The post Pahljačasti javor appeared first on Arboretum.

The post Magnolije in zvezdasta magnolija appeared first on Arboretum.

• Ploskovno: pri tem načinu se prezrači koreninski sistem na površini, ki obsega površino od koreninskega vratu do 2/3 projekcije krošnje. Prezračeni material se odstrani in nadomesti s svežo humozno zemljo. Območje korenin, ki je obremenjeno s prometom (pešci, kolesarji, avtomobili), se mora zavarovati pred ponovnim zbijanjem tal.
• Točkovno: pri tem načinu se točkovno prezrači korenine do 60 cm v globino. Na takšen način se prezrači površino tal od debla do oboda krošnje.
• Po kanalih: ta način prezračevanja korenin je primeren za obnovitev glavnih korenin drevesa. Prezračujemo po vzorcu pajkove mreže.
• Izkopavanje koreninskega vratu: ne glede na zgoraj omenjene načine prezračevanja korenin je izkop zasutega koreninskega vratu nujen. Pri tem se pokažejo tudi morebitne nepravilnosti rasti korenin. Korenine, ki so opasane okoli debla, onemogočajo njegovo normalo debeljenje ter zavirajo dotok hranil in vode. Zasuti koreninski vrat je podvržen trohnobnim procesom, ki povzročijo prehiter propad drevesa, poruši se lahko tudi stabilnost drevesa. Takšno drevo je nevarno za okolico.

Neprezračena, zbita tla zmanjšajo vitalnost drevesa, saj imajo korenine oteženo izmenjavo plinov. V kolikor je želja po ohranitvi takšnega drevesa, mu je treba izboljšati vitalnost. Prezračevanje koreninskega sistema je eden izmed priporočljivih ukrepov, s katerim drevesu dvignemo vitalnost.
 
Besedilo in fotografije: Vasja Dornik, univ. dipl. inž. gozd.
Več o arboristiki

The post Prezračevanje koreninskega sistema appeared first on Arboretum.

The post Ko krošnja več ne senči appeared first on Arboretum.

• Delovno plezanje – tekmovalec pokaže kako spreten je v premikanju po drevesni krošnji z uporabo plezalnega pasu, delovne vrvi in ročne žage
• Reševanje ponesrečenca – tekmovalec se izkaže v hitrosti reševanja ponesrečenca, ki je obvisel na vrvi na drevesu in se sam ni sposoben varno spustiti na tla
• Metanje metalne vrvice in vzpostavitev dostopne vrvi – tekmovalec mora v čim krajšem času vzpostaviti vrv za dostop v drevesno krošnjo na dve točke izmed osmih označenih
• Hitrostno plezanje – tekmovalec pleza po v naprej določeni poti na drevo do višine 25 m
• Footlock – posebna disciplina, kjer se mora tekmovalec s pomočjo prusikovega ali drugega odobrenega vozla povzpeti po dvojni vrvi v drevo 12 m visoko

Tekmovanja se je udeležilo 18 tekmovalcev, ki se ukvarjajo z nego dreves na višini in posamezni dijaki SGLS Postojna.
Drevesnega plezanja v Postojni sta se udeležila tudi naša arborista Mirko Silan in Jan Maček. Pomerila sta se v vseh disciplinah in po številu točk pristala v zlati sredini. Tekmovanje je trajalo cel dan, med posameznimi disciplinami je bilo dovolj časa, da so si tekmovalci med seboj izmenjali znanje in izkušnje.

 
Pripravil: Vasja Dornik univ. dipl. inž. gozd.

The post Tekmovanje v drevesnem plezanju v Postojni appeared first on Arboretum.

The post Sajenje davidije appeared first on Arboretum.

The post Drevo z velikimi listi appeared first on Arboretum.

Limonam podobni plodovi

Trilisti citronovec je majhno drevo ali grm z znanstvenim imenom Poncirus trifoliata. Prvotna domovina trilistega citronovca je centralna in severna Kitajska s Korejskim polotokom, od koder je bil v osmem stoletju prenesen na Japonsko ter kasneje v Evropo in evropske kolonije v S in J Ameriki.
Rastlina se od limonovca in drugih citrusov loči po tem, da je listopadna in bolje prenaša nizke temperature. Ima bele cvetove, ki jih kasneje nadomestijo limonam podobni plodovi. Plodovi so zelo grenkega okusa, zato jih ne moremo jesti svežih. Lahko pa njihovo mesnato sredico uporabite ljubitelji kuhanja marmelade. Lupino plodov lahko kandirate ali posušite. Posušena in zmleta lupina se uporablja tudi kot začimba. Na Kitajskem se zrele in nezrele plodove uporablja v tradicionalni medicini za zdravljenje alergij, prehladov, zobobolov itd. Trilisti citronovec pogosto sadijo tudi kot živo mejo, ogrado za živino oz. zaščito pred divjimi živalmi ter kot okrasno drevo v vrtovih in parkih.
Trilisti citronovec se dobro križa s sadjarskimi vrstami agrumov iz rodu Citrus, kamor nekateri znanstveniki uvrščajo tudi to vrsto. Iz križancev so odbrali nekaj sort, ki na prostem prenesejo celinsko zimo. Trilisti citronovec pogosto uporabljajo kot podlago, na katero se nato cepijo različne sorte citrusov.

