»Mokrišča, kultura, rekreacija, izobraževanje.« Slogan letošnjega svetovnega dneva mokrišč se dobro prekriva z dejanskostjo Arboretuma Volčji Potok.

Organizator svetovnega dneva mokrišč je zapisal: “Od prazgodovine se ljudje naseljujejo ob mokriščih in stotine rodov ljudi je svoja mokrišča spremenilo v kulturne krajine, v katerih so na edinstven način povezani naravni in človeški elementi. Te krajine pričajo o človeškem delovanju in so neprecenljiva kulturna in zgodovinska dediščina.”

Iz teh izhodišč se da veliko povedati o Arboretumu. Voda je dala ime kraju. Potok. Volčji Potok. Po območju posestva tečejo potoki, ki napajajo jezera. Po človeških merilih o lepem in skladnem je oblikovani park zaradi vode in mokrišč bogatejši in zanimivejši. Voda park oživlja, ga zrcali, vnaša gibanje, pričara zvočno kuliso in podarja poletno svežino. Na Kneippovih točkah lahko v Arboretumu vodo doživite na lastni koži.

Potoki in mokrišča privlačijo prostoživeče živalstvo. Na mokrih travnikih se ne prestopajo le običajne čaplje, na naših mokriščih smo opazili vodnega kosa, vodomca in v loki žolno pivko. Ob zelenih in rjavih žabah sta v loki zelena rega in urh, pa tudi redka zelena krastača. Od sesalcev smo lani ob potoku opazili vidro. Preplet tekočih in stoječih voda, travnikov in mejic je dober življenjski prostor za kačje pastirje, ki s svojo navzočnostjo govorijo o ohranjenosti okolja in življenjskega prostora. Zaradi mokrišč in gozda Arboretum Volčji Potok ni le drevesna zbirka, park in javna zelena površina, pač pa tudi območje ohranjene narave.

Gospodarji posesti, ki so v preteklosti ustvarili vseh pet jezer, so dobro poznali prostor. Samo zaradi spretno izkoriščenih geoloških značilnosti držijo vodo. Najbolj samosvoje je Jezero Otočec, katerega globlji del je ostanek glinokopa. V njem so sredi 19. stoletja kopali surovino za lokalno izdelavo opeke. Po opustitvi je kotanjo zalila vodo, ki je zaradi večje globine vedno temna in skrivnostna.

Brez človeka v Arboretumu Volčji Potok ne bi bilo jezer. Bila bi pa mokrišča v podobi loke. Loka je jelšev gozd na vedno mokrih tleh vzdolž Rudniškega potoka. Kjer so ljudje jelševje izkrčili, so zdaj mokri travniki. Mokri travniki niso nikoli dajali dobrega sena, kvečjemu konjsko krmo ali nastilj. Na starem katastru najdemo ledinsko ime Pirank oz. Perank. Sosed P. Rojc je pojasnil, da je pírənk tam, kjer namesto trave raste »perje« – repuh in druge visoke steblike težkih namočenih tal.

Tudi širšo kulturno krajino vasi Volčji Potok zaznamuje voda. Radomeljsko Mlinščico, ki se dotakne ceste Domžale-Kamnik pri uvozu na parkirišče Arboretuma Volčji Potok, so izkopali domačini pred več kot 400 let. Predstavljala je energetsko žilo za razvoj mlinarstva in žagarstva ter nizvodno tudi industrije. V Volčjem Potoku je v začetku 20. stoletje pognala elektrarno, iz katere se je napajala Souvanova graščina.

Kamniška Bistrica je od Arboretuma oddaljena le 450 m. V preteklosti je Bistrica v krajini izoblikovala terase. Souvanova graščina je na zgornji rečni terasi, od koder je bil lepši pogled na parter pod ježo.

Ledinska imena govorijo o prostoru in njegovi minuli rabi. Na severnem delu se Arboretum dotika območje z imenom Hrastovce. Ob potokih je tam ohranjen hrast dob, ki je ekološko vezan na bližino voda.

Na Hrastovce meji Rusula. V romantičnem zanosu bi Rusulo, kjer imamo in potok in močvirje, lahko povezali z rusalkami. Te vodne vile so za moške izpričano pogubne. Pred dvema letoma smo ob priložnosti Svetovnega dneva mokrišč predstavili Valvasorjevo božično zgodbo o »vaških vilah«, ki se je pripetila v bližnji okolici. Sam sem pred mnogo leti slišal od starega delavca namige, da se je v zgodnjih letih Arboretuma tam nekje rado zadrževalo dekle, ki ga ni bilo težko nagovoriti. Se dá ti dve zgodbi, ki ju loči 300 let, povezati s starejšo ‘vibracijo prostora’?

