Tulipanska doba po turško
Tulipanska norija se je na Nizozemskem končala leta 1637. Ko se je borzni mehurček razblinil v nič, so ostali špekulanti brez imetja in tulipani brez slave. A so se tulipani še enkrat povzpeli do kultne cvetlice, le da takrat na drugem koncu Evrope, v Carigradu. Zaznamovali so obdobje otomanske zgodovine, ki se mu pravi tulipanska era.
Turška tulipanska era zajema obdobje od 1703 do 1730, kar je čas vladavine sultana Ahmeda III . Vladavino je začel z velikimi vojaškimi uspehi, nato pa se je njegov dvor uspaval in vdal uživanju, trošenju in dekadenci. Vladar se je živo zanimal za tulipane in zanj so pripravili prva tulipanska slavja v zgodovini. To so bili gala dogodki za izbrane povabljence. Razsipnost tulipanskih praznovanj je pri zahodnjakih ustvarjala mit o nepojmljivem bogastvu, luksuzu in brezdelnosti turškega dvora, kar ni bilo daleč od resnice.
Festival tulipanov
Prireditev se je odvijala na serajskih vrtovih na griču v srcu Carigrada, od koder se odpira pogled na Bospor. Na gredicah so cveteli sto tisoči tulipanov, in še mnogo več so jih za to priložnost nabrali na drugih vrtovih in z njimi napolnili nebroj posod. K iluziji neizmerne količine cvetja so prispevala ogledala, ki so bila strateško razpostavljena po vrtu. Kristalne vaze, napolnjene z obarvano vodo, so na gredicah skrbele za barvne kontraste in harmonije. Ptice v kletkah in glasbeniki so ustvarjali glasbeno ozadje. Povabljeni gostje so morali priti primerno oblečeni – to pomeni, da bo bili barvno usklajeni s tulipani.Večerni del praznovanje je bil še imenitnejši, ker je bil vrt razsvetljen s steklenimi lanternami. Za posebne efekte so skrbele želve, ki so na hrbtih nosile prižgane sveče in racale med gredicami in po njih.
Ahmedov veliki vezir je leta 1718 postal NeşehirliIbrahim-paša, ki je bil goreč tulipanski navdušenec. Med carigrajsko elito se je razgorela zbirateljska strast, primerljiva s tisto s konca 16. stoletja na bogataških vrtovih krščanske Evrope. Tulipane so sejali, saditi in žlahtnili, kupovali in prodajali. Cene so lezle navzgor in pretilo je, da bodo izgubile stik z realnostjo. Ker so Turki učljiv narod, so preprečili tulipansko norijo z državno intervencijo. Vsi prodajalci so morali narediti inventuro in cenik predložiti oblasti v potrditev. Cene so bile omejene.
Na sultanovih vrtovih so vrtnarji skrbeli za 1200 različnih tulipanov. Med temi je bilo stotine lastnih, turških sort. Ko so začeli Turki na veliko uvažati čebulice iz Nizozemske, je bilo to zanesljivo znamenje dekadence. Zapravljanje, ki so ga spremljali novi davki, je v ljudstvu budilo revolt. Odpiranje proti zahodu, modernizacija in sekularizacija so šli v nos tudi cerkvenim voditeljem. Vojska se je uprla. Sultan je prepustil množici prvega vezirja, da je potešila žejo po krvi. Sam je moral odstopiti in prepustiti prestol nečaku.
Gnev do brezdelnega zapravljanje neodgovorne elite je bil velikanski. Tulipani kot simbol neke dobe so doživeli javni linč. Izgnani so bili iz javnosti in interes zanje je ugasnil. Stotine istanbulskih sort je izginilo v nepovrat. Izgubili so tulipani.
Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
