Zavetišča za žuželke so umetno narejena bivališča, ki spominjajo na hišice, nekatere ljudi celo na hotele, motele in podobno. Zato se priljubljeno imenujejo hoteli za žuželke, kakor jih imenujejo v nemško in angleško govorečih deželah.

Beseda hotel nikakor ni ustrezna, kaže pa na že kar sentimentalen odnos do teh bivališč. Zdi se, da je postavljanje tovrstnih »hotelov« po vrtovih in sadovnjakih postalo prav modno. Zakaj takšen hotel ne bi imenovali preprosto žuželčnik?!

Ideja, da bi s pomočjo koristnih plenilskih žuželk zmanjševali število škodljivih, je sama po sebi čisto simpatična. Uporabljena škropiva ne uničuje samo škodljivcev, ki lahko resnično povzročajo veliko škodo, ampak tudi plenilske žuželke, pa ptiče in druge živali, ki se z njimi hranijo. Če bi privabili koristne žuželke, bi porabili manj škropiv, hrana bi bila bolj zdrava in okolje čistejše. Tem žuželkam bi morali ponuditi ugodne pogoje za preživetje in jih tako zadržati na svojem vrtu. Postavlja se pa vprašanje, ali bi na ta način uspeli privabiti dovolj različnih žuželk, da bi bil učinek vreden truda. In naprej, ali se ne bi v žuželčniku naselile tudi škodljive ali pa nadležne žuželke? Ali ne bi morda žuželčnik privabljal tudi plenilce naših »varovancev«? Poraja se cel kup vprašanj.

Če pa želimo z žuželčnikom:

– olepšati vrt zase in za druge,

– spoznavati razvoj in življenje žuželk,

– vzgojno delovati na otroke, vnuke,

– izobraževati sebe in druge,

– imeti dober občutek, da smo nekaj naredili za prijaznejše gospodarjenje z vrtom,

– pomagati žuželkam pri iskanju skrivališč za razvoj, počitek in prezimovanje, saj novogradnje ne nudijo toliko možnosti, kot stari seniki, kozolci, in hlevi,

– ohranjati in poglabljati stik z naravo,

– povečati biološko pestrost vrta …,

potem bi bil čas, da se lotimo izdelave »hotela« za pikapolonice, tančičarice, osice, trepetavke, najezdnike in druge goste.

Za izdelavo žuželčnika potrebujemo nekaj ročne spretnosti, orodja, iznajdljivosti, ustvarjalnosti in materiala. Material najdemo doma (odsluženi kosi pohištva, strešniki, votle opeke, prevrtani kosi siporeksa …) ali pa ga poiščemo v naravi. Uporabimo lahko lubje, navrtana polena, seno, slamo, storže, polžje hišice, zložene vejice različnih debelin, trstičje, bambusova stebla, skratka, kar koli, da bo le čim bolj špranjasto in luknjičavo. Če pa nam delo ne diši, lahko poiščemo po spletu – dobijo se tudi že narejeni žuželčniki.

Žuželčnik zavarujemo pred dežjem in snegom, postavimo ga v zavetno lego in ne preveč na sonce in se prepustimo uživanju ob opazovanju.

Vir: Vojko Bizjak, Vrtnar, 2/2010, letnik XIX, stran 51.

Vrtni center