Ostanimo stvarnejši in se oprimimo bolj verjetne, kmečke razlage. V Bezlajevem Etimološkem slovarju slovenskega jezika najdemo ruso kot posebno vrsto pšenice – trdo pšenico. Ta pšenica ima dolge ruse (brke) oziroma rese (osine). Da bi na njivi v Rusuli gojili ruso? Ni zelo verjetno, ker potrebuje dobra tla, tu so pa težka, ilovnata. Zato je Rusula z večjo verjetnostjo narečno preoblikovana rosulja, ki je pri Pleteršniku »njiva v dolini, po kateri rada voda stoji«. Se sklada z dejstvi in smo spet pri vodi in mokriščih.

Da bi doživeli geslo letošnjega Svetovnega dneva mokrišč »Mokrišča, kultura, rekreacija, izobraževanje«, se odpravite v kulturni spomenik Arboretum Volčji Potok, obiščite mokrišča, o katerih ste brali v tem  zapisu, in na mestu samem obnovite znanja, ki ste jih pridobili ali osvežili. Pot, ki jo boste prehodili, bo vaša rekreacija.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Zanimive povezave

1. Hujska loka
2. Kronica
Zakaj je toliko kronic in nič zvončkov?
Kaj pa, če kronice prekrije sneg?
Veste, da kronice dišijo?
Zakaj so kronice strupene?
3. Pet hektarjev kronic v Arboretumu Volčji Potok  
4. Kronice so zavarovana rastlinska vrsta
5. Črna jelša
6. Veliki jesen
7. Habitatni tip
8. Prednostno varstvo
9. Jelševje
10. Rastline v Hujski loki
11. Živali v Hujski loki
12. O mokriščih
13. Ukrepi za ohranjanje ugodnega stanja v jelševju v Hujski loki
14. Gospodarjenje z gozdom in mokrimi travniki v Hujski loki
15. Stoječe in tekoče vode v Arboretumu
16. Mokrišča, kultura, rekreacija, izobraževanje

Hranjenje ptic pozimi nima posebnega pomena za njihovo ohranjanje. Pozitivni efekti se lahko pokažejo le ob vremenskih ekstremih ali na degradiranih območjih.

Hranjenje ima lahko negativne posledice za ptice. Nekatere negativne posledice lahko odpravimo z ustreznim načinom hranjena, skrbjo za čistočo in zaščito lokacije krmilnice oz. krmišča pred plenilci.

Hranjenje ptic pevk

Hranjenje ptic pevk je z upoštevanjem določenih pogojev dopustno:

Najprimernejša hrana za krmilnico: sončnična semena, proso, oves, semena buč, nesoljeni oreščki

Najprimernejša hrana za talno krmišče: jabolka, plodovi jerebike, rumenega drena, črnega trna, gloga in mokovca. Hrano dodajamo po potrebi, sproti in ne na zalogo.

Naraven način hranjena: posadimo »plodonosne« avtohtone drevesne in grmovne vrste (šipek, robida, malina, črni trn, črni bezeg …)

Ptic ne hranimo s kruhom, slano ter začinjeno hrano in ostanki človeške hrane.

Domači vrabci, domači golobi in sive vrane so vrste ptic katerih populacija se lahko poveča zaradi povečanega vnosa hrane v okolje. Zaradi iznajdljivosti predvsem sivih vran, pogosto prihaja do konfliktov z ljudmi. Najučinkovitejši in edini sprejemljivi način reševanja problema populacije sivih vran v naseljih je omejitev oz. preprečitev dostopa do hrane oz. bioloških odpadkov.

Hranjenje vodnih ptic

Hranjenje je za vodne ptice škodljivo. Negativne posledice hranjenja so:

• povečano število vodnih ptic in s tem večja tekmovalnost in napadalnost med njimi,
• hitrejše širjenje bolezni in zajedavcev med pticami,
• slabša kakovost vode in življenjskega okolja,
• slabša kvaliteta hrane od naravne hrane,
• izguba strahu pred ljudmi, kar se slej ko prej obrne v škodo ptic.

