V anglosaškem svetu imata bodika in omela veliko simbolno vrednost, zato sta priljubljeni in iskani vrtni drevnini. Izmed veliko vrst bodik je “prava” le naša evropska bodika (Ilex aquifolium), ki ima najbolj svetleče liste in plodove, ki so gosto nanizani. V zmernejših podnebnih razmerah na vzhodni strani Severne Amerike gojijo več vrst bodik, nobena, tudi naša, pa ne preživi zime v prerijskem pasu Združenih držav.

Bodika je izrazita atlantska rastlinska vrsta, v Evropi ima mejo razširjenosti, ki se ujema z vplivom atlantskega podnebja v zimskem času, ta se pokriva z januarsko izotermo 0 ºC. Pri nas imajo tako visoko povprečno januarsko temperaturo samo primorski kraji, v notranjosti je vsepovsod bolj hladno, zato v nižinah in dolinah, kjer so mesta, ni samoniklih bodik. Rastejo pa v okoliških hribih, najlepše na višini od 500 do 700 metrov. Vpliva zimskega toplotnega obrata (temperaturne inverzije), ki ga povzročajo negibna jezera mrzlega zraka v nižinah, na teh nadmorskih višinah ni več čutiti. Hladen letni čas je tu toplejši, ker na toplotni obrat vezana megla ne zastira zimskega sonca, hkrati pa so poletja manj vroča kot v nižinah.

Modre bodike za ameriške in slovenske zime

Gospa Kethleen Merserve si je na Long Islandu (ameriška zvezna država New York) pred drugo svetovno vojno postavila cilj, vzgojiti sorte bodik s svetlečimi vedno zelenimi listi in rdečimi plodovi, ki bodo preživele zimo v prerijskem pasu. Začela je križati našo evropsko bodiko z raznimi ameriškimi bodikami. Rezultati niso bili obetavni, šele ko je v letu 1950 vključila v križanje azijsko zgubano bodiko (Ilex rugosa) kot opraševalca, je dobila zoper mraz trdne križance. Bodika, ki je prenesla zimotrdnost na potomstvo, je vednozelen polegel grmiček, ki izvira z gora severne Japonske in otoka Sahalin. Kot vse alpinske vrste je tudi zgubana bodika izredno odporna proti mrazu, saj na naravnih rastiščih preživi do –40 °C. V vrtovih je zelo zahtevna, ker zgodaj odganja in jo brez primerne zaščite pogosto poparijo slane. Slednje slabo prenašajo in hitro propadejo.

Križanci so zadostili postavljenim ciljem, nastala je nova skupina meserveae-hibridov, imenovana tudi “modre bodike” in to zaradi barve listov, ki pozimi dobijo nekoliko modrikasto vijoličen ten. To lastnost imajo sorte po vrsti Ilex rugosa, ki se tudi brani pred visokogorskim mrazom s tvorbo rastlinske barve antocian. Ta barva, ki se pri bodikah pojavlja samo pozimi, je pogosta v rastlinskem svetu. Navzoča je v korenikah (rdeče pese), v listju (rdečelistne slive) in v plodovih (borovnic ter temno rdečih sort grozdja). V rastlinah se tvori tudi pod vplivom mraza, ki povzroča v rastlinah stresno stanje. S prisotnostjo antociana se poveča gostota celičnega soka, kar poveča odpornost rastlin proti mrazu. To se na zunaj opazi po temno rdeči barvi, ki pozimi obarva liste nekaterih za mraz najbolj trdnih vedno zelenih rastlin. To se dobro opazi na krpatih listih bršljana in pri mahoniji ter seveda tudi pri sortah modrih bodik. Za navadno bodiko ta pojav ni značilen. Z nastopom mraza dobi tudi večina predstavnikov rodu cipresovk rjavkasto barvo, kar tudi povzroča antocian; ta lastnost je najbolj opazna pri sejancih ameriškega kleka. Nekatere sorte, kot npr. ‘Smaragd’, čez zimo ohranijo zeleno barvo, le v času najhujšega mraza se opazi rahlo barvno spremembo.

V Severni Ameriki so se pokazale sorte modrih bodik kot izredno odporne zoper mraz. Tudi pri nas imamo že dolgo podobne izkušnje, saj je bila zima 1984/85 ena najhladnejših v tem stoletju. V Vrtnarstvu v Murski Soboti so bile spomladi 1983 posajene tri sorte modrih bodik. Starejše navadne bodike, ki so bile visoke 2 metra in več, so zmrznile do tal in si niso več opomogle, mlade sadike modrih bodik so pa imele samo malo od mraza osmojene vršičke.

