Vsako leto se 2. februarja obeležuje svetovni dan mokrišč.
JEZERA
Mokrišča so tekoče in stoječe vode, vodovja, obrežja, močvirja, poplavni travniki in gozdovi in podobni ekosistemi, ki jih določa voda. Na svetu so zelo pomembna za pridobivanje hrane, čiste vode, za biotsko pestrost, podnebje, človeške skupnosti in kulturo.
Mokrišča ključno soustvarjajo prostor Arboretuma Volčji Potok. Pomislite, koliko revnejši bi bil Arboretum brez jezerc!
Za več informacij o mokriščih kliknite TUKAJ
Na spodnjih fotografijah so jezera v Arboretumu: Veliko, Bele magnolije, v Jelovi dragi, Rdečega javorja, Otočec.
POTOKI
V Arboretumu Volčji Potok potoki s svojim tokom, prelivi in slapiči ustvarjajo vidni in slušni ambient celih predelov parka in hkrati polnijo štiri od petih jezer. Mokra nabrežja so dragocena rastišča tako za okrasne kot tudi za samonikle rastline, kot so kronice, kalužnica in maslenica. Brez Stanjška, Rudniškega in Gozdnega potoka bi bil Arboretum neprimerno bolj pust.
Na spodnjih fotografijah so potoki v Arboretumu.
IZVIRI
Velik del Arboretuma Volčji Potok je poviren. Izvire voda imamo v različkih okoljih in geoloških formacijah. Pred sto leti je imela posest lasten vodovod, ki se je napajal iz izvira v severovzhodnem kotu Souvanove loke. Pitno vodo, ki izvira na dolomitnem vodonosniku, so prečrpavali v vodohran na pobočju Volčjega hriba, od koder je z lastnim pritiskom oskrbovala graščino, pristavo in verjetno tudi hištrno.
Nenavaden je izvir pod sedlom med obema vrhovoma Volčjega hriba. Izvira na sredini pobočja in ne pod hribom. V 50. letih so pod izvirom sezidali pregrado, za katero se zbira izvirska voda in oblikuje skrivnostno vodno oko.
V gozdu na severnem delu Arboretuma Volčji Potok izvira potoček, ki je levi pritok Gozdnega potoka. Izvira na območju težke in neprepustne glinaste ilovice.
V robnem delu Hujske loke pritečejo na dan vode iz sosednjega hriba Jamce, ki ga gradijo stare kamnine. Voda je zato mehka, praktično brez apnenca. Hujska loka ima še izvire s trdo vodo.
Arboretum Volčji Potok je pester v mnogih pogledih, tudi glede izvirov. Živa voda je življenje!
MOKRI TRAVNIKI
Mokri travniki se v Arboretumu nizajo ob potokih in na ravnicah med njimi. Pretežni del leta mokra tla so dom zanimivih rastlin, med katerimi so najbolj slikovite kronice. Slikovite so, ker so množične: v Arboretumu Volčji Potok se razprostirajo na 5 ha mokrih travnikov in loke! Še mesec dni in bodo zacvetele. Del teh istih travnikov aprila pobeli travniška penuša (Cardamine pratensis). Na mokrem travniku med Zgornjim angleškim parkom in Rusulo, kjer občasno poplavlja potok Stanjšek, je zdaj zadrževalnik za visoke vode. Po robu travne površine cveti redka in privlačna samonikla maslenica (Hemerocalis lilioasphodelus). Poleg tega, da gostijo privlačno rastlinje, so mokri travniki zadrževalniki vode, s katero po dežju napajajo potoke.
Na spodnjih fotografijah so rastline mokrih travnikov Arboretuma.
LOKALNA ZGODBA
Z mokrišči so povezane zgodbe. Ljudje smo povezani z mokrišči od pradavnine. V človeških prestavah so to posebni deli narave, s katerimi so povezana različna izročila, od mističnih in duhovnih do zelo posvetnih zgodb, ki nas povezujejo s kraji in njihovimi ljudmi. Ob svetovnem dnevu mokrišč 2024 vam predstavljamo zgodbo iz okolice Volčjega Potoka, ki jo pred več kot tristo leti zapisal je J. V. Valvasor. Ime boršta nespodobnega imena je med starejšimi krajani še vedno znano, za kateri izvir pa naj bi šlo, ni enotnega mnenja.
V vasi med mestom Kamnik in gradom Volčji Potok sta se dve kmečki dekli dogovorili, da bosta šli na sveto noč k studencu, ki izvira v bližnjem gozdičku, da bi opolnoči pogledali v prav tisto vodo v upanju, da bosta v vodi uzrli bodočega ženina. Prisluškoval pa jima je čil in mlad kmečki hlapec in skrivaj slišal vse o njunem podvigu, ne da bi kakorkoli opazili, da jima prisluškuje: in ker bi eno od njiju rad imel, je želel to priložnost izkoristiti, da bi jima lahko svojo podobo naslikal na vodo in s tem izboljšal njuno vedeževanje. Zavoljo tega je pred njima odšel v gozd k točno tistemu izviru, ondi splezal na drevo in se usedel na vejo, ki jo je drevo stegovalo daleč od sebe vse do studenca; tako je sedel in zgoraj željno čakal, da bi prišli ženski; med drugim je bil razumel, da sta si postavili pravilo, da ne sme nobena od njiju pogledati ne navzgor in ne nazaj in prav nič govoriti: v takšnih praznoverskih zadevah je običajno, da je zapovedano molčanje; in sicer po mojem mnenju zato, da bi takšne radožive radovednice zaradi strahu ali začudenja slučajno ne izustile božjega imena, ki ga vrag nerad sliši.
Noč je bila precej svetla in jasna: iz tega razloga sta obe za moženje godni Galateji upali, da bosta podobo svojega ljubega v vodi videli tem bolj čisto, hrkati pa si je zaljubljeni kranjski Koridon mislil, da bo odsev njegovega obraza v studencu tem bolj razločen.
Po tistem, ko sta dekli s tako lepim namenom prispeli do studenca, sta z veliko pozornostjo gledali v izvir. Ko je kmečki hlapec to videl, je iztegnil vrat in spustil glavo, da bi bilo njegov obraz čim bolje videt v vodi izvira in tamkajšnje mlake. Ampak glej, izvirska mlaka je kmalu postala mnogo bolj naravno in živahno prizorišče. Ker še preden se je lahko vaška kurtizana ogrešila, se je veja zlomila, se mu spodmaknila in zato je z velikim hruščem in šumom čofnil v vodo.
Obe Amarili ali vaški vili, ki si nista mislili nič drugega, kot da je v vodo padal živi hudič, sta prestrašeni zbežali. Zaljubljenemu kmečkemu telebanu je brez dvoma mrzla kopel precej ohladila poželenje. Obe mladi kmetici naj bili potem na smrt zboleli in ena od njiju je kmalu po tistem umrla; menijo, da zato, ker se je premočno prestrašila. Po tistem je gozdiček dobil ime Kurbenborst, kar pomeni lajdrski boršt ali lajdrski gozd; ime se je obdržalo do danes.
Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, Sedma knjiga, XVI. poglavje: O nekaj praznoverskih šegah in čarovništvu
Prevod: Matjaž Mastnak
