Zakaj je v naravnem delu Arboretuma Volčji Potok toliko kronic in nič zvončkov?

Odgovor je v tleh. Kronice ljubijo mokra in globoka ob potokih in povirjih, česar je v Arboretumu dovolj ob Rudniškem potoku. Tla na ravnici ob potoku so pretežni del leta namočena, tako da ni mogoče hoditi po njih, ne da bi si zmočili čevlje. To je všeč kronicam in jelšam.

Jelšev gozd je v času rasti in cvetenje kronic še neolistan, zato imajo kronice dovolj svetlobe za svoj razvoj. Ko jelše olistajo, kronice obtičijo v mraku, kar jih pa nemoti, ker tako ali tako zaključijo vegetacijo: listi porumenijo, se posušijo in do naslednje pomladi rastlina ždi v čebulici pod zemljo.

Obstaja še en razlog, zakaj je v Arboretumu toliko kronic. Ta razlog se spet skriva v tleh in sicer še malo globlje, pod zemljo, ki se jo da izkopati z lopato. Gre za kamnine. Rudniški potok na svoji poti skozi Hujsko loko naleti na prag iz neprepustnega dolomita in zaradi tega pragu je ravnica plitvo pod površjem zalita z vodo. Geologija oblikuje tudi kemizem vode Rudniškega potoka. Ta se steka iz zaledja, kjer prevladujejo geološko stare, nekarbonatne kamnine, in iz valovitega sveta z debelimi plastmi zelo kisle ilovice. Voda zato prenaša malo apnenca; kjer je tudi v tleh malo apnenca, je kronicam še bolj všeč. Tudi zato jih imamo toliko!

Kronica in zvonček sta si podobna po zunanjosti in po življenjskih pričakovanjih. Obe vrsti imata radi vlažna tla v bližini potokov, sta pa zanimivi zato, ker si zlepa ne delita »iste postelje«. Kjer raste ena, ne raste druga; kjer raste druga, ne raste prva. Mest, kjer rasteta pomešano, je razmeroma malo.

Ekološko sta si vrsti nekoliko različni. Preprosto povedano, lažje je s suhimi čevlji nabrati zvončke kot kronice. V resnici pojav ločenega pojavljanja v naravi ni natančno pojasnjen. Botaniki so ga vzeli na znanje in pravijo, da se vrsti nadomeščata. V strokovnem jeziku se temu reče, da sta kronica in zvončke vikarni vrsti.