papirjih bi pričakovali, da je bila kompozicija naročena za neko svetišče, a je ostala v formatu družinske slike. Povsem podrejena beuronskim estetskim načelom verjetno predstavlja zadnji odmev nazarenske umetnosti pri nas. Dekorativna ploskovitost jasno obrisanih profilov obeh figur in kontrastna barvna kombinacija sta dediščina estetike, ki je obvladovala cerkveno umetnost v drugem in še tudi v tretjem desetletju dvajsetega stoletja. Besedilo: Narodna galerija Slikarkina pozornost je namenjena obema človeškima figurama, ki jima je rastlinje funkcionalno podrejeno. Oljke so tu zato, da je Marija imela kam sesti in da z vejami objemaje uokvirjajo božjo mater z detetom. Sugestivno je naslikana pustota sredozemskega kršja, medtem ko so oljčna drevesa dokaj stilizirana. Če bi ne šlo za gaj, kjer je vsa podrast odstranjena, bi po deblih to prav lahko bili mediteranski hrastiči. Za oljke bolj kot oblika listov govori srebrnkasti ton listja. Stilizirano je tudi cvetje v travi. Bele cvetlice so po velikosti nekaj med marjetico in ivanjščico, modre spominjajo na potrošnik. Rdeče so, kot kaže, povsem z domišljijskih livad, čeprav bi po načinu rasti in po plodičkastih cvetovih lahko pomislili na šipek, po lističih na stebelcih pa na brškin. Ne da se prezreti, da cvetlice cvetijo v narodnih barvah. Besedilo: Arboretum Volčji Potok
Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861- Ljubljana, 1926) Tihožitje z maki, (1914-1926) olje, platno, 87,5 x 77 cm sign. d. sp.: I. Kobilca NG S 2848, Narodna galerija, Ljubljana Poljski mak (Papaver rhoeas) je cvetlica nežne, bežne lepote. Ljubi svobodo in v vazi izjemno hitro oveni in se osuje. Da ga je slikarka lahko slikala, ga je morala nabrati zgodaj zjutraj in pri tem izbrati samo cvetove, ki še niso bili popolnoma razprti. A tudi tako nabrani šopek poljskega maka zdrži le en dan. Dobro je upodobljen svilnati lesk rdečih cvetnih lističev. Vrtnarski maki so robustnejši in v vazi dolgoživejši, a manj gracilni od poljskega maka. Ko je Kobilca slikala tihožitje, je bilo mogoče najti mak na vsaki žitni njivi. Zaradi spremenjenega načina kmetovanje so postale žitne njive sterilno puste in večina barvitih žitnih plevelov je praktično izginila. Poljski mak jo je še najbolje odnesel, ker si je poiskal nadomestna rastišča izven njiv. Besedilo: Arboretum Volčji Potok
Rozalija Klein Sternen (Ljubljana, 1867 – Ljubljana, 1956) Tihožitje z maki akvarel, papir, 31,5 x 23,5 cm sign. ni NG G 769, Narodna galerija, Ljubljana Rozalija (Roza) Klein Sternen je po končani meščanski šoli nadaljevala študij najprej na ljubljanski, nato na dunajski umetnoobrtni šoli. Slikarsko znanje je v letih od 1901 do 1905 izpopolnjevala v münchenski zasebni slikarski šoli Antona Ažbeta. Tu je spoznala slovenske impresioniste, ki so odločilno vplivali na njen umetniški razvoj. Poleg skromnejšega slikarskega opusa so ohranjene njene risbe, akvareli, pasteli in grafični listi, ukvarjala se je tudi u umetnim vezenjem. Kot ilustratorka je v sodelovanju z Ivano Kobilca opremila zvezek “Starejše pesnice in pisateljice” (1926) iz zbirke Slovenskih pesnikov in pisateljev. Besedilo: Narodna galerija Maki so na tej sliki drugačni kot v Kobilčinem tihožitju. Pojdimo po vrsti! Cvetna stebla so močnejša, debelejša in nobeno ni kolenasto zavito, kot pogosto vidimo pri poljskem maku. Cvetovi imajo več substance in se ne odprejo na široko marveč ostajajo sklenjeni v obliki kupice. Pod rdečim vencem so vpadljivi zeleni čašni listi, ki so zapirali cvetni popek in ki pri poljskem maku odpadejo. Skozi rdeče venčne liste očitno preseva na zunanjo stan črna pega. Poleg venčnih listov so tik pod cvetom še daljši in drugače zeleni ovršni listi. Iz napisanega lahko sklenemo, da v vazi ni poljski (Papaver rhoeas) temveč turški mak (Papaver orientale). Slikarka ga ni prinesla s polja, marveč jih je natrgala na vrtu, kamor se ga seje kot okrasno cvetlico. Pod maki sta dva cvetova, ki sta manj čitljiva. Po barvnem paru belega in lilasto rožnatega cveta pomislimo na vrtne potonike (Paeonia lactiflora, morda Paeonia × suffruticosa). Za potoniko govorijo rumene poteze v belem cvetu. Kombinacijo maka in potonik podpira tudi sočasno cvetenje obojega cvetja, okoli sredine maje. Besedilo: Arboretum Volčji Potok

JUNIJ – Ivana Kobilca

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 – 1926)
Vrtnice, (1914 – 1926)
olje na platno, 47,5 x 41 cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št. NG S 153

Kobilčina cvetlična tihožitja, ki prevladujejo v zadnjem slikarkinem obdobju, so harmoničen zaključek umetničinega ustvarjalnega kroga, saj so jo upodobitve cvetic zanimale že na samem začetku umetniške poti.
Sama pravi: “Cvetličnih tihožitij sem naslikala toliko, da bi jih danes najbrž ne prepoznala več za svoje. Še danes jih rada slikam, zdi se mi to polje neskončno raznovrstno in neizčrpljivo, obenem pa tako, da nudi vse mogoče pobude.”
Kobilčina cvetlična tihožitja za umetnico niso bila le ateljejsko urejeni aranžmaji, ampak predvsem slike, ki so izražala umetničino psiho in značaj.
Prav v cvetličnih tihožitjih, neizčrpnemu viru slikarske inspiracije, je Kobilca dosegla barvno in čustveno sproščenost.
Besedilo: Narodna galerija