Nobenih ptic, ne pevk ne vodnih ptic, ne hranimo s kruhom!

Vir: Basle T. (2019): Priporočila za hranjenje prostoživečih ptic. DOPPS, Ljubljana.

Arboretumu Volčji Potok je bila priznana akreditacija III. stopnje programa ArbNet. Akreditacijski program za arboretume vodi Mortonov arboretum (The Morton Arboretum, Illinois, ZDA), ki akreditacije podeljuje po presoji doseženih standardov strokovne prakse, ki so pomembni za arboretume in botanične vrtove po svetu.

Program za akreditacijo arboretumov ArbNet je edina svetovna platforma, ki akreditira arboretume na različnih stopnjah razvoja, zmogljivosti in strokovnosti. Samo 53 arboretumov po vsem svetu in le 15 v Evropi je doseglo akreditacijo III. stopnje. Bolj kompleksna od III. stopnje je samo IV. stopnja, ki zahteva močno raziskovalno in znanstveno dejavnost.

Arboretum Volčji Potok, ustanovljen kot javni zavod leta 1952, se že dolgo ukvarja z okrasnimi lesnatimi rastlinami, vse bolj pa poudarja tudi biotsko raznovrstnost, ohranjanje narave in prilagajanje na podnebne spremembe. Zbirka »Drevesa za prihodnost« vključuje vrste, izbrane zaradi njihove odpornosti proti suši in vročini, v teku pa je tudi projekt za gojenje avtohtonih slovenskih lesnatih vrst iz lokalnih virov semen, uporabnih v okrasne namene. Leta 2017 je Arboretum Volčji Potok gostil regionalni kongres Svetovne zveze vrtničarskih društev (WFRS) in za to priložnost v svoji zbirki 1260 sort uredil edinstveno kolekcijo 250 sort vrtnic, ki so bile ustvarjene v vzhodni Evropi.

Med najbolj izjemnimi primerki dreves v Arboretumu Volčji Potok je metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides) z največjim javno objavljenim obsegom na svetu, ki je leta 2021 meril kar 657 cm, 250 let star lipovec (Tilia cordata), drevored navadnih bukev (Fagus sylvatica), starih več kot 230 let, ter nekaj najvišjih tulipanovcev (Liriodendron tulipifera) in rdečih hrastov (Quercus rubra) v Evropi.

Arboretum opravlja pomembno izobraževalno vlogo, saj ponuja programske vsebine in vire za študente, raziskovalce in obiskovalce vseh starosti.

„Akreditacija ArbNet je pomembno priznanje naši zavezanosti k odličnosti pri upravljanju arboretuma in ohranjanju rastlin. Sodelovanje v tej globalni skupnosti ne le potrjuje vrednost našega dela, temveč tudi krepi naša izhodišča za sodelovanje, rast in navdihovanje drugih s močjo dreves in parkovne krajine.“ Matjaž Mastnak, direktor Arboretuma Volčji Potok.

O Arboretumu Volčji Potok

Arboretum Volčji Potok je eden najpomembnejših arboretumov in botaničnih vrtov v Sloveniji. Nahaja se v bližini Ljubljane in se razprostira na 85 hektarjih vrtov, travnikov in gozdov. V njem raste več kot 3500 vrst in sort dreves in grmovnic, med katerimi so posebej bogate zbirke javorjev (Acer spp.), magnolij (Magnolia spp.) in iglavcev iz vsega sveta. Sezonske posebnosti, kot so spomladanska razstava tulipanov, cvetoči rododendroni in barvita jesenska kulisa, vsako leto privabijo na tisoče obiskovalcev.

O ArbNet

ArbNet je interaktivna, mednarodna skupnost, ki združuje več kot 2500 arboretumov. Omogoča izmenjavo znanja, izkušenj in drugih virov, s čimer pomaga arboretumom pri doseganju njihovih institucionalnih ciljev, ter si prizadeva za dvig strokovnih standardov. Program akreditacije, ki ga koordinira The Morton Arboretum v Illinoisu, ZDA, v sodelovanju z Botanic Gardens Conservation International, je edina globalna pobuda za uradno priznanje arboretumov na podlagi niza strokovnih standardov. Akreditacija se podeljuje za štiri ravni dosežkov, od najnižje (I.) do najvišje (IV.). Standardi vključujejo načrtovanje, upravljanje, dostopnost za javnost, javni program in aktivno delovanje na področju dendrologije, introdukcij ter ohranjanja dreves. Več informacij je na voljo na spletni strani www.arbnet.org.