Trilisti citronovec ob upravni zgradbi

V Arboretumu raste trilisti limonovec že več kot petdeset let. Prvotna rastlina je bila posajena v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je pogumno premagovala sneg in mrzle zime vse do podrtja stare zgradbe in izgradnje današnje uprave. Po končani gradnji je bila posajena nova rastlina in vabimo vas, da si jo pridete pogledat, še preden pred zimo odvrže liste.

Prvotna rastlina v Arboretumu

Pripravila: Mateja Pecl  mag. ekol. biod.

The post Trilisti citronovec appeared first on Arboretum.

Rastišče je prostor, kjer rastejo rastline. V naravi na določenem rastišču rastejo rastline, ki so na tisto rastišče in rastiščne razmere prilagojene. Ker se rastiščne razmere spreminjajo tudi z rastjo rastlin, se sčasoma spreminja tudi rastlinstvo. V naravi vedno obstanejo tiste rastline, ki so v določenem času na rastišče najbolj prilagojene.

Rastlinam v naseljenem okolju rastišče pripravljamo ljudje, zato je velikokrat marsikaj narobe. Ljudje izbiramo rastline po drugačnih merilih kot sama narava. Že stanovanjska hiša vpliva na spremembo mikroklime na parceli. Med severno in južno steno je razlika za dva klimatska pasova, na primer zvončki na južni strani zacvetijo en mesec prej kot na severni strani. V večjih mestih so razlike še večje, še zlasti v tleh. Korenine velikih dreves, kot sta divji kostanj in platana, zrastejo daleč preko kapi krošnje. Ko se takšnim drevesom pripravlja rastišče, jim običajno namenimo le nekaj kvadratnih metrov zemlje, toda na tako omejenem prostoru mlada drevesca ne morejo zrasti v mogočna drevesa.

Drevesa zahtevajo prostor pod zemljo

Pri drevesih velja pravilo, da je približno toliko, kolikor je drevesa nad zemljo, tudi pod zemljo. Kjer se to ne upošteva, drevesa ne rastejo normalno, ostajajo majhna in starikava. Listje je manjše, kot je normalno, bolj ali manj ožgano, suši se od roba proti sredini. Kjer se težav zavedajo, se odločajo za sajenje manjših dreves. Izbor primernih vrst in sort je zelo širok. Žal se pri nas pretežno sadijo drevesa s kroglasto krošnjo, za katera se najbolj navdušujejo arhitekti. Ta drevesa imajo zelo kratko življenjsko dobo, eno do dve desetletji, kar je za drevo malo.

Od dobrega drevoreda se pričakuje, da bo v funkciji, to pomeni, da je prijeten na pogled, torej zelen, in da daje senco. Drevoredi so tudi ”zelena pljuča mesta”. Če listi niso zdravi, drevo ni v polni funkciji, zaradi katere je bilo posajeno. Listi so torej bistveni za funkcionalnost drevesa. Če ti niso zeleni, temveč bolj ali manj rjavi ali rumeni, je funkcija drevesa zmanjšana. Veliko je drevoredov, katerih listi rjavijo od roba proti sredini. Lahko bi rekli, da so takšni skoraj vsi mestni drevoredi in to ne glede na drevesno vrsto.

Rjavenje te vrste je posledica suše, za sušo pa ni odgovorna samo narava, temveč tudi oziroma predvsem človek. Letošnje leto ni bilo sušno, pa so listi v drevoredih vseeno rjavi, torej ni kriva narava. Razloga sta dva. Prvi je premalo prostora pod zemljo, saj drevo v zemlji potrebuje veliko večjo površino tal kot jo zastre krošnja nad zemljo. V naravi korenine večine dreves rastejo dlje od kapi krošnje. Kam pa lahko rastejo iz lukenj, v katere so drevesa posajena? Če je prostora pod zemljo malo, lahko iz sadike zraste kvečjemu drevesce, ne pa drevo. Zato v primerih, kadar ni dovolj prostora pod zemljo, ni priporočljivo saditi vrst, ki naj bi zrasle v velika drevesa. Če pa se že posadijo, trpijo za sušo, kar se opazi na listih. Drugi razlog za sušenje je lahko sol, ki povzroča tako imenovano fiziološko sušo, posledice so enake: listi se sušijo od roba proti sredini.