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 – 1926)
Poletje, 1889–1890
olje na platno, 180 x 140 cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št. NG S 165

Poletje je najbolj priljubljena umetnina v Narodni galeriji, ki iz leta v leto privablja velik krog mladih in starejših občudovalcev.
Veliko pripovedno sliko je Kobilca slikala dve poletji v naravi v Podbrezju, rodni vasi svoje matere. Za modele osrednje figuralne skupine so ji služili ožji družinski člani, ki jih je umestila v bujno zelenje ograjenega vrta. Pri delu si je pomagala s fotografijo, da je lahko nadaljevala in dokončala s slikanjem v ateljejskem okolju. S pripovedno natančnostjo svojega čopiča je umirila figure, zlasti otroke, ki se podrejajo kompoziciji počitniškega prizora.
S sliko Poletje se je osemindvajsetletna Kobilca predstavila svetu v pariškem Salonu in požela priznanje in občudovanje, ki se nadaljuje do današnjih dni.
Besedilo: Narodna galerija

 

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 – 1926)
Rumene vrtnice, (1914 – 1926)
olje na platno, 46 x 58,5 cm cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št. NG S 2787

Zgodba rumenih cvetov in rdečih mladih poganjkov

Nad cvetove šopka, v katerega so postavljene legendarne vrtnice sorte ‘Maréchal Niel’, se dvigajo tanki poganjki z rdečkastimi listi. To je prepoznavni znak azijskih vrtnic, ki so v Evropo prinesle več valov cvetenja v enem poletju. Maréchalovi predniki so precej dobro znani in vemo, da se izvor rumene barve cvetov in rdečih mladih poganjkov skriva nekaj kolen nazaj. Za pradeda je bila ‘Maréchalu Nielu’ prva rumena čajevka, ki je v Evropo prinesla tako zaželeno rumeno cvetje.
Evropa je dolga stoletja poznala rožnate, bele in rdeče vrtnice z lilastim nadihom. Rumenih in karminasto rdečih do 19. stoletja ni bilo med njimi.
Rumeno barvo je ‘Maréchalu Niel’ izročila vrtnica, ki so jo s Kitajske pripeljali v Anglijo leta 1824. Dali so ji znanstveno ime Rosa indica var. ochroleuca – bledo rumena bengalka. V publikaciji londonskega Vrtnarskega društva (Horticultural Society) iz leta 1826 med drugim beremo: »Cvetovi so zelo veliki, posamični, bledo žveplene barve, vrstnati, zelo dišeči; … pod vplivom vročine se odprejo na široko in dosežejo premer štirih palcev [10 cm]. Je ena od najboljših različic kitajskih rož, ki jo poznamo z vrtov. Tako zelo drugačna je od vseh drugih, da predstavlja pomembno dopolnitev naših zbirk. Videti je trdna, a dobro uspeva v steklenjaku, kjer cvetove bolje odpira kot na prostem.«
Bledo rumena – a rumena! Po rasti je bila šibka in mehkužna, zato so imeli z njo več uspeha francoski vrtnarji od angleških, ki jim je prišla prvim v roke.
‘Maréchal Niel’ je sejanec sorte ‘Chromatella’ (Coquereau, 1841), ki je hči sorte ‘Lamarque’ (Maréchal, 1930), ta pa križanec med ‘Blush Noisette’ in Rosa indica var. ochroleuca.
‘Lamarque’ cveti tako svetlo kot kitajska prednica in rumeno barvo si je v njegovih cvetovih lažje domišljati kot jo videti. ‘Cromatella’ je bledo žveplena, ‘Maréchal Niel’ pa je že prepričljivo rumen. Gre za nazoren primer uspešne vrtnarske selekcije.
Popenjavo rast ima ‘Maréchal Niel’ po vrtnicah noazetah. Noazeta ‘Blush Noisette’, ‘Maréchal Nielova’ prababica, je bila prva tržno uspešna noazeta. V njej je že bila kitajska kri, ki zmore zanesljivo pocvitati.
Vrtnarsko ime za Rosa indica var. ochroleuca je bilo ‘Parks’ Yellow Tea-scented China’. Nesrečnica je bila obupno šibke rasti, zmrdava in trajno nezadovoljna, tako da je zadnji primerek evropskim vrtnarjem propadel najkasneje leta 1882. Ni je več v zahodnem svetu – ali se je ohranila v kitajski domovini, pa ne vemo. Ta vrtnica je bila po svoji genetiki čajevka, čajevke imajo pa po pravilu rdeče mlade poganjke. Pa je pojasnjena še druga posebnost Kobilčinega šopka!
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

JULIJ – Dvojice

Matevž Langus (Kamna Gorica, 1792-1855, Ljubljana)
Otroka, (ok. 1830)
olje, platno, 59,5 cm x 75 cm
sign.: ni
Narodna galerija, inv. št.: NG S 194

Matevž Langus je bil med najbolj iskanimi portretisti otrok. Uspešno se je prilagodil željam ljubljanskih meščanov, ki so poleg lastnih naročali tudi portrete svojih naslednikov.
Dvojni otroški portret je naslikan v prvem planu slike v varnem zavetju odprte arhitekture. Psiček na sliki nakazuje otroško igro in portretu dodaja razgibano žanrsko vsebino. V zadnjem planu slike je kot kulisa naslikan topografsko določljiv motiv, ki sporoča rojstni kraj naslikanih otrok.
Besedilo: Narodna galerija

Deklica, ki se z desno roko še otroško hudomušno igra s psičkom, z levo nevede že sega po gartrožah. Vrtnice so atribut ženskosti, a imajo tu tudi vlogo drevesa spoznanja. Mlajšemu otroku je slikar namenil spominčice, ki so za razliko od vrtnic brez erotičnih podtonov.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877-1943, Ljubljana)
Alegorija zdravilnega rastlinstva, (1910)
olje, platno, 198 cm x 70 cm
sign.: ni
Narodna galerija, inv. št. NG S 506

