Tulipanska norija
Med letoma 1634 in 1637 se cene tulipanov na Nizozemskem strmo rasle. Poslovna pričakovanje so izgubila stik s stvarnostjo: na višku tulipanske norije je bilo treba za najbolj zaželjeno čebulico plačati ceno, za katero si dobil posestvo. Po boleči borzni streznitvi si jo lahko prodal za vrednost – navadne jedilne čebule.
Na Nizozemsko so prispeli tulipani leta 1593. Ker je šlo za veliko redkost, so bili ljudje pripravljeni za čebulice globoko seči v denarnico. Kdor je obvladal vrtnarsko obrt, je lahko z rejenje zarodnih čebulica ali s sejanjem v nekaj letih tulipane namnožil, prodal in zaslužil.
Po nekaj letih so se začeli tulipani čudno obnašati. Prej enobarvni tulipani so dobili nenavadne drugobarvne ožige. Nepričakovane barve v nenavadnih vzorcih so še spodbudila zanimanje za to cvetlico. Že prej visoke cene so poskočile. Pristopili so špekulanti in cene ne borzi so se začele vztrajno lesti navzgor.
Trgovci so kupovali na zalogo in na cenikih razvrščali čebulice po redkosti in pričakovanem povpraševanju. Zaslužki so bili tako obetavni, da so ljudje v trgovina s tulipani vlagali celotne družinske prihranke in zastavljali posestva, da bil lahko kupili več – in v času sajenja prodali več. In zaslužili še več, kot se je dalo leto prej. Pohlep je bil nebrzan in vera v trdnost gospodarstva neomajna. Bili so meseci, ko se je v enem mesecu cena že tako predragih čebulic poštiriindvaseterila! Pozimi 1936-37 je bila dinamika trgovanja divja: najbolj iskane čebulice so zamenjale po deset lastnikov na dan. V bistvu se je trgovali s pogodbami, saj so bili tulipani še v zemlje in v resnici dobavljivi šele poleti 1937.
Balon je začel puščati, ko so treznejši špekulanti začeli vnovčevati dobičke. Nenadoma je bila na borzi večja ponudba čebulic od povpraševanja po njih. Cene je začela padati. Prišlo je še do izbruha kuga in balon je definitivno počil. Zavladala je panika: nenadoma so prodajali vsi in nihče ni več kupoval. Za velikanske zaloge tulipanov, ki jih niče ni zares potreboval, ni bilo več kupcev. Vlada je hotela preprečiti popoln kolaps, zato je ponudila odkup za 10% nominalne vrednosti. Zaman, cena je padla še nižje. Okrevanje takšne vrste trgovanja s čebulicami ni bilo več mogoče.
Ljudje so ostali brez posesti in domov. Ostali so jim dolgovi in deželi recesija. Streznitev po tulipanski noriji je vseeno imela pozitiven učinek. Nizozemci so postali zelo previdni, ko je šlo za špekulativne investicije. Vzgoja tulipanov je bila poslej vzgoja okrasne cvetlice kot cvetlice. Zaradi podjetnosti, znanja in tudi zaradi peščenih tal, ki so jih iztrgali morju, so Nizozemci sčasoma postali vodilni gojitelji, žlahtnitelji in trgovci s čebulnicami na svetu. Zdaj 80 % vseh okrasnih čebulnic v mednarodni trgovini proda država, ki nima v svoji naravi niti ene same samcate vrste divjega tulipana.
Težava s tulipani iz tulipanske norije je bila v tem, da so tulipani, ki »so ga lomiti«, to delali zaradi okužbe z rastlinskim virusom. Kupčevalo se je z bolnim rastlinskim materialom, kar pa se pojasnilo šele za nazaj. Okužene čebulice so gnile – borza je rasla na gnilih temelji. Mnogo truda je bilo potrebnega, da so kužne čebulice izločili in postavili barvitost tulipanov spet na trdne, naravne, zdrave temelje.
Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.
