Ureditev brežine s kokosovo zastirko
Brežine predstavljajo zelo specifično rastišče in posledično tudi način urejanja. Zaradi naklona je površina brežine močno izpostavljena eroziji, zato jo je smiselno utrditi z rastlinjem. Rastišče z velikim naklonom in veliko površino otežuje oz. onemogoča strojno košnjo, zato izberemo rastline, ki se hitro razrastejo in so manj zahtevne oz. potrebujejo manj vzdrževanja čez leto.
Na javnih površinah je zasaditev brežin v primerjavi z brežinami, ki se nahajajo ob bivalnem objektu, nekoliko bolj enovita. Ko gre za zasebne površine, stremimo k temu, da se zasaditev brežine dopolnjuje s konceptom preostalega vrta. Pomembno je tudi, da velike brežine ob bivalnih objektih ne delujejo monotono – zato je priporočljivo, da za zasaditev izberemo več rastlinskih vrst. Posamezno rastlinsko vrsto poudarimo tako, da več sadik iste vrste sadimo v skupinah. Ker je brežina bolj izpostavljena, je tudi zasaditev bolj opazna v primerjavi z zasaditvijo na ravnih tleh. To pomeni, da lahko služi kot močan in bogat dekorativni element, zato se je pri zasaditvi smiselno potruditi in izboru rastlin nameniti dovolj pozornosti.
Slika: Enovita zasaditev brežine ob cesti (zgoraj) in bolj členjena zasaditev v parku (spodaj). Takšna naj bi bila brežina, ko se rastline razrastejo.
Priprava terena
Pred saditvijo rastlin je treba brežino ustrezno pripraviti. Odstranimo vrhnji sloj zemlje z rastlinjem in pleveli ter površino prekopljemo. To lahko storimo na dva načina. Uporabimo lahko kemično sredstvo (herbicid), kar je sicer hitrejši in temeljitejši način predpriprave površine, vendar pa je metoda okolju neprijazna in se zato ne priporoča. Drugi način je bolj zamuden, saj gre pri njem za ročno (mehansko) odstranjevanje vrhnje plasti brežine. Pri tem je treba poudariti, da se s takim načinom ne odstrani večletnih koreninskih plevelov (npr. trpotec, regrat). Površino brežine nato pregrabimo in poravnamo, odstranimo kamenje in pritrdimo zastirko.
Polaganje zastirke
Poznamo več načinov in oblik zastiranja brežine. Če naklon brežine ni prevelik, lahko uporabimo lubje ali pesek, vendar to pozneje pomeni tudi redno odstranjevanje plevela. Nadalje lahko uporabimo folijo, ki je cenovno ugodna, vendar okolju neprijazna in manj estetska. Pravzaprav je na voljo kar nekaj načinov zastiranja brežine. Trenutno je zelo priljubljena uporaba kokosove zastirke. Ta je najbolj priporočljiva, saj je bolj naravna, v okolju ne deluje kot tujek, je delno biorazgradljiva in uspešno opravlja nalogo zastiranja. Naloga zastirke je, da učinkovito preprečuje erozijo zemlje in rast plevela, zadržuje vlago v zemlji ter ščiti rastline v njihovi zgodnji fazi rasti. Kokosova zastirka je pritrjena na perforirano PVC folijo, ki še dodatno poveča učinek zastiranja. Kokos v obdobju treh let razpade, vendar so takrat rastline že popolnoma razraščene, zato ni potrebe po novi zastirki. Pri polaganju zastirke je pomembno, da se robovi prekrivajo, saj sicer plevel hitro najde pot na plano. Zastirko pritrdimo s klini. Na zgornjem ter spodnjem robu pa jo vkopljemo v zemljo in tako zaključimo brežino.
Slika: Kokosovo zastirko polagamo tako, da se robovi prekrivajo. Za polaganje potrebujemo določeno orodje – škarje, kline s katerimi na več mestih pritrdimo zastirko v tla, ter kladivo.