Slika je s svojim pendantom, Alegorijo Kemije, krasila vrata Sušnikove lekarne na nekdanjem  Marijinem trgu v Ljubljani, danes Prešernovem trgu.
Motiv je izjema v slikarjevem opusu in se navezuje na starejšo tradicijo upodobitev alegorij, kjer je vsebina poosebljena z ženskim likom, ki mu asistirajo putti opremljeni z atributi, ki razlagajo vsebino upodobitve.
Besedilo: Narodna galerija

Samo slutimo lahko, kaj je v snopiču rastlin, ki si ga je ženska položila čez laket. Jasno razpoznaven je edino naprstec , ki se ga je dotaknila z desnico. Morda je slikar izbral naprstec zato, ker je močno strupena rastlina, ki jo samo šolana farmacevtova roka zna spremeniti v varno zdravilo.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861-1926)
Sestrici, 1906
pastel, platno, 53 cm x 64 cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št. NG S 559

Dvojni dopasni portret deklic spada v začetek Kobilčinega berlinskega obdobja. Za upodobitev sestric je Kobilca uporabila pastelne krede in z mehkimi prehodi dosegla nežnost in krhkost upodobljenk.
Besedilo: Narodna galerija

Ob dekletcih je šopek narcis tacet. Njihova snežna belina ponazarja nedolžnost zgodnjega otroštva.  Tacete iz narave niso take, a tudi preproste deklice z dežele ali iz predmestja so drugačne od protretirank. Gre za gojeno cvetje iz cvetličarne, ki poudarja meščansko poreklo deklic.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

AVGUST- Marija Auersperg Attems, slikarka

Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816-1880)
Tihožitje s cvetjem in sadjem, 1848
olje, les, 45 x 36 cm
sign. l. sp.: AM (monogram)
Narodna galerija, inv. št. NG S 967

Marija Attems se je leta 1839 poročila z Antonom Aleksandrom grofom Auerspergom (1806-1876). Živela sta na Dunaju, v Gradcu, na gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem in v dvorcu Dornava. Podatkov o njenem življenju je malo. Ni znano, kje je pridobila slikarsko znanje. Na Dunaju je gotovo srečevala profesorje s slikarske akademije, kjer so takrat že poučevali slikanje cvetličnih tihožitij, neposredno pa se je zgledovala po graškem slikarju Franzu Xaverju Pettru (1791-1866). Slikala je cvetlična tihožitja in interierje manjših formatov, v poznih letih pa se je ukvarjala tudi s fotografijo. Njena cvetlična tihožitja poleg slikarskega znanja odražajo izreden čut za opazovanje in naturalizem ter temeljito botanično znanje, ki ga je uporabila tudi pri načrtovanju vrtov na Šrajbarskem turnu in v Dornavi. Njena dela, priljubljena med plemstvom in meščanstvom, so hranjena tako v Narodni galeriji kot tudi v Narodnem muzeju, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter Landesgalerie v Gradcu in v zasebnih zbirkah.
Besedilo: Narodna galerija

Cvetje in sadje s slike govorita o visokem poletju, o avgustu.
Za današnjega opazovalca je najbolj nenavadna cvetlica, ki jo je slikarka napletla okoli košarinega ročaja. Natančnost, s katero so upodobljene rastlinske podrobnosti, nam omogoča njeno botanično določitev. Gre za azarino, ki v sodobnih virih nosi znanstveno ime Maurandya scandens. V obmorskih krajih je trajnica, v hladnejših pa bodisi enoletnica ali posodovka. Prvi zapisi o gojenju maurandij za okras izvirajo iz Anglije iz tridesetih let 19. stoletja; iz tega sklepamo, da je bila v času nastanka slike na tleh današnje Slovenije to še razmeroma nova cvetlica. Značilni za maurandijo so dolgi in ozko jezičasti čašni listi, ki so na gosto prekriti z dlačicami, ki se svetlikajo kot kristalčki. Tipična je tudi oblika v cev zraslega cvetnega venca,  oblika listov in zasnova plodu, ko odpade venec. Pri naslikanem primerku gre očitno za sejanca, ki ima cvetove še neizrazito obarvane in proste režnje cvetne čaše manjše od sodobnih, bolj vpadljivih sort.
V košarico so postavljene še dalija, žametnice (tagetes), fuksije, okrasni slak in vrtnica. Upodobljeni sta dve fuksiji. Na levi strani slike je običajna okrasna fuksija (Fuchsia × hybrida) za okenske police in balkone, medtem ko se na desni polovici košare spušča k breskvi vejica blesteče fuksije (Fuchsia fulgens). Te vrste fuksija se v zadnjih letih spet pojavlja v naših vrtnarijah, a je redka in zato nenavadna in posebna.
Okrasni slak je v dveh različkih. Temno modri cvetovi z belo zvezdasto liso in rumenim grlom pripadajo tribarvnemu slaku (Convolvulus tricolor); tako močno obarvani različki se danes večinoma prodajajo pod sortnimi imeni. Beli slak iz srednjega višinskega niza cvetov je albino različica tribarvnega ali katerega druga slaka.
Na mizo so položene slive in oreh. Oreh je prvi, s še povsem svetlim jedrcem. Manj pričakovane so breskve, saj je za pridelavo tega sadja v notranjosti Slovenije treba imeti več sadjarskega znanja kot za jabolka, slive in orehe, pa tudi podnebno ugodno lego. Ker je bila Attemsova graščakinja, si je oboje lahko privoščila.
Največjo posebnost predstavlja figa, ki je zrela do stopnje, ko se je že kar sama razlezla po mizi. Naslikana je bila, še preden je železnica povezala notranjeavstrijske dežele s Trstom. Za tovorjenje so zrele fige malo primerne, ker so občutljive in se hitro pokvarijo. Če je slikarka vendarle dobila figo iz Sredozemlja, to ni mogel biti poceni sad – pa saj tudi nenavadno cvetje iz šopka ni bilo za vsakogar!
Čeprav ni zelo verjetno, je treba dopustiti možnost, da je figa dozorela v Posavju ali Podravju. Ob južnem zidu v vinorodnih krajih fige lahko dozorijo. Vprašanje ostaja, ali so pred stoletjem in pol imeli na voljo primerne sorte in dovolj vroča poletja, da bi figa lahko zrasla tako velika in medena.
Slika prikazuje cvetove in plodove, ki jih je dalo poletje. Toda avgust se mora prevesiti v september in jesen. Po naravnem toku stvari rojevanju sledi propadanja in umiranje. To se na sliki najavlja z gnilobo, ki je načela desno breskev. Vse je tako, kot mora biti.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816−1880),
Vazi na oknu, (1840-1850)
olje, platno, 39,5 x 34,5 cm
sign. l. sp.: AM (monogram)
Narodna galerija, inv. št. NG S 969

