Lokvanji so vodne rastline iz družine lokvanjevk (Nymphaeaceae), ki so s koreniko pritrjeni v tla. Cvetovi in listi rastejo na koncu čvrstih, prožnih stebel, ki pri nekaterih vrstah dosegajo 3m dolžine. Cvetovi lokvanjev so še bolj skrivnostni, ker so zjutraj zaprti, okoli poldneva se odprejo in pokažejo svojo lepoto, na večer pa se spet zaprejo in celo nekoliko potonejo v vodo. To je prilagoditev žuželkam, saj so te opraševalke najživahnejše v toplih popoldnevih. V slabem vremenu, ko je vetrovno ali dežuje, pa so cvetovi zaprti, da se ne zmočijo. Semena lokvanjev plavajo na površini in jih raznaša voda.
Listi so okrogle oblike, ker takšna oblika preprečuje trganje, kadar veter razburka vodno površino. Bleščeča zgornja površina lista odbija deževne kaplje, da se listi v nalivu ne zmočijo. Listne reže, ki jih imajo rastline običajno na spodnji stani listov, so pri lokvanju na zgornji strani. Razmislite, zakaj je tako! Različna vodna bitja koristno uporabljajo lokvanjeve liste. Vodni polži se na njih pasejo in odlagajo jajčeca. Žabe na listih počivajo ali pa skrite pod njimi prežijo na žuželke.
V preteklosti so ljudje lokvanjeve korenike uporabljali za kuho in peko. Korenika vsebuje veliko škroba, glukoze, tanina in alkaloide. Zaradi slednjih je užitna le prekuhana ali drugače toplotno obdelana. Včasih so korenike posušili, zmleli in uporabljali za peko kruha. Popraženo seme lokvanja so uporabljali za kavni nadomestek.
Danes je beli lokvanj zaradi nabiranja cvetov in osuševanja ribnikov ranljiva vrsta.
Lokvanji v jezeru Otočec.
Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.
