The post Sramežljiva cvetlica med bahavimi tulipani appeared first on Arboretum.

Nizozemci prodajo čebulica v 80 držav. Kar se tiče tulipanov, dve tretjini vse tulipanovih čebulic na svetu izvozi Nizozemska. V EU jih največ pokupijo v Nemčiji, Veliki Britaniji in Franciji, več kot polovica izvoza pa gre v ZDA in Japonsko ter zadnje čase vedno več v Rusijo in na Kitajsko.

Vrtnarska, kmetijska in gospodarska velesila Nizozemska prideluje čebulice na 22.000 ha njiv, od tega odpade na tulipane 10.000 ha. Z gojenjem tulipanovih čebulic se ukvarja 1500 kmetov in firm, pretežno na peščeno zemlji v provinci Noord-Holland. Od letne količine izkopanih čebulic jih gre 60% v prodajo in 40% v ponovno sajenje, da se bodisi okrepijo in ali namnožijo.

Pridelovalci se ne ukvarjajo z neposredno nadaljnjo prodajo. To delo prepustijo posebnim podjetjem, ki jih je na Nizozemskem nekaj čez sto. Poleg prodajalcev čebulic za »široko potrošnjo« obstajajo specializirani prodajalci prodajajo velikim upravljavcem javnih nasadov, občinam ipd., ter vrtnarijam za vzgojo rezanega cvetja v rastlinjakih.

Nenavadno, da s tulipani in drugimi čebulnicami služi država, ki leži 5.000 km stran od naravnih rastišč te cvetlice. Se z množenjem čebulic ukvarja kdo na srednjem vzhodu? Pred revolucijo je Iran izvažal tulipanove čebulice v sosednje države Srednje Azija. Količina je bila zanemarljiva, desetinko odstotka današnjega nizozemskega izvoza.

Pridelava tulipanovih čebulnic se krepi v Turčiji, ki v azijske države izvozi 60 milijonov čebulic. Kar je še vedno le 2 % nizozemskih izvoznih količin. Vidimo pa, da so se Turki lotili spodbujanja gojenja čebulic na zanimiv način.

Mednarodni tulipanski festival v Carigradu

Leta 2006 je carigrajski županstvo priredilo prvi tulipanski festival. Na javnih površinah glavnega mesta so takrat posadili pet milijonov čebulic: letos jih cveti že 14.400.000. V osmih letih so število potrojili! Tulipani se zdaj košatijo na gredicah ob avenijah, na krožiščih, sprehajališčih in parkih. Aprila je mesec, ko od zime otrpli meščani pridejo na prosto in s polnimi pljuči zadihajo pomlad. Carigrad kot svetovno in svetovljansko mesto hkrati skrbi za svojo javno podobno.

Tu ne gre zgolj za lepotičenje velemesta, ki si, recimo, prizadeva prirediti olimpijske igre leta 2020. V ozadju je gospodarska pobuda, s katero spodbujajo gojenje tulipanskih čebulic v državi. V okolici Konye na anatolski planoti ima s čebularstvo tradicijo. Tam velemesto Carigrad naroči 60 % turških čebulic. Trideset odstotkov jih kupi v evropskem delu države, kjer so pridelavo čebulic postavili na noge prav za potrebe tulipanskega festivala. Eno je nacionalni ponos, da glavno mesto sadi rastline, ki so pridelane v lastni državi, drugo je politični pragmatizem. Če ljudi na podeželju na pragu mesta zaposlijo z dovolj donosno dejavnostjo, ne bodo zapuščali domov in sili v metropolo, ki je že tako ali tako prenaseljena.

Tulipani so v teku zgodovine postali okrasne cvetlice prav v Carigradu. Sodobno domoljubno gojenje tulipanov ima napako. Turki namreč množijo in sadijo nizozemske sorte. Stare turške sorte, ki jih je bilo v začetku 18. stoletja po nekaterih virih 1.800, so izginile. Nizozemska svojega gojiteljskega in žlahtniteljskega primata še zlepa ne bo izgubila.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Za tulipane ni krize – osmi del appeared first on Arboretum.

Tulipanska norija se je na Nizozemskem končala leta 1637. Ko se je borzni mehurček razblinil v nič, so ostali špekulanti brez imetja in tulipani brez slave. A so se tulipani še enkrat povzpeli do kultne cvetlice, le da takrat na drugem koncu Evrope, v Carigradu. Zaznamovali so obdobje otomanske zgodovine, ki se mu pravi tulipanska era.

Turška tulipanska era zajema obdobje od 1703 do 1730, kar je čas vladavine sultana Ahmeda III . Vladavino je začel z velikimi vojaškimi uspehi, nato pa se je njegov dvor uspaval in vdal uživanju, trošenju in dekadenci. Vladar se je živo zanimal za tulipane in zanj so pripravili prva tulipanska slavja v zgodovini. To so bili gala dogodki za izbrane povabljence. Razsipnost tulipanskih praznovanj je pri zahodnjakih ustvarjala mit o nepojmljivem bogastvu, luksuzu in brezdelnosti turškega dvora, kar ni bilo daleč od resnice.