Cvetje v vazah na široki okenski polici je naslikano pred krajino, ki morebiti posnema okolico Šrajbarskega turna v Leskovcu pri Krškem.
Besedilo: Narodna galerija

Večina cvetja, ki ga je slikarka upodobila na tej sliki, močno in prijetno diši. Postavila ga je v dve vazi in v šopek, ki leži brez vaze in vode.
Posvetimo se najprej šopku, ki je, zvezan s koščkom rafije, odložen na okensko polico. V njem so razcvitajoča se vrtnica, nepravi jasmin (Phildaelphus coronarius), vrtni avrikelj (Primula × pubescens), šmarnice in vrednikov jetičnik (Veronica chamaedrys). Šopek je moral biti pravkar nabran, saj odtrgani jetičnik zelo hitro odvrže cvetove.Za razliko do drugih štirih cvetlic je jetičnik brez vonja. Morda ga je slikarka vključila v šopek , da se v njem ponovi modra barva, morda pa je imela za to kak drug razlog. Kot ženska, ki je bila doma v nemški kulturi, je gotovo poznala nemško ime cvetlice, Männertreu – moška zvestoba. Ker se tako hitro osuje… Vse cvetlice iz malega povezka bi bilo mogoče hkrati nabrati konec maja.
V stekleni vazi z vonjem dominira vejica kovačnika, katerega sladkobo z drugačnim tonom vonja dopolnjujejo binkoštni nageljčki. Rumena družba obema je relika (Cytisus sp.) ali kak bližnje sorodni grmiček. Majski šopek ima dodatek, ki preusmerja pozornost na drug letni čas. Ta dodatek sta vejica večnega bršljana in rožmarina, ki diši sredi zime ali celo takrat, ko ni več živ, ko je posušen. Bršljan in rožmarin lahko interpretiramo kot memento mori sredi cvetoče in dišeče pomladi.
V glavnem šopku so okrasne rastline, a ga ni vrta, kjer bi vse te cvetlice, grmovnice in lončnice hkrati cvetele. Attemsova je cvetje bodisi nabirala in slikala postopoma, ali pa si je pomagala s spominom in predlogami.
Cvetno sezono začneta pesniška narcisa (Narcissus poeticus) in tulipan. Pri tulipanovem cvetu se list cvetnega odevala suče najprej navzven in nato s konico zopet navzgor – to in pa rumeno oranžna barva kažeta veliko podobnost z van Tolovimi tulipani, ki se v tihožitjih pojavljajo od začetka 17. stoletja naprej. Ta skupek sort je izpeljan iz krimskega Schrenkovega tulipana (Tulipa schrenkii), ki ima dehteče cvetove.
Na prehodu iz aprila v maj cveti španski bezeg, ki ima na sliki še zelo izvorne, blede cvetke.
Med španskim bezgom in narcisami sta kroglasto socvetje voščenke (Hoya carnosa) in cvetoči zimzelen. Voščenka je lončnica, ki navadno cveti med majem in septembrom. Zimzelen je slikarka prinesla bodisi iz gozda ali z vrta. Tudi kresničevje (Aruncus dioicus), ki cveti na skrajno desnem rodu slike, je lahko gozdna ali vrtna rastlina. Ob kresničevju se ponovi vejica rumeno cvetoče metuljnice, ki je z že nastavljenimi stroki v cvetovih gradnik šopka v stekleni vazi.
Nad španskim bezgom je potonika z nenavadno preobraženo sredico cveta. Podobna je sodobni sorti Paeonia lactiflora ‘Bowl of Beauty’. Morda se je naslikana sorta ohranila, toda ni je več v običajnem prodajnem sortimentu. Med potoniko in tulipanom je cvet, ki spominja na majhno čokoladno sončnico; kaj je v resnici, nisem znal ugotoviti.
Vse naštete rastline iz velikega šopka cvetijo med enakonočjem in kresom. Čez to obdobje seže samo preobjeda, ki cveti še jeseni. Njeni kraljevsko modri cvetovi so pomemben poudarek šopka. Med vključenimi rastlinami je ta zapozneli cvet edini brez vonja in med vsemi tudi najbolj odločno strupen. Je hotela tudi s tem slikarka kaj sporočiti?
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816−1880)
Vaza s cvetjem, (1840-1850)
olje, les, 42 x 34 cm
sign. d. sp.: AM (monogram)
Narodna galerija, inv. št. NG S 970

Tihožitje z nesimetričnim šopkom v trebušasti vazi z reliefnim vzorcem spominja na tihožitja Josefa Schustra, sodobnika Auerspergove in gojenca dunajske slikarske akademije.
Besedilo: Narodna galerija

Cvetlična osnova naslikanega šopka so vrtnice. Spodnji trije cvetovi verjetno pripadajo vrtnici stolistnici; cvetove odpira na podoben način kot sorta ‘Fantin-Latour’, ima podobno šibke cvetne peclje, včasih v cvetu pokaže podoben nežno rožnato-okrasto drap odtenek, ima podobne cvetne popke itn. Zgornji, beli cvet vrtnice je cvet bele rože (Rosa × alba), morda kar sorte ‘Suaveolens’.
Na višino bele vrtnice je postavljena socvetna glavica vrtnega avriklja (Primula × pubescens). Proti gledalcu gleda svetlo rjavi avrikelj, za katerega je postavljen še bledo rumeni različek iste cvetlice. Cvet rumene barve se ponovi na desni strani šopka z zlatim šebojem (Cheiranthus cheiri). Pod njim leži na mizici cvetoča vejica kapucinke (Tropaeolum majus), med njiju pa je postavljen tribarvni slak (Convolvulus tricolor) v kontrastni barvi. Modra se na sliki ponovi še dvakrat: v popkih spominčice (Myosotis sp.) nad šebojem in v cvetovih zvončice, ki se na tankih steblih vzdigujejo nad šopek. Sinji cvetovi, tanki čašni listi in razporejenost cvetov dajo misliti na razprostrto zvončico (Campanula patula), ki se jo dobi na travnikih. Z vrha je slikarka v šopek zataknila še vejico pelargonije (Pelargonium zonale) s cinobrastimi cvetovi. Na poganjku so naslikane žlezaste dlačice, ki spremljajo pelargonije conalke; dlačice ob dotiku sprostijo značilni vonj.
Če predpostavimo, da je bil šopek naslikan po sočasno nabranem cvetju, je to moralo biti konec maja ali v začetku junija.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Več o projektu Cvetoča pot grofice Marije Auersperg Attems