Sajenje
Na mestih, kamor želimo rastline posaditi, v zastirko zarežemo križ in zastirko zavihamo tako, da dobimo okroglo odprtino. Skozi odprtino nato izkopljemo sadilno jamo, v katero dodamo humus ali dobro kompostno zemljo, in izbrane rastline posadimo. Glede na rastišče izberemo rastline, ki uspevajo na soncu ali v senci. Kot že omenjeno, več sadik iste vrste sadimo v skupino. Rastline, ki se razraščajo s poganjki (plazeča razrast), na kokosovi zastirki ne bodo uspevale, saj se na njej ne morejo ukoreniniti (npr. Vinca minor, Hedera helix, Pachysandra terminalis, Hypericum calycinum).
Pri zasaditvi lahko brežino ločimo na tri dele:
– zgornji rob, ki ga je priporočljivo zasaditi z nižjimi prekrovnimi grmovnicami, da mehko zaključijo brežino,
– osrednji del, ki naj bo zasajen s prekrovnimi rastlinami in grmovnicami (z uporabo višjih grmovnic navidezno zmanjšamo naklon brežine),
– spodnji rob, ki naj ostane nezasajen, saj se rastline iz osrednjega dela povešajo navzdol, in sčasoma prekrijejo tudi spodnji rob.
Slika: Osrednji del brežine zasedajo prekrovne rastline (vednozeleno kosteničevje in panešpljica) ter posamezni večji grmi (metuljnik, dren in lovorikovec). Vrh brežine pa zaključujejo medvejke in lubje. Spodnji del brežine je ostal nezasajen.
Rastline, primerne za zasaditev na brežini s kokosovo zastirko:
- Seznam prekrovnih rastlin in nižjega grmičevja, ki bodo čez čas skupaj tvorile enotno (zeleno) preprogo:
- Seznam višjih grmovnic, ki bodo zaradi cvetenja in svoje višine zasaditvi dodala dinamiko:
Seznam rastlinskih vrst je sicer obsežen, vendar ni izčrpen. Na voljo je namreč zelo širok spekter rastlin, ki jih lahko uporabimo na brežinah. Zato ni potrebe, da bi se omejevali le na rastline, ki so predstavljene v članku. Rastline sadimo v razmikih, navedenih v zgornjih razpredelnicah. Število sadik na kvadratni meter prilagodimo glede na njihovo velikost in hitrost rasti, pa tudi glede na finančne zmožnosti in glede na to, kako hitro želimo, da bo brežina zaraščena. Z ustrezno sadilno razdaljo zagotovimo optimalno rast (in razrast) rastlin. V določenem času se rastline razrastejo, povežejo in skupaj tvorijo enotno površino. Kljub izboru manj zahtevnih rastlinskih vrst, ki potrebujejo manj vzdrževanja, je treba brežino, ko se ta zaraste, vzdrževati. Enkrat letno je treba odstraniti plevel, obrezati grmovnice in prekrovne rastline, s čimer zagotovimo nadzor nad razraščanjem rastlin. Prekrovne vrtnice zahtevajo nekoliko več dela – če želimo, da cvetijo dvakrat na leto, je treba po prvem cvetenju odstraniti odcvetele dele rastline.
Slika: Prikaz zasajene brežine s kokosovo zastirko takoj po končanem delu. Tej fazi sledi proces razraščanja rastlin, ki traja kar nekaj časa. Če bi želeli do končnega rezultata priti hitreje, je treba za zasaditev uporabiti večje število sadik, toda ne preveč, saj vsaka rastlina potrebuje svoj življenjski prostor. Če rastline posadimo preveč na gosto, bodo med seboj »tekmovale« za prostor in hranila, kar bo negativno vplivalo na njihovo rast.
Pripravila: Petra Benedik, univ. dipl. inž. kraj. arh.
