Ko zadiši po pomladi, lepi dnevi kar vabijo ven, v naravo, na vrt, kjer nas po zimskem zatišju čaka obilica dela. To je obdobje, ko na našo pozornost čakajo tako večletne rastline, ki so posajene v okrasnem vrtu, zelenjavni vrt, pa tudi za ureditev travne ruše je ravno pravi čas. Dela se pri nas ponavadi začnejo v začetku marca (slovensko ime je sušec), zadnjo besedo ima seveda vreme.
Koliko dela in stroškov bomo imeli z ureditvijo travne površine, je v glavnem odvisno od tega, kako dobro smo v lanskem letu poskrbeli za prezimovanje trate, in od tega, kako naklonjena nam je bila zima. Da se malo spomnimo: jeseni naj bi zadnje gnojenje izvedli z gnojili s čim manj dušika. Če smo preventivno poškropili še s fungicidom proti razvoju plesni, je sedaj trava lepa in v kondiciji. Še bolje je seveda, če smo za travno rušo skrbeli čez celo leto. Sem spada predvsem redna košnja, zalivanje in gnojenje bodisi z mineralnimi gnojili ali gnojili organskega izvora. Le-ti delujejo predvsem na boljšo strukturo povrhnjice pri rastlinah in smotrnejšo porabo vode, so pa taki izdelki tudi prijazni do okolja.
Koreninski sistem deluje že pri dveh stopinjah nad ničlo, zato trava neprestano raste. Tudi bolezni je v milejših zimah običajno manj, ker travne bilke rastejo hitreje, kot vanje prodirajo bolezni. Zato pri urejevanju vrta pozornost najprej posvetimo stanju travne ruše in odpravljanju posledic zime.
Če smo lani v zadostni meri poskrbeli, da je naša travna ruša zdrava in v dobri kondiciji pričakala zimo, tudi v teh pomladnih dnevih ne bomo ob pogledu na vrt preveč slabe volje in lahko začnemo z rednimi vzdrževalnimi deli. Najprej trato dobro prezračimo. To storimo tako, da jo pregrabimo. Delamo, ko je travna ruša suha (sušec). S tem jo očistimo vseh odmrlih delov. Manjše površine pregrabimo ročno, za večje pa imamo stroj, ki to dokaj naporno delo opravi namesto nas. Stroj je lahko na električni ali motorni pogon. Ko je trava očiščena odmrle plasti, jo še pognojimo z gnojili, ki imajo večjo vsebnost dušika, kar ugodno vpliva na rast. Ker zimska zmrzal, poleg tega, da omeji rast rastlin, povzroča tudi, da se teren neprestano dviguje in pri otoplitvi spušča, je po hladnejših zimah teren neraven in ga je potrebno skrbno prevaljati. Če so prvi pomladni meseci suhi in vetrovni, je priporočljivo, da trato po prvem gnojenju tudi zalijemo. S tem poskrbimo za osnovne pogoje za dobro rast travne ruše v naslednjih mesecih, nego v kasnejših pomladnih mesecih dopolnjujemo s pravilno košnjo in dodatnim gnojenjem. Čas za prvo košnjo nastopi, ko trava zraste par centimetrov. Če imamo robota, tudi njega spomladi nastavimo malo višje.
Če smo v lanskih jesenskih mesecih malo pozabili na ustrezno oskrbo trate ali pa smo manjši ali večji del vrta uničili z vzdrževalnimi deli, ki jih nismo uspeli pravočasno zaključiti s sanacijo travne površine, je pomlad pravi čas, da to popravimo. Glede na velikost uničene površine se bomo odločili ali za setev trave ali za polaganje travnih tepihov. Predhodno pa moramo seveda poskrbeti za ustrezno pripravo podlage. V zadnjem času je praksa, da s setvijo saniramo samo manjše površine v trati, za ostale popravke se v glavnem odločamo kar za travne tepihe. Prednosti in slabosti ene in druge metode so že dobro znane, vsekakor nam dražji travni tepihi omogočajo, da je trata hitreje pripravljena za običajno rabo, zahtevajo tudi manj pozornosti in oskrbe kot posejane površine. Če smo se odločili za temeljitejšo obnovo travne površine, se lahko odločimo tudi za vgraditev namakalnega sistema.
Kljub skrbni negi se na pomlad na travni ruši rade razbohotijo bolezni, ki so v večini primerov glivičnega izvora. V predelih, kjer se je sneg dolgo časa zadrževal, je trava poležana, in ker ni imela dovolj zraka, je začela propadati ali pa se je okužila s snežno plesnijo. Plesni ne povzroča samo ena glivica, navadno jih je več (Fusarium nivale in Calonectria graminicula sta najbolj običajni). Okužbo prepoznamo v travi po sivorjavkastih lisah, ki so lahko velike za ped in vse tja do pol metra v premeru. Ob visoki zračni vlagi se proces še pospeši in na robovih se pokaže nežno rožnat preplet glivičnih hif. Ko je trava vlažna, je okvarjeni predel tudi na otip sluzast. Snežna plesen je dobila tako ime, ker se najraje pojavlja proti koncu zime, ko so za njen nastanek idealni pogoji. To je visoka vlažnost ter temperatura nekje nad lediščem in tja do deset stopinj. Vendar pa moramo biti pazljivi čez celo leto, ker lahko glivica okuži travo tudi v drugih letnih časih, če se pojavijo ustrezni pogoji.
