Rod tilandsij je še dvakrat številčnejši od guzmanij. Razprostranjene so od juga ZDA do skrajnega juga južne Amerike. Tilandsije so si med seboj precej različne. Del jih raste tako kot guzmanije, da z listi sklenejo lijakasto zajetje za vodo, drugi del pa s krajšimi ali daljšimi »debelci«. Ker so vse ananasovke enokaličnice, ne tvorijo pravega lesa in debelc ampak drugače utrjena stebla.
Le malo tilandsij raste v tleh ali nizko pri tleh, kjer je trajno vlažno in mrakobno. Tiste, ki rastejo v podrasti, imajo praviloma travnato zelene liste.
Velika večina tilandsij je priraščenih na drevesne veje ali skalne pečine, kjer so izpostavljene žgočemu soncu. Njihovi listi so čvrsti, mesnati in praviloma srebrnkasti. Ta barva nastane zaradi cevastih dlačic, ki so napolnjene z zrakom. Srebrna oziroma belkasta barva odbija premočno svetlobo in ščiti pod dlačicami ležečo zeleno povrhnjico pred ožigi in poškodbami zaradi UV žarkov. Ko pada dež, se dlačice napolnijo z vodo in skozi njih list pije deževnico ali roso neposredno, mimo korenini. Mokre dlačice izgubijo belino, naležejo na list in ta se pokaže zelen. Svetloba ima prosto dostop do zelenega tkiva, ki izkoristi prijazne ure za aktivno fotosintezo.
Pri tilandsijah so pojavljajo posebnosti, ki so redke v rastlinskem svetu. Obstajajo vrste, ki so razvile polne, mesnate čebule, ki v svojem tkivu hranijo vodo za sušne čase. Čebule niso nič posebnega pri rastlinah, ki rastejo v zemlji, a te tilandsije so prirastnice na drevesnih vejah visoko v zraku. Vodohranski čebuli visijo z njih kot nahrbtniki ali mehovi z vodo.
Tilandsije si tako na različne načine pomagajo prestreči in shraniti vodo. Kaj pa mineralna hrana, kako pridejo do nje sedeč v zgornjih vejah dreves? Glede tega morajo biti skromne. Izkoristijo prah, ki ga prinese veter, malenkost hranil, ko so raztopljena v deževnici, in tisto, prikaplja iz višje ležečih drevesnih listov.
V knjigah najdemo še eno posebnost. Med tilandsijami so vrste, ki z listnimi dni tvorijo posodaste votline, ki so trajno suhe in kot takšne zelo privlačne za mravlje. Posebne vrste mravelj si v teh votlinah naredijo gnezda, v katerih imajo mir pred vetrom in nalivi, za protiuslugo pa s tilandsije odženejo velike in male rastlinojede, ki bi ji želeli škoditi. Svojemu stanodajalcu koristijo tudi s kakci, s katerimi tilandsijo gnojijo.
V socvetjih so poleg cvetov, ki svojo nalogo opravijo v nekaj dneh, še ovršni listi, ki so pogosto barviti, bleščeči in dolgoživi, zato sto tudi med tilandsijami vrste in križanci, ki služijo kot okrasne rastline. Rastlina v naravi potrebuje mnogo let, da se dovolj okrepi za cvetenje. Cvetovom sledijo plodovi in po teh zanesljiva smrt. Tilandsije so značilne ananasovke, ki po plojenju zaključijo življenjski krog. Pred zadnjim dejanjem se tudi tilandsije oskrbijo s stranskimi »mladiči«.
V steklenjaku Arboretuma Volčji Potok so tri cvetoče sorte tilandsij, ki so prikazane na fotografijah v članku Cvetoče ananasovke.
Razstava cvetočih ananasovk in orhidej v steklenjaku Arboretuma Volčji Potok
Besedilo in fotografija: Matjaž Mastnak, Arboretum Volčji Potok