Bolezen in škodljivec divjega kostanja

Zlasti težavne so nekatere bolezni in škodljivci, katerih gostitelji so drevesa. Pri tem sta najbolj ogrožena divji kostanj in platana, ki sta bili še do nedavnega glavni drevesni vrsti v mestih. Razlogov za to je več, eden med njimi je ta, da se lahko lepe sadike pridelajo hitro in preprosto, brez potrebnega drevesničarskega znanja. To velja tudi za vrste, ki se dandanes množično sadijo, na primer za razne javorje.

V času, ko so bile omenjene drevesne vrste prinesene k nam, v našem okolju ni bilo njim nevarnih bolezni in škodljivcev. Pri divjem kostanju je trajalo kar 410 let (1576-1986) do prvega pojava in opisa njemu nevarnega škodljivca, kostanjevega listnega zavrtača, ki se je pojavil v okolici Ohridskega jezera. Še danes ni znano, od kod je bil prinesen. Poleg tega se je pojavila še nevarna bolezen. Podobno se godi platanam in jagnedi. Pri nas so bila več kot 200 let povsem zdrava drevesa, sedaj se tudi spopadajo z nevarno boleznijo in škodljivcem. Kaj torej storiti z drevoredi, ko drevesa niso več povsem funkcionalna, saj rjavi listi ne morejo biti ”pljuča mesta”?

Injiciranje

Zdravljenje dreves z uporabo pesticidov pri tako velikih drevesih praktično ne pride v poštev. Obstaja rešitev, injekcije, točneje infuzije sistemičnih fungicidov in insekticidov. Metoda naj bi bila drevesom in okolju prijazna, ker se sredstvo neposredno vbrizga v prevodno tkivo drevesa. Metoda je preizkušena, ni pa primerna za vsepovprek. Pokazale so se velike razlike med različnimi klimatskimi območji, drevesnimi vrstami ter škodljivimi organizmi. V Srednji Evropi se injiciranje največ uporablja za zatiranje listnega zavrtača divjega kostanja. Število teh se na drevesih zmanjša za več kot 90 %. Vendar vsaka injekcija pusti na lesu posledice, to je odmrlo tkivo, kamor se kmalu naselijo les razkrajajoče glivice. Injekcije se morajo dajati vsako leto, zato se kmalu pojavi vedno več šibkih točk v deblu, kar sčasoma ogrozi stojnost drevesa, zato se ta metoda opušča. Sedaj se uporabljajo razne feromonske vabe, ki privabljajo oziroma zmedejo samce ali samičke, toda te niso tako učinkovite. Število metuljčkov se premalo zmanjša, da bi se večina listne površine ohranila v zdravem stanju. Metoda injiciranja je zato primerna le v primeru, ko z enkratno dozo rešimo problem za več let, na primer bolezen odmiranja brestov ali razvoj azijskega kozlička.
Letos so kostanji, pod katerimi lansko jesen listje ni bilo odstranjeno, že poleti porjaveli. Če se ti listi pogledajo od blizu, se opazi, da so rahlo zviti. To je znak, da so gostili glivo, ki povzroča listno sušico divjega kostanja. Gliva preživi zimo na listju in če se odpadlo listje jeseni odstrani, se zmanjša možnost ponovne okužbe. Iz tega razloga vidimo bolne kostanje predvsem v parkih in na zelenicah. Tam, kjer jih obdaja tlak, pa so sorazmerno zdravi, če seveda niso okuženi od zavrtača.

Nadloge na platanah

Podobno je s platanami. Na njih se pojavlja stenica, imenovana platanova čipkarica. Ime so dobile po krilcih, na katerih imajo čipkam podobne vzorce. Te niso zelo nevarne drevesom, moteč pa je videz listov, ki zaradi izsesanosti izgubljajo sveže zeleno barvo. Bolj je zaskrbljujoč podatek, da so prenašalke za platane smrtno nevarni bolezni: platanove listne sušice in platanovega raka.

Na drevesih, ki obolijo zaradi platanovega raka, se na vejah pojavljajo rakaste tvorbe, ki od daleč niso vidne, se pa od daleč opazi, da že sredi poletja drevo izgubi večino listja, saj ga nekaj ostane le na koncih vej.