SEPTEMBER – Bidermajer umetnine Tominca in Stroja

Jožef Tominc (Gorica, 1790 – Gradišče nad Prvačino, 1866)
Portret Marije Lazarević, ok. 1855
olje, platno, 120 x 98 cm
sign. ni
Narodna galerija, inv. št. NG S 1782

Jožef Tominc je deloval v Gorici, Trstu in Ljubljani. Študiral je na akademijah v Benetkah, Rimu in Neaplju, na Dunaju pa se je seznanil z bidermajerskimi portretisti. Virtuozno je obvladal slikarsko tehniko, kar je posebej očitno na naslikanih materialih.
Njegov vpliv je opazen pri zgodnjem slikarstvu Mihaela Stroja, od katerega ga ločuje neprizanesljiv naturalizem in psihološka opredeljenost upodobljencev.
Besedilo: Narodna galerija

Jožef Tominc (Gorica, 1790 – Gradišče nad Prvačino, 1866)
Dama s kamelijo, ok. 1850
olje, platno, 94,4 x 76,3 cm
sign. levo spodaj: Tominz
Narodna galerija, inv. št. NG S 467

Tudi, če bi ne vedeli, da je Tominc portretiral na Goriškem in Tržaškem, bi to razbrali z obeh rastlin: s sredozemske kamelije v dekletovih laseh in z aspidistre v loncu nad njo.
O družbenem status gospodične ne govori le njena oprava in tkanina, na katero je naslonila komolec, temveč tudi ozadje. Gre za prostoren park, ki ga od navadnega gozda ločimo po jagnedih (stebrastih topolih). Krajinski »angleški« parki so bili v času nastanka slike v srednji Evropi ravno v modi.
Liste v vazi v zgornjem levem kotu slike lahko zaradi načina prepogibanja prepoznamo za navadno aspidistro ali ščitovko (Aspidistra elatior). V Sredozemlju brez večjih težav prezimuje na prostem in je pogosta izbira za ozelenjevanja tal pod drevjem. V posodi je ena najbolj trpežnih zelenih lončnic. Prav lahko, da je krasila tudi Tominčev atelje.
Na vazi so reliefno upodobljeni bršljanovi listi. Bršljan s svojo večnostno simboliko vstopa v trikotnik z uro in cvetom. Ura je zlata in jo nosi čipka, a vseeno odšteva dekletu čas in ji visi okoli vratu. Sporočilnosti cveta in še belega povrhu pa tudi ni treba vsakokrat razlagati.
Dekle se je nekoliko nasmehnilo, a bolj z ustnicami kot z očmi. Resnobnost in bledico, ki ju omenja kustosinja, lahko doživimo kot hlad. Nič erotičnega ni na tem s steznikom zategnjenem, črno oblečenem in bledem dekletu. Slikar bi težko bolj zadel rastlino, s katerim jo je zaznamoval – ali pa je dekle tako tankočutno samo izbralo cvet, s katerim se je okrasilo. Kamelija je grmovnica, ki cveti v zimskem hladu, voščeni cvetni listki delujejo odmaknjeno, rezervirano in ne vabijo k temu, da bi jih človek približal ustnicam in nosu. In brez vsakega vonja so.
Po obliki listov gre za sorto, v kateri prevladujejo geni evgenolne kamelije (Camellia sasanqua). Ta je manj zimotrdna od japonske (Camellia japonica), ker je še dodatna potrditev, da je slika nastala pod sredozemskim nebom.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Mihael Stroj (Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)
Portret Helene Pesjak, ok. 1855,
olje, platno, 63 x 50 cm
sign. ni
Narodna galerija, inv. št. NG S 378

Mihael Stroj je študiral na slikarski akademiji na Dunaju in se izpopolnjeval na študijskih potovanjih po Evropi. Prvo uveljavitev kot meščanski portretist je doživel v Zagrebu, kjer je živel in delal dobro desetletje, kasneje pa se je preseli v Ljubljano, kjer je s pridom uporabljal pridobljeno znanje. Zaslovel je kot modni portretist ljubljanskega meščanstva, saj je razvil sofisticirano in všečno obliko portreta. Strojev izrazit osebni slog je ustrezal zahtevnejšemu naročniškemu krogu, ki je Stroju prinesel uspeh. Uvedel je poseben tip ženskega portreta z ozkim obrazom, melanholičnim izrazom in poudarjeno elegantnimi rokami in rameni.
Besedilo: Narodna galerija

OKTOBER – Dame v belem

Mihael Stroj (Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)
Luiza Pesjak, rojena Crobath (pred 1848)
olje, platno, 97 x 74 cm
sign. ni
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. NG S 376

Mihael Stroj je študiral na slikarski akademiji na Dunaju in se izpopolnjeval na študijskih potovanjih po Evropi. Prvo uveljavitev kot meščanski portretist je doživel v Zagrebu, kjer je živel in delal dobro desetletje, kasneje pa se je preseli v Ljubljano, kjer je s pridom uporabljal pridobljeno znanje. Zaslovel je kot modni portretist ljubljanskega meščanstva, saj je razvil sofisticirano in všečno obliko portreta. Strojev izrazit osebni slog je ustrezal zahtevnejšemu naročniškemu krogu, ki je Stroju prinesel uspeh. Uvedel je poseben tip ženskega portreta z ozkim obrazom, melanholičnim izrazom in poudarjeno elegantnimi rokami in rameni.
Besedilo: Narodna galerija