Brek (Sorbus torminalis)

Brek je v Sloveniji domorodno drevo. V naravi se pojavlja na prisojnih legah, zato je vrsta primerna za zmerno toplotno izpostavljena mesta na vrtovih in v javnem zelenju. Brek je ljudem všeč s pomladanskim belim cvetjem in z jesensko rdeče-oranžno barvo listov. Ko cveti, je vir hrane za opraševalce. Jeseni ptiči kljuvajo zmehčane plodiče.

Sadika je vzgojena iz semena v divjerastočih brekov s slovenskih rastišč. Drevesničarska vzgoja v Arboretumu Volčji Potok teče v okviru projekta LIFE OrnamentalIAS, ki se ukvarja s problematiko tujerodnih invazivnih rastlinskih vrst in promocijo domorodne drevnine v okrasne namene.

Pričakujete lahko, da bo brek na vrtu zrasel 10 do 15 m visoko.

Rumeni dren (Cornus mas)

Rumeni dren po naravi zraste v večji grm. Dobro prenaša obrezovanje in ga lahko oblikujemo v striženo živo mejo, ki je zelo trdna in je sneg ne razklene. Z nekaj vrtnarske spretnosti je mogoče rumeni dren vzgojiti v enodebelno drevo.

Glavna odlika rumenega drena je velika odpornost proti vročini in suši. Slednje velja za vrasle rastline, novo posajene je treba prvi dve poletji ob suši zalivati.

Ime »rumeni« označuje barvo cvetja, ki prekrije veje pred olistanjem. Konec poletja rodi užitne drenulje.

Glog (Crataegus monogyna)

Glog je odlična rešitev za neprehodno živo mejo, bodisi prostorastočo ali striženo. Na sonaravno zasnovanem vrtu uspešno gostí prostoživečo favno. Na cvetovih se hranijo žuželke in zaradi medičine in cvetnega prahu velja za medovito rastlino. Ptičja gnezda so med trnatimi vejami varna pred mačkami. Z zmehčanimi plodovi se pozno v letu hranijo ptice. Za človeka so nezanimivi, ker so brez okusa in polni trdih semen.

Glog je z ustreznim obrezovanjem mogoče vzgojiti v nižje drevo.

Dobro prenaša polno osvetljenost in polsenco.

Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

O evropskem projektu LIFE OrnamentalIAS, v sklopu katerega promoviramo domorodne okrasne rastline, si lahko preberete TUKAJ.

Ko se dan toliko skrajša, da noč prevlada nad dnevom, se meje med svetovi zabrišejo. Z drugega sveta se duše vračajo na ta svet. Ob pogledu na duhce nas navadno stisne, a kdor z mrtvimi nima neporavnanih računov, se mu jih ni treba bati.

V časih, ko je mraka in megle več od jasnega dneva, lažje opazimo bajeslovna bitja. V Arboretum Volčji Potok smo povabili bele žene. V slovenskih pripovedkah jih imenujejo tudi žalik žene ali divje žene. Divje so zato, kar živijo v divjini, na samem, odmaknjeno od ljudi. Naši predniki so jih bolj pogosto kot videli, slišali peti.

Do ljudi so dobrotljive. Zlasti kmetom rade pomagajo z nasveti. Ker vidijo v prihodnost in vejo, kakšno bo leto, jim svetujejo, kaj in kdaj sejati. Skupaj s kmeticami poprimejo za delo. Pojavijo se in izginejo neopazno, baje frknejo kar po zraku. Ne marajo prepira, pljuvanja in psovanja – takšnim ljudem se na daleč izognejo.

Oblečene so v belo, so dolgolase in čedne. Včasih, čeprav redko, se katera od njih poroči z moškim.

Bele žene so zelo podobne vilam, ki so prav tako belo oblečene in imajo svetle dolge lase. Vile so skupaj z belimi ženami čuvarke izvirov in voda, sotesk in slikovitih zapuščenih krajev. So tudi varuhinje živali.

Vile rade obdarijo tiste, ki si to zaslužijo. So muhaste in nepredvidljive. Ne marajo, da jih kdo zmoti pri njihovih opravilih, denimo pri plesu. Pri kaznovanju so hitre in ne poznajo milosti.

