Vriseje, z znanstvenim imenom Vriesea, so dobile ime po nizozemskem botaniku z imenom Willem Hendrik de Vriese. Flamski priimek se v nizozemščini prebere [vrísə]. Ker se imena rastlinskih rodov v slovenščini oblikujejo po zvočni podobi priimkov, so to vríseje.
Vriseje so precej podobne guzmanijam. Večina jih življenje presedi na drevesnih vejah, kjer rastejo in živijo brez stika z zemljo. Dežnico zajemajo v listni lijak, iz katerega jo listi s posebnimi dlačicami po potrebi črpajo vase. Tudi mineralno prehrano je vriseja zmožna sprejeti le z vodo iz cisterne. Oprijemalni izrastki, s katerimi se drži veje, niso korenine in zato tudi niso zmožni srkati hranil s površine vej.
V življenju vrisejo čaka en sam polet. V mesnatem socvetju dozorijo suhe glavice in ko se te odprejo, iz njih izletijo semena s padalci, zelo podobna tistim iz regratove lučke. Da bi lahko potomci uspeli v življenju, mora to seme pristati ravno prav visoko v krošnjah dreves. V globini gozda, pri tleh in na spodnjih vejah, je premalo svetlobe, da bi lahko preživeli. Bolj zanesljiv način obstoja rastlin v naslednji generaciji so »mladiči«. To so odganjki z dna materinske rastline, ki po propadli materi nasledijo mesto na veji. Z njo so dedninsko enaki, ker pač niso zrastli iz semena, v katerem so vedno tudi geni druge starševske rastline.
V listnih zajetjih vrisej najdejo bivališče mnoge male živali, od žuželk do dvoživk. Nekatere drevesna žabice cel življenjski krog izpeljejo v bazenčkih, v katerih tesno staknjena dna listov držijo vodo.
Po številu vrst so vriseje med rodovoma guzmanij in tilandsij. Središče območja razširjenosti visej je v Braziliji. Nekaj vrst je okrasnih vrtnih rastlin v tropskem podnebju, nekaj pa tudi okrasnih lončnic v naših stanovanjih. Privlačna so cvetna stebla s socvetji, ki barvito sijejo zaradi obarvanih ovršnih listov.
V steklenjaku Arboretuma Volčji Potok je na ogled sedem sort okrasnih vrisej, ki so prikazane na fotografijah v članku Cvetoče ananasovke.
Razstava cvetočih ananasovk in orhidej v steklenjaku Arboretuma Volčji Potok
Besedilo: Matjaž Mastnak, Arboretum Volčji Potok
Fotografija: Mateja Račevski, Arboretum Volčji Potok
