Vse sodobne vrtnice, ki ponavljaje cvetijo od začetka poletja od pozne jeseni, so to sposobnost nasledile po vrtnicah bengalkah. Prve bengalke so pripeljali v Evropo v 18. stoletju. Botaniki so jim dali ime Rosa chinensis, toda to niso bili divji kitajski šipki. To so bile skozi stoletja žlahtnjene kitajske okrasne vrtne rastline. Kitajski vrtnarji so tudi zaznali genetsko motnjo, da vrtnica cveti in cveti in ne neha, doklej je ne stisne mraz. Primerke s to motnjo so posebno skrbno gojili in množili. V divjini najdeni kitajski šipek (R. chinensis var. spontanea) cveti le enkrat v poletju. Ponavljavo cvetenje bengalskih vrtnic zato ni zasluga kitajske narave, temveč kitajske kulture, kitajskih vrtnarjev, ki svojo umetnost vadijo že tisočletja.

Zakaj se vrtnicam s kitajske pravi vrtnice bengalke? Ker je bilo osrednje angleško pristanišče za Azijo v Kalkuti. Kalkuta je glavno mesto Bengalije, ki je dandanes pol leži v Indiji in pol v Bangladešu. Ladje, ki so v Evropo vozile nove vrtnice, so torej odplule iz Bengalije, zato bengalke. A, kot že poudarjeno, imajo bengalke poreklo na Kitajskem.

Z bengalkami so prišle v Evropo zares nove vrtnice: vztrajno pocvitajoče, z vejami, na katerih skoraj ni trna, s tankimi cvetnimi peclji, z rdečimi mladimi listi in nizko rastjo. Prinesle so še barvno novost: posebni odtenek rdeče brez primesi vijolične, ki ji običajno pravimo češnjevo rdeča. Evropski vrtnarji so bengalke nemudoma začeli križati z zahodnimi vrtnicami in rojevati so se začele burbonke, noazete in poliante, ki so zaznamovale 19. stoletje.

Arboretum Volčji Potok v svojem rozariju skrbi za trinajst vrtnic bengalk.

‘Old Blush China’ / ‘Parson´s Pink China’

Sorta je ena od prvih dveh bengalk, ki so jih pripeljali v Evropo. Skupaj s prvima čajevkama se teh vrnic drži oznaka »štirje kitajski žrebci«, s čimer se poudarja njihov velikanski pomen za žlahtnjenje vrtnic v Evropi.

‘Gruß an Teplitz’ (Rudolf Geschwind 1897 AH)

Sorta je nenadkriljiva za izdelavo dišečega sirupa. Žal jo na Gorenjskem zebe in premokro ji je, zato je bolehna in brez pravega veselja do rasti in cvetenja. Bolje uspeva na sončnem, zavetnem mestu ob južni steni.

Vrtnice bengalke v Arboretumu Volčji Potok

Rosa chinensis ‘Sanguinea’

Preprosta bengalka, pri kateri so lepo vidni listi, ki so zelo drugačni od listov starih evropskih vrtnic. Bodite pozorni na obliko in barvo lističev!

‘Mutabilis’

Posebnost bengalk je, da cvetovi s staranjem temnijo. ‘Mutabilis’ se odpre kot mareličen cvet in se obleti kot ciklamen.

‘Fulgens’ (Modeste Guérin 1828 FR)

V prvem floru je cel grm obložen s cvetjem.

‘Fabvier’ / ‘Martha Gonzales’ (Jean Laffay 1829 FR)

Nizka, prosojna, živahno cvetoča. Značilnost rdečih bengalk so bele “napake” na venčnih listkih.

‘Gloire des Rosomanes’ (Plantier 1825 FR)

V svojem času je bila to zelo znana vrtnica in je bila pomembna pri žlahtnjenju rdečih vrtnic. Sejanec ‘Gloire des Rosomanes’ je znameniti ‘Général Jacqueminot’, ki je rdečo barvo predal žlahtnim rdečim skrižanim čajevkam, denimo ‘Crimson Glory’, ki v Arboretumu Volčji Potok raste in cveti v Zgornjem rozariju. Ime sorte pomeni slava rožnih navdušencev oziroma obsedencev z vrtnicami, rožnih manijakov.

‘Parkzierde’ (Rudolf Geschwind / P. Lambert 1909 AH)

Sorto uvrščajo med bengalke in med burbonke. Ne v eni ne v drugi skupini ni več slavna, ker cveti samo enkrat v letu.

‘Fürstin Esterhazy’ (Rudolf Geschwind / Chotek 1929 AH)

Vrtnica je iz dediščine Geschwindove zapuščine, ki jo je po žlahtniteljevi smrti odkupila rožna grofica Marija Henrieta Chotkova. Leta 1929 je Chotkova izdala zadnji katalog, saj je svetovna gospodarska kriza pokopala njeno drevesnico.

‘Général Jacqueminot’ (Roussel / Rousselet 1853 FR)

Proti koncu 19. stoletja je bil “Žak” zelo priljubljena rdeča in dišeča vrtnica za rezano cvetje, tako v Evropi kot v ZDA. Večina sodobnih rdečih vrtnic ima med predniki sorto ‘Général Jacqueminot’.

‘Comtesse de Woronzoff’ / ‘Grafinia Vorontsova’ / ‘Графиня Воронцова’ (Nikolaj A. Gartvis 1829 RU)

Živahno rastoča popenjavka, ki je bila vzgojena za ozelenjevanje bogataških vrtov na Krimu, ko ga je carska Rusija iztrgala Otomanom in priključila cesarstvu.

‘Viridiflora’ (John Smith 1827 US)

Vrtnica, ki jo na vrtu takoj opazijo samo cvetličarji. Venčni listki se obnašajo kot trajni zeleni listi, zato ne ovenijo. Sčasoma dobijo bakren nadih.

 

 

Vrtnice poiščite v digitalnem rozariju