In kakor to velja za vse bolezni tega sveta, je tudi snežno plesen bolje preprečiti kot zdraviti. Pojav bolezni v začetku pomladi je verjetnejši, če smo pri oskrbi v preteklem letu, predvsem jeseni, naredili kakšno večjo napako. Paziti moramo, da pri zadnjem jesenskem gnojenju ne uporabimo pripravkov z velikim odmerkom dušika. Zaradi obilice dušika so rastline dobro prehranjene in s tem zelo okusne za patološke glive. Torej proti koncu vegetacijske dobe gnojimo z gnojili, ki vsebujejo malo dušika in veliko kalija. Za zimo pripravimo trato tudi s košnjo, ki ne sme biti ne previsoka in ne prenizka. Najboljša višina je okoli šest centimetrov. Tudi vse odpadlo listje natančno pograbimo in odstranimo. Če pa se pomladi snežna plesen kljub vsem ukrepom le pojavi, se lotimo zdravljenja tako, da temeljito opravimo osnovno nego travne ruše, ki smo jo opisali na začetku. Tako bo trava prerasla odmrle dele in zapolnila vrzeli. Ob natančni oskrbi drugi ukrepi, kot npr. škropljenje s fitofarmacevtskimi sredstvi niso potrebni. Podoben ukrep priporočam tudi poleti, ko se pojavi poletna plesen oziroma imenovana tudi korticijska bolezen (Corticium fuciforme), ki jo zelo lahko prepoznamo po odmrlih delih trav, ki so na koncu obarvani kot nekakšna rožnata vata. Gliva se pojavlja v vlažnem in toplem poletju. Po temeljitem gnojenju z več dušika si trava hitro opomore. Travo nekajkrat pokosimo s kosilnico, ki jo naravnamo na višjo stopnjo. Trava ima tako več asimilacijsko sposobne listne mase ter si zato hitreje opomore.
Poleg opisanih najpogostejših bolezni na lepo rast travne ruše vplivajo tudi naše napake pri oskrbi. Ena najpogostejših napak je neustrezno gnojenje. Pri gnojenju moramo biti kar precej pazljivi in natančni. Vedno je bolje pogosteje gnojiti z manjšimi odmerki. S tem se izognemo poškodbam, ki se pojavijo pri predoziranju gnojila. V oporo pri oskrbi naj nam bo tudi terminski plan del na naši travi. Zelo pogosto vprašanje je tudi, ali pepel ugodno vpliva na travo. Odgovor je pozitiven, če govorimo o lesnem pepelu in ne o pepelu iz premoga ali odpadkov. Pepel je zelo primeren za ljudi, ki zavračajo mineralna gnojila, zato lesni pepel veliko uporabljajo. Pepel vsebuje veliko mineralov, fosforja in kalija. Deluje tudi bazično in zvišuje pH v tleh. Še majhen nasvet. V pepelu so tudi neizgoreli kosi lesa, ki jih je s sejanjem potrebno odstraniti preden pepel raztrosimo po trati. Tako kot pri gnojenju z mineralnimi gnojili, moramo tudi pri trosenju pepela poskrbeti, da ga raztrosimo čimbolj enakomerno, ker z nenatančnim trosenjem na trati nastanejo nezaželeni madeži.
Madeži na travni ruši so lahko tudi posledica aktivnosti hišnih ljubljenčkov – mačk in psov. V tem primeru ne moremo storiti dosti drugega, kot da prizadete predele sproti saniramo, z dosledno vzgojo domačega psa pa jih nekaj lahko tudi preprečimo. Pogosto se napake pojavljajo tudi ob košnji trate, a s tem ne mislimo samo na neprimeren čas in višino košnje. Ko kosimo trato, poskrbimo, da so noži kosilnice zadosti nabrušeni in da pokošeno travo odstranimo s trate. Ob natakanju goriva smo pogosto preveč nestrpni in polijemo nekaj goriva po tleh. Če se nam to zgodi na trati, onesnaženje uniči travno rušo in tudi vrhnjo plast zemlje, ki jo moramo odstraniti. Stoječa vroča kosilnica prav tako škoduje trati. Zato ne puščajmo kosilnice in ne dolivajmo goriva na travni površini ampak poiščimo za to primeren prostor, kjer ne bomo delali škode.
Pogosto smo tudi v dvomih, koliko vode potrebuje travna ruša. Količina se giblje med 8 in 12 litri na kvadratni meter. Če je vlage preveč, kaj dosti ne moremo storiti. Na to moramo misliti že pri pripravi terena, po potrebi tudi z ustrezno drenažo. Veliko lahko naredimo v sušnih obdobjih. Namakamo lahko s pomočjo namakalnega sistema, ko lahko zelo natančno doziramo količino dodane vode. Pri ročnem zalivanju imamo z izračunom več težav. Čeprav imamo občutek, da zalivamo že celo večnost, tako da bo vrt že kar poplavljen, ponavadi zalijemo premalo. Da ugotovimo pravo količino, si pomagamo s preprosto zvijačo. Pri uporabi vrtne cevi, ki jo imamo običajno na razpolago, 10-litrsko zalivalko napolnimo v 40 do 50 sekundah. Kvadratni meter trate je dovolj zalit v slabi minuti, torej bomo za zalivanje 60 kvadratnih metrov trate porabili kar celo uro.
Travna ruša je med najpomembnejšimi prvinami vrta, zato se splača vložiti nekaj več truda.
Pripravil: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr. – vodja projektive Arboretuma