Otožno zamaknjena portretiranka je nezemeljsko bela, kot prikazen iz bajke o samorogu. Belina je videti še bolj snežna, ker meji na kraljevsko modrino z belim krznom obrobljenega ogrinjala, na mračno vijoličnost naslonjala in ubito rjavino zastora. Tudi lasno okrasje je v barvi hladne narejenosti meščanskega miljeja. Edini element slike, ki diha z živim življenjem in naravo, je šopek, pripet na život mlade ženske.
V njem so vrtnice v popkih in v mladem, razpirajočem se cvetju. Barvno najbolj izpostavljena sta rdeča nageljna. Da sta gorenjska, se da sklepati po ravno prav svetlo rdeči barvi in po značilnih belih krivčkih v sredini cvetov. Morda je beli cvet med njima tudi nagelj, vsekakor pa sta nageljnova še dva čokoladno rdeča cvetova v šopku. Švicarski oziroma tirolski nageljni so temno rdeči, a ne tako zelo, kot so ti v šopku; morda je slikar s potemnitvijo dramatiziral barvno razliko med cvetovi.
Jasno so naslikani listi roženkravta (Pelargonium radens), ki predstavljajo glavnino zelenja v šopku. Vejica z sivo modrikastimi listi v zgornjem delu šopka bi lahko bila nageljnova.
Med rdečim in čokoladnim nageljnom ter vrtnico v zgornji polovici cvetlične vezave je prepoznaven vršiček rumenega katanca (Reseda lutea). Skupine njegovih drobcenih cvetkov so zataknjene še na nekaj drugih mestih v šopku. Katanec ni lep, je pa lepo dišeč, po vonju spominja na vijolice.
Diši katanec, diši roženkravt, dišijo nageljni in vrtnice. V šopek so povezane same dišeče rastline. Značilne so za kmečki, podeželski vrt in prav to cvetje povezuje mlado žensko z življenjem naroda, katerega eliti je pripadala.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Mihael Stroj (Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)
Portret neznanke v beli obleki, 1847
olje, platno, 43 x 32 cm
sign. in dat. l. sp.: Stroy. / pinx / 847
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št.: NG S 379

Portret dame z nežnimi obraznimi potezami je močno poudarjen s centralno osvetlitvijo in rdečo ruto na zidcu. Celotna kulisa slike kaže primer tipiziranega portreta, ki je bil zelo priljubljen pri naročnicah.
Besedilo: Narodna galerija

Pred dramatičnim alpskim ozadjem je obzidan formalni vrt, pred vrtom pa stoji mlada ženska z broško s tremi nakitnimi vrtnicami. Vrtnice z enakimi – izmišljenimi – cvetovi je Stroj naslikal tudi na vrtu. Je treba vrt v naravi razumeti kot dekolte na dekletu – ali obratno?
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Matevž Langus (Kamna Gorica, 1792 – Ljubljana, 1855)
Eleonora Karinger, rojena Samassa, 1826
olje, platno, 55,4 x 42 cm
sign. in dat. na hrbtni strani sp.: Geboren 1804. Langus pinx: 1826
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. NG S 200

Matevž Langus se je rodil v kovaški družini v fužinarskem kraju pod Jelovico. Sprva je delal kot žebljar v domači vasi, kasneje pa se je šolal v Celovcu in na dunajski akademiji, kamor je bil sprejet po priporočilu profesorja Franca Kavčiča, vendar je zaradi gmotnih težav opravil le dva letnika študija. Leta 1821 se je naselil v Ljubljani kot poklicni slikar. Poleti je delal kot freskant, pozimi pa je v ateljeju ustvarjal oljne slike za cerkvene in posvetne naročnike.
Matevž Langus je zelo rad slikal portrete kranjskih in ljubljanskih meščanov. Ob portretih se je posvetil slikanju atributov, ki so označili portretirančev status in interesne dejavnosti. Manj zahtevni naročniki so Langusov slog in naivni realizem sprejemali z odobravanjem.
Besedilo: Narodna galerija

Ženska ima za pas zataknjeno cvetočo vejico vrtnice kot znamenje svojih ženskih čarov. Cvet se še razcvita in po obliki predstavlja vrtnico stolistnico. Te vrtnice so bila v času nastanka portreta znamenite po močnem vonju.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

NOVEMBER – Krizanteme

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 – Ljubljana,1926)
Krizanteme, (1922)
olje, platno, 75 x 61,5 cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št.: NG S 2740

Kobilčina cvetlična tihožitja, ki prevladujejo v zadnjem slikarkinem obdobju, so harmoničen zaključek umetničinega ustvarjalnega kroga, saj so jo upodobitve cvetic zanimale že na samem začetku umetniške poti.
Sama pravi: “Cvetličnih tihožitij sem naslikala toliko, da bi jih danes najbrž ne prepoznala več za svoje. Še danes jih rada slikam, zdi se mi to polje neskončno raznovrstno in neizčrpljivo, obenem pa tako, da nudi vse mogoče pobude.”
Kobilčina cvetlična tihožitja za umetnico niso bila le ateljejsko urejeni aranžmaji, ampak predvsem slike, ki so izražala umetničino psiho in značaj.
Prav v cvetličnih tihožitjih, neizčrpnem viru slikarske inspiracije, je Kobilca dosegla barvno in čustveno sproščenost.
Besedilo: Narodna galerija

Ivan Cankar je leta 1910 krizantemo opisal kot najlepši cvet v cvetličarni in je ni niti z besedico povezal s pokopališčem. Tudi za Kobilco je moralo biti v času nastanke slike to le lepo jesensko cvetje. S pokopališkim slovesom so cvetličarji obremenili krizanteme nekaj deset let kasneje.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Ivana Kobilca (1861-1926)
Tihožitje s krizantemami in modrim trakom, (1914-1926)
olje, platno, 75,3 x 65,2 cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št.: NG S 2944

Šopek krizantem v vazi s svetlobnimi odsevi je postavljen v dekorativno in prostorninsko poudarjen prostor.
Besedilo: Narodna galerija

