Na zahod!
»Med sprehodom smo videli obilje cvetlic, kot so narcise in hijacinte in tiste, ki jim Turki pravijo tulipani; začudeni in presenečeni smo bili zaradi letnega časa, saj smo bili še sredi zime, ki cvetju ni naklonjena…« Za tulipan je še pristavil, »da diši malo ali nič, ga pa občudujejo zaradi lepote in raznobarvnosti.«
Zgornji navedek je iz pisma Ogier Ghislain de Busbecq, poslanca avstrijsko-nemškega cesarja na sultanovem dvoru v Carigradu. Napisal ga je leta 1554. To je bil čas, ko so bili Otomani na višku moči, 25 let po prvem obleganju Dunaja in še pol stoletja pred bitko pri Sisku, ko so se Turkom začeli lomiti zobje vojaške premoči. V nevarnih časih je še toliko bolj pomembno, da se diplomati pogovarjajo.
Kot vsi zahodnjaki je bil Busbecq osupel nad razkošjem otomanskega dvora in nad izjemno ljubeznijo Turkov do vrtov in cvetlic. Busbecq je bil raziskovalen duh z živim interesom do vsega, tudi narave. Njemu neznane rastline je pošiljal na dvor svojega delodajalca. Kmalu po zgornjem pismu je prišlo drugo s tulipanovim semenom, ki so ga posejali v botaničnih vrtovih na Dunaju in Pragi. Busbecqu tudi pripisujejo, da je tulipanom dal tulipansko ime in sicer po turbanu. Naj spomnimo: v turščini so tulipani lale.
Prvi botanični zapis o cvetočih tulipanih v zahodnim svetu je iz aprila 1559. Švicarski naravoslovec Konrad Gesner je novo cvetlico videl cveteti na Nemškem. Z njo se je postavljal bogataš v Augsburgu. Gesner je za tulipan zapisal, da »ima en velik rdeč cvet, ki je podoben rdeči liliji«. Njegova risba tulipana, ki je bila natisnjena v knjigi iz leta 1561, velja za prvo upodobitev v zahodni Evropi.
Ni jasno, ali je augsburški Fugger, tako se je poslovnež imenoval, dobil rastlinice z Dunaja ali neposredno iz Carigrada, kjer je imel napeljane posle. V vsakem primeru je šlo za redkost, ki so si jo lahko privoščil samo najbogatejši in ki bi bila danes primerljiva s kamnom z Marsa. Busbecq ni bil edini, ki je tulipane pošiljal na Zahod. Svojega tulipanskega pionirja imajo Francozi, skoraj gotovo pa so pred Dunajčani občudovali tulipane na Beneškem. Busbecq je pomemben zato, ker je z njegovim posredstvom tulipan dobro prijel na Nizozemskem.
Clusijeva nova služba
Če se količkaj zanimate za gorsko cvetje, poznate Clusijev svišč. Ime je dobil po Charlesu de l’ Écluseu, ki je bil vodja botaničnega vrta na Dunaju, ko so tja prispela Busbecqova semena. Clusius (tako si je po takratnih običajih priimek zapisal po latinsko) je na Dunaju gojil in množil tulipane. In jih tudi odnesel s seboj na Nizozemsko, kjer je leta 1593 dobil službo profesorja na Univerzi v Leidnu. Z njim so tulipani dobili novo vrtnarsko domovino. Clusius je že na Dunaju natančno preučil tehnologijo gojenja tulipanov, hkrati pa preverjal njihovo praktično uporabno vrednost. S čebulicami je poskusil zdraviti protin in jih vlagati v sladki sirup za človeško prehrano, oboje sicer neuspešno.
Nasadi tulipanov v leidenskem botaničnem vrtu so zbujali veliko pozornosti. Lega 1596 je Clusius prijavil krajo več kot sto čebulic, kar je vse najavljalo rastoče zanimanje za cvetlico, ki je v tridesetih letih naslednjega stoletja doseglo norijo, katere vrhunec je bil borzni zlom.
Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