Nekatere vile živijo v vodi, posebno tam, kjer je ta globoka, temna in skrivnostna. Posebna zvrst vil so rusalke. Rade posedajo ob vodi in na drevesih ob njih. Njihovi lasje se nikoli ne posušijo, ne glede na to, kako dolgo so na kopnem. Rade si jih češejo s srebrnim ali zlatim glavnikom. Njihova polt je včasih čudno, nezemeljsko bleda. Za fante je bolje, da jim ne hodijo na pot.

Bele žene se pojavijo tudi ob rojstvu otroka. Takrat jih pravimo sojenice. Prva iz knjige usode prebere, kaj čaka detece na svetu, druga prede nit življenje, tretja jo prereže na dolžini, ki je otroku sojena. Pri svojem opravilu so resne in popolnoma tiho.

Hranjenje s kruhom uničuje zdravje krapov in jezera

Kruh je hrana za ljudi. Za prehrano rib ni primeren, ker v njem ni dovolj beljakovin, maščob, mineralov in vitaminov. Za ribe je nezdrava hrana.

Prebavila krapov odlično prebavljajo žuželke in alge, ne zmorejo pa prebaviti pšeničnih ogljikovih hidratov in kvasa. Kruh krape napihne, jim uniči prebavo in povzroča zamaščenost. S kruhom pitani krapi izgubljajo naravno odpornost in so bolj dovzetni za bolezni in zajedavce.

Krapi nikoli ne pojejo vsega kruha, del ga potone in na dnu jezera gnije. Gnijoča snov porablja v vodi raztopljen kisik, ki ga je zato manj za ribe. Kruh, ki se razkraja, sprošča dušik in fosfor, ki sta gnojilo za alge. Preveč hranili poleti sproži cvetenje jezera, kar se je že večkrat zgodilo v Arboretumu Volčji Potok in kar je ekološka katastrofa za vsako vodno telo.

Vsak krap imam spredaj usta in zadaj izvodilo. Spredaj jé in zadaj kaka. Tudi kruh, ki ga požrejo krapi, konča v vodi kot gnojilo za alge. Krmljenje krapov uničuje kakovost vode.

Bodite uvidevni do narave in voda: pustite ribam, da si hrano najdejo same.

Hranjenje vodnih ptic

Hranjenje je za vodne ptice škodljivo. Negativne posledice hranjenja so:

• povečano število vodnih ptic in s tem večja tekmovalnost in napadalnost med njimi,
• hitrejše širjenje bolezni in zajedavcev med pticami,
• slabša kakovost vode in življenjskega okolja,
• slabša kvaliteta hrane od naravne hrane,
• izguba strahu pred ljudmi, kar se slej ko prej obrne v škodo ptic.

Nobenih ptic, ne pevk ne vodnih ptic, ne hranimo s kruhom!

Vir: Basle T. (2019): Priporočila za hranjenje prostoživečih ptic. DOPPS, Ljubljana.

Sajenje drevesa se zdi preprosto opravilo, kljub vsemu pa moramo pri tem paziti, saj je od dobrega sajenja in oskrbe v prvem letu v veliki meri odvisno dobro uspevanje drevesa. Za sajenje imamo določena splošna navodila, ki so se razvila iz praktičnih izkušenj. Tehnika saditve je odvisna tudi od vrste sadike (sadika z golimi koreninami, sadika v bali iz drevesnice, sadika v loncu), od časa saditve (pomlad, poletje, jesen) oz. možnosti namakanja in od vrste tal (peščena prepustna tla, težka ilovnata tla …). Izbrati moramo drevesne vrste, ki so prilagojene rastišču, kamor jih zasajamo, ali pa moramo rastiščne razmere v določeni meri prilagoditi zahtevam izbrane drevesne vrste (ustrezen substrat, namakanje, senčenje, ipd.). Pravilno posajeno drevo bo bolj odporno na spremenljive razmere in mnogo manj občutljivo. V splošnem je najboljši čas za sajenje rastlin jesen ali zgodnja pomlad, ko so rastline v mirovanju in je šok zaradi presaditve najmanjši. Sadike, gojene v loncih, se lahko uspešno sadi tudi preko poletja, če ne pozabimo na zalivanje.

