V Arboretumu Volčji Potok si lahko ogledate tihomorsko črniko (Quercus pacifica), ki je v svetovnem merilu zelo redka in ogrožena vrsta. Doma je na Kalifornijskih kanalskih otokih (angl. Channel Islands of California), ki ležijo v oceanu pred obalo južne Kalifornije. Seme teh hrastičev izvira z otoka Santa Catalina.
Na kalifornijskih tihomorskih otokih je podnebje podobno kot v južnemu Sredozemlju. Zime so blage in vlažne, poletja pa zelo vroča in sušna. Vlage je premalo, da bi lahko uspeval gozd, uspevajo pa grmišča, imenovana čaparal. V čaparalu prevladujejo vednozelene rastline, med njimi vednozeleni hrasti. Najredkejša med njimi je tihomorska črnika.
Je endemična vrsta samo na treh Kalifornijskih kanalskih otokih – to pomeni, da raste v naravi le tam. V stoletjih paše koz in prašičev, ki so jih s seboj pripeljali Španski osvajalci, je tihomorska črnika skoraj izginila. Na otoku Santa Catalina sta družini, ki imata otok v lasti, leta 1972 ustanovili rezervat, ki zaseda 88 % otoka. V njem postopoma obnavljajo naravno rastlinje. Z vzgojo in pogozdovanjem sadik so rešili pred izginotjem tudi tihomorsko črniko.
Posebnost podnebja na Kalifornijskih kanalskih otokih so naravni požari, ki zajamejo čaparal. Obstanejo samo vrste, ki so zmožne preživeti požar. Tihomorska črnika se požaru upre s skorjo, ki zaradi vraščene plute noče zagoreti. Hkrati pluta kot toplotni izolator prepreči prehod vročini v živi del debla, ki zato lahko preživi.
Skorja tihomorske črnike je temno sive, črnikaste barve. Skoraj črno skorjo ima tudi vednozeleni hrast, ki je domoroden v slovenski Istri. Njegovo znanstveno ime je Quercus ilex, slovensko pa črni hrast ali črnika. Črnikin gozd je črničevje.
Tihomorsko črniko predstavljamo javnosti 24. maja 2024, ob mednarodnem dnevu parkov.
Besedilo: Matjaž Mastnak, Arboretum Volčji Potok
Fotografije: Klara Rakovič in Mateja Račevski, Arboretum Volčji Potok