To so razlogi, da se platane v mestne drevorede in parke vse manj sadijo in se nadomeščajo z drugimi drevesnimi vrstami, ki so bolj zdrave. Nadomestki za platano so:
–        ostrolistni javor, ki ima platani podobne liste, ne dosega pa je po velikosti. Tudi beli ali gorski javor ima podobne liste, vendar ni primeren za mestne drevorede;
–        topokrpi javor bi lahko bil po rastiščnih lastnostih še najbolj primeren za mestne drevorede, je pa počasne rasti in zelo težaven za drevesničarje, zato je prava redkost na drevesničarskem trgu;
–        navadni koprivovec dobro nadomesti platane v toplejših krajih, kjer so zaradi pomanjkanja vlage razmere za druge drevesne vrste težavne.

Novi na vidiku

Kako kaže za naprej? Glede na globalno trgovanje bo novih bolezni in škodljivcev vse več. Pojavljajo se vedno novi, čeprav državne fitosanitarne službe nadzorujejo promet s sadikami. Pravkar je na pohodu kitajski kozliček, lep velik hrošč, katerega ličinke vrtajo od 10 do 12 mm debele luknje na spodnjem delu debla divjega kostanja, platane, topolov, vrb in še zlasti jablan. Posledica je postopno odmiranje vej, saj na koncu odmre celo drevo.

Kaj storiti?

Drevesa v parkih, drevoredih, vrtovih in drugje po naseljih so gojene rastline, kar pomeni, da moramo zanje skrbeti ljudje. Če jim rastiščne razmere ne odgovarjajo, ne rastejo tako, kot od njih pričakujemo, zato je potrebna skrbna priprava rastišča ter premišljena izbira vrst in sort. Pri tem se pogosto srečamo z varovanjem kulturne ali naravne dediščine, med katerimi so pogosto prav divji kostanji in platane ter ponekod jagned. Ta drevesa so bila do pred nedavnim povsem zdrava, sedaj pa jih resno ogrožajo bolezni in škodljivci, katerih zatiranje je skoraj nemogoče. Postavlja se torej vprašanje, ali je strokovna odločitev res strokovna, ko se zahteva ponovno sajenje dreves na mestih, kjer so že vnaprej obsojena na počasno hiranje.

Zato ne preostane nič drugega, kot izogibati se sajenju divjih kostanjev, platan in jagnedi ter jih nadomeščati z vrstami, ki pri nas niso problematične, kar so praviloma domače drevesne vrste. Tudi med njimi so takšne, ki jih funkcionalno povsem enakovredno nadomeščajo in so vsaj za zdaj brez resnih bolezni in škodljivcev, kot so prizadeti.

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo.

Proti koncu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rjave liste. Ali so takšna drevesa še pljuča mesta?

Vir: Aleksander Šiftar, Vrtnar 2/2009, letnik XVIII

The post Kaj se dogaja z drevoredi, ki že poleti kažejo jesensko podobo? appeared first on Arboretum.

Pri dvokrpem ginku jeseni z vej najprej odpadejo listi, šele za njimi plodovi. Ker je ginko dvodomna rastlina, se plodovi razvijejo le na ženskih rastlinah in le pod temi jih tudi najdemo. Velja pa, da jih prej zavohamo, kot zagledamo. Mesnato osemenje rumene ali oranžne barve vsebuje masleno kislino, ki oddaja pri razkrajanju strašen smrad. Primerjamo ga lahko s smradom pokvarjenega švicarskega sira, žarkega masla in še s čim bolj smrdljivim. Ne smrdi le plod, ampak tudi okolica drevesa.

Plodovi, ki jih Kitajci imenujejo »srebrne marelice«, odpadejo za listi.

Ob dotiku s kožo lahko maslena kislina in drugi alergeni, ki so tudi prisotni, povzročijo hude alergične reakcije na koži, celo mehurje. Če prenesemo te snovi v oči, postane stvar že kar nevarna. Če bi koga izmed bralcev zamikalo, da poskuša iz semena sam vzgojiti drevo, naj nabira plodove, nato izlušči semena in jih opere z gumijastimi rokavicami na rokah. Oprana in posušena so videti kot velike pistacije.

Človeku bolj prijazna pa so jedrca semen, ki so, če jih spražimo, užitna.

*Ker spada ginko botanično med golosemenke, pri njem v botaničnem jeziku ne govorimo o plodu, ampak o semenu z mesnatim osemenjem.

Pripravila: Mojca Demšar, univ. dipl. inž. agr.

The post Plodovi,* ki neznosno smrdijo appeared first on Arboretum.