Nekaj pomembnih opomb pred začetkom sajenja:

– izbira ustrezne drevesne vrste in dobrega sadilnega materiala,

– zaščita sadik med transportom, predvsem golih korenin, debla pa tudi krošnje pred mehanskimi poškodbami, vetrom in močnim soncem (rastline so še posebej občutljive spomladi, ko se že začne rast),

– če imamo rastline z golimi koreninami, je dobro, da sadilne jame pripravimo že predhodno in se lahko takoj po dostavi začne s sajenjem.

POSTOPEK SAJENJA:

1. Izkopljemo sadilno jamo, ki je vsaj dva do trikrat širša od koreninskega sistema sadike in enako globoka. Običajno se v težkih in slabo prepustnih tleh izkoplje nekoliko globljo sadilno jamo in se pripravi ustrezno drenažo.

2. Drevesu moramo zagotoviti oporo, ki sega do tretjine višine drevesa. En kol ali dva (vsakega na svoji strani sadike) zabijemo v tla oziroma v izkopano jamo, preden posadimo sadiko. Oporo odstranimo po dveh poletjih.

3. Najugodneje za drevo je, da se sadiko posadi tako globoko, kot je rasla v drevesnici. Če je sadika v loncu, ob odstranitvi lonca preverimo, kakšen je koreninski sistem. Sadike, ki imajo slabšo koreninsko grudo, imajo v loncu nad koreninsko grudo še precej neprekoreninjenega substrata, ki ga je najbolje odstranit ali otresti na dno sadilne jame. Če so tla dobra, postavimo sadiko iz lonca neposredno v sadilno jamo, običajno pa se doda na dno sadilne jame ustrezen substrat. Ko postavimo drevo v sadilno jamo, lahko s pomočjo ravne palice ali kar s pomočjo ročaja lopate preverimo, ali je globina sajenja prava.

4. Pri sajenju sadik z golimi koreninami, korenine pred sajenjem razprostremo čez sveže nasut substrat na dnu sadilne jame. Pri sajenju sadik, ki so rasle v loncih in imajo prepletene korenine, le-te razrahljamo, medtem ko krožno zavite korenine odstranimo.

5. Ko sadiko namestimo na pravo veličino in poravnamo, dodajamo zemljo, ki jo ob robovih in po vrhu rahlo potlačimo, da se sprime s koreninsko grudo. Običajno nasujemo v območje sadilne jame nekoliko več substrata oz. zemlje, saj se ta kasneje posede.

6. Sadiko privežemo k opori s široko, prožno vezjo. Vežemo v obliki osmice. Opora ostane ob rastlini leto ali dve, dokler se rastlina ne vraste, kasneje jo odstranimo.

7. V območju sadilne jame lahko pustimo nekoliko višji rob iz nasutega substrata in/ali zastirke, ki služi kot usmerjevalec vode h koreninam. Najugodnejša zastirka je lubje v debelini okrog 5 cm. To zadržuje vlago v tleh in preprečuje razvoj plevelov.

8. Ko je drevo posajeno, odstranimo poškodovane in suhe veje, odrežemo nepravilno rastoče veje in drevo temeljito zalijemo.

9. Za uspešno rast drevesa je nujno redno vzdrževanje, predvsem zalivanje ali namakanje takoj po sajenju in prvi dve poletji, ter dognojevanje.

V Arboretumu Volčji Potok so v letu 2024 začeli s prilagoditvami sprehajalnih poti za obiskovalce iz ranljivih skupin. Lansko jesen je začela delovati študijska skupina, ki s projektom Modra palica nagovarja obiskovalce, ki iz različnih razlogov potrebujejo prilagojene poti ali spremstvo, da lahko uživajo v okolju parka. Narava ima izjemno moč pri izboljšanju počutja, duševnega zdravja in kakovosti življenja, vendar je za mnoge ranljive skupine dostop do nje omejen. Projekt Modra palica odpira možnosti za preživljanje časa v naravi tudi tistim, ki se zaradi telesnih, čutnih ali kognitivnih ovir srečujejo z omejitvami pri obisku naravnega okolja.

V študijski skupini, ki jo je ustanovila in jo vodi dr. Zdenka Čebašek-Travnik, ob stalni podpori  zaposlenih v Arboretumu sodelujejo posamezniki različnih poklicev: dva zdravnika, inženir, pedagoginja, socialna delavka in certificirana izvajalka gozdne terapije. Po pregledu dostopnih podatkov in strokovne literature so člani študijske skupine ugotovili, da so ponekod v tujini podobni projekti že uveljavljeni kot pomemben del strategij za izboljšanje duševnega zdravja, krepitve spomina in telesne dejavnosti ranljivih skupin. Tako se Projekt Modra palica pridružuje mednarodnim zgledom in prinaša inovativne rešitve, ki jih omogoča Arboretum.

