Vrtnica dneva
s slike Marije Auersperg Attems
Na sliki Marije Auersperg Attems iz leta 1845, ki nosi naslov Cvetlično tihožitje in jo čuva SAZU, je naslikan rumeni šipek. Rastlina je zanimiva, prav tako način, kako je upodobljena.
Modra vrtnica je danes prispodoba za nedosegljivo in zmišljavo. V naravi modra divja roža ne obstaja. Videli smo že slike gensko zmanipuliranih modrih vrtnic iz laboratorijev, a v vrtno uporabo ni prišla še nobena. Čisto dobro se da živeti brez nje. Prav zares! Obstaja vsaj nekaj, česar še ni mogoče kupiti z denarjem in o čemer lahko sanjarimo kot o nedosegljivem.
Kot danes fantaziramo o modri vrtnici, je Evropa v srednjem veku sanjarila o rumeni vrtnici. Celina, obsedena z materialnim bogastvom, si je želela vrtnic v barvi zlata. Dolgo jo je čakala, ker je ni mogla sama ustvariti. Dočakala jo je z nastopom novega veka.
Prvo rumeno vrtnico so v Evropo prinesli v 16. stoletju. V zahodni krščanski svet je vstopila preko Carigrada, saj so bili Turki ljubitelji cvetja in dobri trgovci z vsem lepim. Na zahodnih vrtovih naj bi rumena divja roža zacvetela leta 1540, botanično pa je bila opisana leta 1583. To je storil dunajski botanik Carolus Clusius – tisti, po katerem se imenuje Clusijev svišč iz naših gora.
Pri botaničnem imenu se je rumenemu šipku zgodila krivica. Krstili so ga je za Rosa foetida – smrdljivi šipek. Ljudje smo različno in morda je komu vonj njegovih cvetov res neugoden. Nekatere spominja na kuhano laneno olje, tisti z več smisla za dramatiziranje najdejo podobnost z vonjem po stenicah. Vonj sicer ni vedno enak, a trditi, da bi rumeni perzijski šipek smrdel, je nepotrebno pretiravanje.
Je Rosa foetida šipek iz narave ali gojena roža? Raziskovalci rastlinja so ga praviloma našli ob človeških bivališčih in v naravi tam, kjer je bilo verjetno, da je tja prebegnil z vrtov. Kot samonikli šipek naj bi se pojavljal v vzhodnem Zakavkazju, predvsem v Gruziji. V drugih delih zahodne Azije, od Turčije na zahodu do Indije in Kirgizistana na vzhodu pa velja za starodavno gojeno rastlino. Za šipek ga imenujemo tudi zato, ker ima cvet enostaven, s petimi venčnimi listki.
Naše podnebje mu na prija, ker je premokro, zato se v vrtovih ne obdrži dolgo. Bolje se počuti v južni Evropi; v Franciji, Italiji in na Hrvaškem so rumeni šipek našli podivjan v naravi.
Rumena roža raste kot grm z lokasto usločenimi tankimi vejami. Lubje na vejicah je rjavo in posuto z ravnimi bodicami. Listje je razmeroma majhno in cel grm je dosti prosojen. Enostavni cvetovi se odprejo proti koncu maja in se kažejo le kratek čas. Posamični cvet se ravno dobro odpre in se že obleti. Po desetih dneh je cvetje za to leto mimo.
Marija Auersperg Attems je ta legendarni rumeni šipek gotovo poznala. Ali ga je naslikala po živi predlogi? Cvetni popki, odprti in odcveteli cvetovi so dobro naslikani, listje pa ne. Zeleni lističi so po robu čudno valoviti in ne nazobčani, kot bi morali biti. Cvetni peclji so nekam dolgi, neustrezno so pripeti na vejice in tudi podrobnosti na dnu listov ne kažejo natančnega opazovanja žive rastline. Lahko, da se je slikarka posvetila le cvetovom, ki jih je potem bolj površno povezala z zelenimi deli rastline.
Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816-1880)
Cvetlično tihožitje, 1845
olje, les, 36,5 x 30 cm
SAZU, inv. št. MSAZU/13
Rumeni šipek je od 21. maja 2020 na ogled v sklopu vrta Marije Auersperg Attems v Arboretumu Volčji Potok. Vrt je na južni strani pristave. Več o rožnem vrtu Marije Auersperg Attems
Besedilo in fotografija Matjaž Mastnak