Na sliki so »pajkovke«, tip krizantem, ki je prevladoval celo 20. stoletje. Šopek verno odslikava barvni razpon gojenih krizantem iz tega obdobja. Modri trak lahko razumemo kot takrat nedosegljivi barvni cilj vrtnarjev, ki so ustvarjali nove sorte.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Krizanteme, (po 1940)
olje, platno, 57 x 47,5 cm
sign. d. sp.: Sternen
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št.: NG S 3075

Matej Sternen je bil risar, restavrator, grafik in pedagog, predvsem pa tehnično odlično izurjen slikar. Razvil se je iz dunajsko-münchenske realistično-naturalistične tradicije.
Dokončal je slikarsko akademijo na Dunaju, študiral pa je tudi v Münchnu in hodil v Ažbetovo slikarsko šolo.
Njegov slikarski princip je temeljil na stvarnem opazovanju predmeta in ne v čustvenem vživljanju. Kot impresionist se je razkrival z obravnavo optičnih učinkov, z dinamičnim kadriranjem in s pastoznim nanašanjem barve.
Med štirimi vodilnimi impresionisti Jakopičem, Groharjem in Jamo je Sternen izrazita umetniška osebnost, ki vnaša v slovenski impresionizem svojski slikarski koncept. Bil je predvsem figuralik, slikar aktov in portretov; pokrajine in tihožitja so v manjšini.
Besedilo: Narodna galerija

Naslikane so krizanteme s kroglasto obliko cveta, t.i. kepovke ali »bunke«. Te je mogoče gojiti samo v rastlinjaku. Ko so družine v 60., 70. in 80. letih za 1. november med seboj tekmovale, katera se bo postavila z več takšnimi cvetovi na grobu, so se slovenski vrtnarji vozili z mercedesi.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

DECEMBER – Tihožitja s cvetjem in predmeti

Ivan Vavpotič (1877-1943)
Tihožitje s kaktusom, 1926
olje, platno, 75 x 49,5 cm
sign. l. sp.: I. Vavpotič
Narodna galerija, inv. št.: NG S 1983

Motiv s cvetočim kaktusom in dragocenima okrasnima predmetoma na sijoče polirani mizi je tipičen primer Vavpotičevega meščanskega tihožitja, ubranega v prazničnem lesketu barv.  Besedilo: Narodna galerija

Rastlina je naslikana zelo zvesto, zato v njej ni težko prepoznati Ackermannovega epifila (Disocactus × hybridus ‘Ackermannii’). Gre za zelo trpežen in radocveten kaktus, ki odpira cvetove v vseh letnih časih. V okrasni papir zaviti lonček nakazuje, da gre za ravno podarjeno rastlino.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Andreas Lach (Eisgrub/Lednice, 1817 – Dunaj, 1882)
Cvetlično tihožitje
olje, platno, 29 x 34 cm
signature ni
Narodna galerija, inv. št.: NG S 1931

Andreas Lach se je rodil leta 1817 v moravskem Eisgrubu/Lednicah. Od 1837 do 1839 je bil študent Dunajske akademije pri Thomasu Enderju (1793-1875) in Josephu Mössmerju (1780-1845), ki sta poučevala slikanje krajine, ter Sebastianu Wegmayru (1776-1857), profesorju, specializiranemu za cvetlična tihožitja. Naslikal je številne cvetlične in druge tihožitne motive, ki so zdaj v muzejih in zasebnih zbirkah. V njegovih cvetličnih tihožitjih zasledimo tudi kombinacijo cvetličnega motiva, umeščenega v krajino. Cvetlične motive najraje umesti na gorske grebene in nad nevarne previse v Alpski pokrajini.
Besedilo: Narodna galerija

Glavnino šopka gradijo vrtnice, fuksije in kokarde (Gaillardia × grandiflora). Slikar se je odmaknil od stvarne predloge s tem, da je histeriziral barve in nekoherentno osvetlil cvetove. Dodal je dve živalici: metuljčka modrina in rdeče-črnega hroščka vrečkarja.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

 

Neznani avtor (Avstrijski slikar, 19. st.)
Tihožitje z grozdjem, breskvami in cvetjem, sredina 19. st.
o.pl., 55,3 x 68,2 cm
sign. ni
Narodna galerija, inv. št. NG S 1932

Avstrijski slikarji tihožitij s sadjem in cvetjem so se zgledovali po holandskih, flamskih in francoskih tihožitjih. Po njihovem zgledu umetnik v svoje tihožitje vključi tudi podrobnost, ki nakazuje na navzočnost človeka. Nož, s katerim je bila prerezana limona, je z rezilom skrit med njenima polovicama. Kompozicija tihožitja spominja na tihožitje Johanna Georga Seitza (1810-1870), ki je bilo leta 2013 prodano na avkciji v Münchnu. Osrednja pletena košara je povsem enaka, enaka izbira grozdja in drugega sadja, prav tako skleda s petimi breskvami na desni strani pulta, ročaj noža pa je identičen na obeh slikah. Sadje in cvetice v vazi so postavljeni na kamnito profilirano polico, ki je pomemben element v dunajskem slikarstvu tihožitij. Formula, ki se je razvila na začetku 19. stoletja in ki v kompoziciji stereotipno ponavlja likovne in priljubljene vsebinske elemente, traja vse do zadnje četrtine stoletja.
Besedilo: Narodna galerija

Mizica ponuja cvetje in plodove dveh letnih časov, poletja in jeseni. Vse je naslikano vabljivo, poudarjeno estetizirano in idealizirano. Še iz zrezanega granatnega jabolka se ni pocedila niti kaplja krvavega soka! Kot bi imeli pred seboj sodobno oglaševalsko potegavščino …
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

JANUAR – Plemkinje

Fortunat Bergant (Mekinje pri Kamniku, 1721 − Ljubljana, 1769)
Marija Ana baronica Erberg, po 1761
olje, platno, 110 x 85 cm
sign ni
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. NG S 7