Študijska skupina se je najprej lotila izdelave Poti za spomin, ki je nastala tudi v sodelovanju z Združenjem Spominčica – Alzheimer Slovenija. Pot je namenjena osebam z demenco in njihovim bližnjim in je zaživela v mesecu aprilu, ko je bilo izvedeno prvo usposabljanje za izvajalce spremstva. Usposabljanje je imelo tri vsebinske sklope: o znakih demence, o sporazumevanju z osebami z demenco in izkušnjo z ogledom pripravljene poti.

Študijska skupina pripravlja naslednjo pot, ki bo namenjena osebam z gluhoslepoto, pa tudi slepim in slabovidnim. Naslednja naloga študijske skupine je priprava poti za obiskovalce z gibalno oviranostjo, da bi tudi oni lahko obiskali tako posamezne atraktivne točke parka kot tudi mirne kotičke, dosegljive na invalidskih vozičkih.

Za vsako novo doživljajsko pot bodo pripravili zloženko in podrobnejše informacije na spletni strani arboretuma.

Pomemben vidik projekta Modra palica je podpora svojcem ali spremljevalcem, ki pripeljejo obiskovalce na naše doživljajske poti. Če gre za osebe z demenco, se lahko dogovorijo za spremstvo z usposobljenim spremljevalcem in uporabo pripravljenih rekvizitov iz za ta namen izdelane košarice. Svojci lahko ta čas preživijo na skupnem sprehodu, če stanje osebe z demenco to dopušča, tudi samostojno ali v družbi svojih prijateljev in tako krepijo medsebojno povezanost. Projekt tako ni zgolj infrastruktura v naravi, ampak predstavlja pomemben korak h krepitvi socialnih vezi, s čimer omogočamo boljše življenje posameznikom in njihovim bližnjim.

Vse poti nastajajo v sodelovanju z bodočimi uporabniki in organizacijami, ki so se do sedaj povezale s študijsko skupino: Združenje Spominčica – Alzheimer Slovenija, Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN, Zveza Lions klubov Slovenije, Društva MDSS Nova Gorica.

Besedilo: dr. Zdenka Čebašek-Travnik
Fotografije: Arhiv projekta

Morda vas bodo zanimale tudi te povezane vsebine:

Pot za spomin

Projekt Modra palica

Sprehodi z Modro palico za dobro počutje in spomin

Prvi sprehod z Modro palico z Mijo jerman

Drugi sprehod z Modro palico z Matjažem Mastnakom

Tretji sprehod z Modro palico z Milanom Jazbecem

Arboretum Volčji Potok se je pridružil mreži Demenci prijaznih točk

Modra klopca ljubezni in prijaznosti

To pomlad smo se v Arboretumu Volčji Potok odločili za ukrep zaščite mladih dreves z uporabo zastirnih kolobarjev. K tej odločitvi nas je spodbudilo vse pogostejše opažanje mehanskih poškodb debel, ki so posledica košnje in nitkanja v neposredni bližini dreves. Z uporabo zastirke ustvarimo naraven zaščitni pas okoli drevesa in s tem odpravimo potrebo po košenju trave okoli koreninskega vratu. Tako učinkovito preprečimo nepotrebne poškodbe na deblih dreves.

Poleg zaščite ima zastirka še številne druge pozitivne učinke, ki izboljšujejo rastne pogoje. V nadaljevanju predstavljamo, zakaj je zastirka koristna, kako jo pravilno uporabiti in kako smo se lotili izdelave kolobarjev.

Kaj je zastirka in zakaj jo uporabljamo?

Zastirka je plast organskega ali anorganskega materiala, ki jo položimo na tla okoli debla drevesa z namenom zaščite tal, drevesa in izboljšanja rastnih pogojev. Najpogosteje uporabljene organske zastirke so lubje in lesni sekanci, medtem ko se pri anorganskih uporabljajo predvsem prodniki, agrotekstil in zastirke iz kokosovih vlaken.

V Arboretumu smo se odločili za organsko zastirko iz mletega smrekovega lubja in lesa. Ta vrsta zastirke je lokalno dostopna, cenovno ugodna, lahka za uporabo in primerna za oblikovanje urejenih kolobarjev.