Primerno rastno okolje

Te sorte se zaradi dobre odpornosti proti mrazu in mrazni suši lahko tudi pri nas sadijo na zmerno sončna rastišča, ker jim zimsko sonce manj škodi kot navadni bodiki, ki zimsko sonce v dolinah zelo slabo prenaša. Plodovi se pri modrih bodikah na soncu lepo obarvajo; v senci se slabše obarvajo ali ostanejo celo zeleni.

Vse vrste bodik se vedno presajujejo s koreninsko grudo ali iz posode. Sadike brez koreninske grude se pogosto posušijo; če že rastejo, potrebujejo nekaj let, da si povsem opomorejo. Velikokrat odpade bodikam po sajenju več ali manj listja, kar je posledica mrazne suše. To se da deloma preprečiti, če se mlade rastline v suhi zimi po potrebi zalije in zasenči pred zimskim soncem. Če je koreninska gruda trdna in cela, si bo sadika spomladi opomogla in normalno rasla naprej.

Primerna tla za modre bodike so vsa dobra normalna vrtna tla, ki se ne izsušijo preveč. Važno je, da v suhih zimah, kakršne so se pojavljale v prejšnjem desetletju, tudi starejše rastline večkrat zalijemo. Zimsko odpadanje listja je posledica zimske suše.

Vse bodike so v naravi dvodomne, to pomeni, da so moške in ženske rastline. Pri nekaterih vrstah, tudi pri naši domači, se pojavljajo rastline oziroma sorte, na katerih so moški in ženski cvetovi, torej so tudi enodomne. Pri sortah modrih bodik so vse sorte izrazito enospolne, to pomeni, da moramo saditi moške in ženske sorte. Pri moških sortah ni veliko izbire, ker je ena sama, pri ženskih je izbira večja. V manjših vrtovih se pojavlja težava, kam posaditi moško opraševalno sorto. Če je kje v bližini moška rastlina, bodo čebele in druge žuželke, ki rade obletavajo cvetove, zanesljivo prenesle pelod, zato zadostuje, da se posadijo samo ženske sorte. Če v bližini ni moške rastline, se pod žensko rastlino posadi majhna moška rastlina in se z rezjo drži na kratko; za oprašitev zadostuje že nekaj moških cvetov.

Razpoložljive sorte

Pri nas in drugod v Evropi so razširjene sledeče sorte:

‘Conang’ (‘Blue Angel’) je ženska sorta počasne rasti, do 2 x 2 metra, z manjšimi listi temno zeleno modre barve, ti niso tako bodičasti kot pri navadni bodiki, plodovi so svetleče temno rdeči. Primerna tudi za podrast pod drevjem.

‘Conablue’ (‘Blue Prince’) je moška opraševalna sorta, ki oprašuje tudi navadno bodiko. Zraste do 5 x 3,5 metra, uporabna tudi za vedno zelene prosto rastoče ali strižene žive meje.

‘Conapri’ (‘Blue Princess’) je ženska sorta, ki zraste v srednje velik grm do 2,5 x 2 metra, počasnejše rasti, vsako leto je bogato obložena s plodovi. Listi sveže zeleni, po obliki še najbolj podobni navadni bodiki.

‘Golden Girl’ je sorta z rumenimi plodovi, ki dobijo pozimi rožnat nadah.

Znanih je še vrsta drugih sort, ki so bile preizkušene tudi pri nas, žal vse zelo slabo rastejo, ne samo pri nas, tudi drugod v Evropi.

Kot je že bilo omenjeno, te bodike niso tako občutljive za mraz kot navadna bodika, lepše pa bodo rasle, če se jim v vrtu izbere pred zimskim vetrom in soncem zavarovan prostor. Najlepše rastejo v senci zgradb (ne ob vogalih visokih zgradb), kjer dobijo poleti nekaj jutranjega ali večernega sonca, in kjer ni tako hladno in vetrovno kot na odprtem prostoru.

Namenimo jih lahko za podrast med koreninami dreves, ker prenašajo celodnevno gosto senco. Žal imajo v senci redke in slabo obarvane plodove. Obnesejo se tudi skupaj z rododendroni in vključene med trajnice. Nudijo zaščito pred nezaželenimi pogledi, hrupom, prahom in vetrom. Čebele in druge žuželke rade obiskujejo cvetove. Plodovi so za človeka malo strupeni, najbolj nevarni so za pse.

 
Ilex x meserveae ‘Blue Princess’

Povzeto po: Aleksander Šiftar, Modre bodike – zimotrdne bodike iz Amerike, revija Vrtnar 4, 2000