Bergant je bil najbolj samosvoj umetnik 18. stoletja na Slovenskem. Šolal se je na akademiji sv. Luka v Rimu in kljub suverenemu obvladovanju stvarnih form je svoje upodobljence predrugačil. Ni bil ne poročen, ne ljubljanski meščan, ne član ceha, niti ni imel svoje delavnice ali svojega lastnega premoženja. Delal je za mecene in za podpornike (Raspi, Erbergi, Codelliji, Tauffererji), pri Erbergih je tudi umrl. Poleg nabožnih del, prežetih z ekstatičnimi zamaknjenji protagonistov, je ustvarjal tudi psihološko poglobljene portrete plemiških sodobnikov.
Besedilo: Narodna galerija

Baronica drži v levici dve »govoreči« roži. Vrtnico kot plemkinjo med cvetlicami in hkrati simbolom ženstvenosti, ter spominčico, ki komentira portret: ne pozabi me, zlasti ne takšne, v vsem tem izjemnem sijaju. Cvetova slikarja po botanični plati nista zanimala.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Fortunat Bergant, pripisano (Mekinje pri Kamniku, 1721 − Ljubljana, 1769)
Marija Ana Jenko pl. Jenkensheim, med 1739 in 1769
olje, platno, 96 x 72,5 cm
sign. ni
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. NG S 19

Poznobaročni portret odlikuje individualnost portretiranke, umetelno nagubana draperija, podrobnosti dragocene tkanine in rokokojska igrivost rok.
Besedilo: Narodna galerija

Kaj bi utegnilo biti cvetje med prsti imenitne gospe? Ker z drugih slik vemo, da je Bergant slikal cvetje brez interesa za podrobnosti in velikostna razmerja, lahko morda vršiček z lebdečimi cvetovi raztolmačimo kot generično cvetje in splošen atribut efemernosti.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Janez Andrej Herrlein (Kleinbarsdorf, 1738 – Ljubljana, 1817)
Marija Fjodorovna, žena ruskega velikega kneza Pavla, po letu 1782
olje, platno, 69 x 51 cm
sign ni
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. NG S 93

Janeza Andreja Herrleina je pot zanesla iz Nemčije najprej v Karlovec, od tam pa okoli leta 1774 na Kranjsko. Leta 1778 nastopi službo učitelja risanja na normalki v Ljubljani, najverjetneje po posredovanju grofa Auersperga. Nezahtevna državna služba je Herrleinu omogočala različne dejavnosti in sprejemanje mnogih naročil.
Njegov obsežen opus zajema portrete, alegorije, mitološke in biblijske prizore ter žanr. Največ je slikal za cerkvene naročnike na širšem območju Kranjske, lotil pa se je tudi stenske poslikave stopniščne kupole v Gruberjevi palači Herrlein je bil osrednja osebnost med ljubljanskimi slikarji zadnje četrtine 18. stoletja in njemu je zato pripadalo naročilo, da upodobi Marijo Fjodorovno in njenega moža, kasnejšega ruskega carja, ki sta v okviru evropskega popotovanja po Evropi leta 1782 zapustila Ljubljano na svoji poti v Benetke.
Besedilo: Narodna galerija

Biseri, ki se na dolgo potočijo čez damin dekolte, se srečajo med cvetočima vejicama. Na levi je vrtnica, na desni pa bi lahko bil podobno zapeljivo dehteči fajgelj (Matthiola incana). Za fajgelj poleg vonja govorita barva in oblika polnjenih cvetov, a zeleni listi so iz druge zgodbe.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

FEBRUAR – Cvetlična tihožitja Riharda Jakopiča

Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Anemone
olje, platno, 66,5 x 53 cm
signatura: desno spodaj: R. Jakopič
Narodna galerija Ljubljana, inv. št. NG S 102

Rihard Jakopič je bil izjemna osebnost slovenske umetnosti v prvi polovici 20. stoletja. Na svoje stroške je zgradil prvo umetnostno razstavišče in vodil slikarsko šolo. Bil je eden od ustanovnikov Narodne galerije in ustanovni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Nadvse je ljubil barve, s katerimi je slikal to, kar je občutil ob poglobljenem opazovanju sveta okrog sebe. Jakopič pripada skupini umetnikov, ki jih imenujemo slovenski impresionisti, sam pa pravi takole: “Po mojem je prava umetnost impresionizem in ekspresionizem skupaj. Impresionizem sam ne more biti umetnost, ker je sprejemanje vtisa, podajanje pa je ekspresionizem.”
Besedilo: Narodna galerija

V šopku so dobro zastopane barve anemon (Anemone coronaria): od kobaltne, vijoličasto modre in makovo rdeče do bele. Kljub širokim potezam čopiča pod njimi prepoznamo barve in socvetne vzorce frezij (Freesia), ki so spomladi v cvetličarnah naprodaj hkrati z anemonami.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Cvetje, 1934
olje, platno, 112 x 90,5 cm
signatura in datacija: levo spodaj: R. Jakopič / 1934
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. NG S 1148

Skozi temno kopreno se prebijajo še zadnji izdihljaji osipajočega in umirajočega cvetja, ki mirno in dostojanstveno izginja v prostor brez oblik.
Besedilo: Narodna galerija

Cvetovi so upodobljeni kot barvni vtisi, ki so preveč splošni, da bi se dalo zanesljivo prepoznati cvetje. Morda so v šopku himalajski modri mak (Meconopsis betonicifolia), latasta plamenka (Phlox paniculata), kana (Canna) in še neka druga rdeča cvetlica.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Cvetlično tihožitje
olje, vezana plošča, 64,5 x 50 cm
signatura desno spodaj: R. Jakopič
Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. NG S 1930

V gosti atmosferi neopredeljivega prostora s prtom, zgubanim kot hribovita pokrajina, lebdi vaza s šopkom anemon dramatično intenzivnih barv, ki tiho živijo svoje tragično pričakovanje konca prav tako kot njihov stvaritelj.
Besedilo: Narodna galerija

Slikar je dobro zadel vazno življenje pomladnih anemon: v šopku je cvet, ki se šele odpira, in so že tudi takšni z nazaj zapognjenimi cvetnimi listi, ki najavljajo skorajšnji odcvit. Anemonam dela družbo vejica magnolije – po vsej verjetnosti kobuševke (Magnolia kobus).
Besedilo: Arboretum Volčji Potok