Prednosti zastiranja dreves

• Zadrževanje vlage
  Zastirka upočasni izhlapevanje vode, zmanjša potrebo po zalivanju in obenem preprečuje odtekanje vode ob močnejših padavinah. Vodo dobro vpija in jo postopoma sprošča, kar pomaga ohranjati primerno vlažnost tal tudi v sušnih obdobjih.
• Zaviranje rasti trave in plevela
  Zastirka učinkovito preprečuje rast plevela in trave okoli debla, kar odpravi potrebo po košnji in nitkanju tik ob drevesu. Tako omogočimo hitrejšo in enostavnejšo košnjo zelenice brez nevarnosti za poškodbe na drevesih.
• Zaščita pred mehanskimi poškodbami zaradi košnje
  Z uporabo zastirke odpravimo potrebo po košnji neposredno ob deblu. S tem preprečimo nastanek mehanskih poškodb lubja, ki so pogosto vstopna točka za različne bolezni. Poškodbe lubja lahko prizadenejo tudi prevodne (transportne) cevi, ki se nahajajo tik pod njim. S tem se zmanjša pretok hranil iz listov proti koreninam, kar lahko v hujših primerih povzroči hiranje drevesa in zaviranje njegove rasti.
• Izboljšanje tal
  Organska zastirka se sčasoma razgradi, pri čemer nastaja humus. S tem se izboljša struktura tal in poveča mikrobiološka aktivnost, kar rastlini omogoča dostop do dodatnih hranil. Tla postanejo bolj zračna, rodovitna in biološko aktivna.
• Uravnavanje temperature
  Zastirka deluje kot naravni izolator – poleti tla hladi, pozimi pa zmanjšuje vpliv zmrzali. Blaži temperaturna nihanja in s tem varuje občutljiv koreninski sistem mladih dreves.
• Estetski učinek
  Naravni videz smrekovega lubja se lepo zlije z okolico in ustvari urejen, prijeten videz. Temnejši ton zastirke poudari zasajene rastline in ustvari lep kontrast z zelenico. Sveža zastirka ima prijeten, naravno smolnat vonj, ki še dodatno stimulira naše čute in nas poveže z naravo.

Kako smo izdelali zastirne kolobarje

Pred nanosom zastirke je bistveno, da ustrezno pripravimo tla. Najprej je treba temeljito odstraniti travno rušo, saj bi sicer ta sčasoma prerasla zastirko in pokvarila njen videz. Širino kolobarja prilagodimo velikosti drevesa in razpoložljivemu prostoru. Priporočena širina je približno 1 meter.

Za odstranjevanje trave smo uporabili mehanski odstranjevalec travne ruše (t. i. “sod cutter”), ki z rezilom površinsko odreže rušo in omogoča, da jo enostavno zvijemo ter odstranimo kot travni tepih. Naprava deluje le nekaj centimetrov globoko in ne poškoduje drevesnih korenin.

Na pripravljeno podlago smo nanesli plast zastirke debeline približno 10 cm. Z grabljami smo material enakomerno razporedili okoli drevesa in oblikovali kolobar. Pri tem je potrebno paziti, da se zastirka debla ne dotika neposredno, saj bi to ustvarilo vlažne pogoje, ki so ugodni za razvoj glivičnih obolenj. Dovolj je že nekaj centimetrov prostora med zastirko in deblom. Ob robovih smo zastirko rahlo privzdignili in oblikovali vodno kotanjo, ki ob zalivanju zadrži več vode v območju korenin.

Zaključek

Zastiranje je enostaven in učinkovit ukrep, ki mladim drevesom zagotavlja pogoje, podobne tistim v njihovem naravnem gozdnem habitatu. Zastirka ščiti drevo, izboljšuje vlažnost in strukturo tal, zmanjšuje potrebo po vzdrževanju in hkrati prispeva k urejenemu videzu parka. Najpomembneje pa je, da ščiti debla pred poškodbami, s čimer mladim drevesom omogoča zdravo rast in dolgo življenjsko dobo.

V Arboretumu si prizadevamo vzgajati zdrava, odporna drevesa, ki bodo še dolgo nudila senco in lepšala sprehode našim obiskovalcem.

Pripravil: Sergej Štirn
Fotografije: Sergej Štirn, Klara Kopač