Festival tulipanov

Prireditev se je odvijala na serajskih vrtovih na griču v srcu Carigrada, od koder se odpira pogled na Bospor. Na gredicah so cveteli sto tisoči tulipanov, in še mnogo več so jih za to priložnost nabrali na drugih vrtovih in z njimi napolnili nebroj posod. K iluziji neizmerne količine cvetja so prispevala ogledala, ki so bila strateško razpostavljena po vrtu. Kristalne vaze, napolnjene z obarvano vodo, so na gredicah skrbele za barvne kontraste in harmonije. Ptice v kletkah in glasbeniki so ustvarjali glasbeno ozadje. Povabljeni gostje so morali priti primerno oblečeni – to pomeni, da bo bili barvno usklajeni s tulipani.Večerni del praznovanje je bil še imenitnejši, ker je bil vrt razsvetljen s steklenimi lanternami. Za posebne efekte so skrbele želve, ki so na hrbtih nosile prižgane sveče in racale med gredicami in po njih.

Ahmedov veliki vezir je leta 1718 postal NeşehirliIbrahim-paša, ki je bil goreč tulipanski navdušenec. Med carigrajsko elito se je razgorela zbirateljska strast, primerljiva s tisto s konca 16. stoletja na bogataških vrtovih krščanske Evrope. Tulipane so sejali, saditi in žlahtnili, kupovali in prodajali. Cene so lezle navzgor in pretilo je, da bodo izgubile stik z realnostjo. Ker so Turki učljiv narod, so preprečili tulipansko norijo z državno intervencijo. Vsi prodajalci so morali narediti inventuro in cenik predložiti oblasti v potrditev. Cene so bile omejene.

Na sultanovih vrtovih so vrtnarji skrbeli za 1200 različnih tulipanov. Med temi je bilo stotine lastnih, turških sort. Ko so začeli Turki na veliko uvažati čebulice iz Nizozemske, je bilo to zanesljivo znamenje dekadence. Zapravljanje, ki so ga spremljali novi davki, je v ljudstvu budilo revolt. Odpiranje proti zahodu, modernizacija in sekularizacija so šli v nos tudi cerkvenim voditeljem. Vojska se je uprla. Sultan je prepustil množici prvega vezirja, da je potešila žejo po krvi. Sam je moral odstopiti in prepustiti prestol nečaku.

Gnev do brezdelnega zapravljanje neodgovorne elite je bil velikanski. Tulipani kot simbol neke dobe so doživeli javni linč. Izgnani so bili iz javnosti in interes zanje je ugasnil. Stotine istanbulskih sort je izginilo v nepovrat. Izgubili so tulipani.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Za tulipane ni krize – sedmi del appeared first on Arboretum.

»Med sprehodom smo videli obilje cvetlic, kot so narcise in hijacinte in tiste, ki jim Turki pravijo tulipani; začudeni in presenečeni smo bili zaradi letnega časa, saj smo bili še sredi zime, ki cvetju ni naklonjena…« Za tulipan je še pristavil, »da diši malo ali nič, ga pa občudujejo zaradi lepote in raznobarvnosti.«

Zgornji navedek je iz pisma Ogier Ghislain de Busbecq, poslanca avstrijsko-nemškega cesarja na sultanovem dvoru v Carigradu. Napisal ga je leta 1554. To je bil čas, ko so bili Otomani na višku moči, 25 let po prvem obleganju Dunaja in še pol stoletja pred bitko pri Sisku, ko so se Turkom začeli lomiti zobje vojaške premoči. V nevarnih časih je še toliko bolj pomembno, da se diplomati pogovarjajo.

Kot vsi zahodnjaki je bil Busbecq osupel nad razkošjem otomanskega dvora in nad izjemno ljubeznijo Turkov do vrtov in cvetlic. Busbecq je bil raziskovalen duh z živim interesom do vsega, tudi narave. Njemu neznane rastline je pošiljal na dvor svojega delodajalca. Kmalu po zgornjem pismu je prišlo drugo s tulipanovim semenom, ki so ga posejali v botaničnih vrtovih na Dunaju in Pragi. Busbecqu tudi pripisujejo, da je tulipanom dal tulipansko ime in sicer po turbanu. Naj spomnimo: v turščini so tulipani lale.

Prvi botanični zapis o cvetočih tulipanih v zahodnim svetu je iz aprila 1559. Švicarski naravoslovec Konrad Gesner je novo cvetlico videl cveteti na Nemškem. Z njo se je postavljal bogataš v Augsburgu. Gesner je za tulipan zapisal, da »ima en velik rdeč cvet, ki je podoben rdeči liliji«. Njegova risba tulipana, ki je bila natisnjena v knjigi iz leta 1561, velja za prvo upodobitev v zahodni Evropi.

Ni jasno, ali je augsburški Fugger, tako se je poslovnež imenoval, dobil rastlinice z Dunaja ali neposredno iz Carigrada, kjer je imel napeljane posle. V vsakem primeru je šlo za redkost, ki so si jo lahko privoščil samo najbogatejši in ki bi bila danes primerljiva s kamnom z Marsa. Busbecq ni bil edini, ki je tulipane pošiljal na Zahod. Svojega tulipanskega pionirja imajo Francozi, skoraj gotovo pa so pred Dunajčani občudovali tulipane na Beneškem. Busbecq je pomemben zato, ker je z njegovim posredstvom tulipan dobro prijel na Nizozemskem.

Clusijeva nova služba

Če se količkaj zanimate za gorsko cvetje, poznate Clusijev svišč. Ime je dobil po Charlesu de l’ Écluseu, ki je bil vodja botaničnega vrta na Dunaju, ko so tja prispela Busbecqova semena. Clusius (tako si je po takratnih običajih priimek zapisal po latinsko) je na Dunaju gojil in množil tulipane. In jih tudi odnesel s seboj na Nizozemsko, kjer je leta 1593 dobil službo profesorja na Univerzi v Leidnu. Z njim so tulipani dobili novo vrtnarsko domovino. Clusius je že na Dunaju natančno preučil tehnologijo gojenja tulipanov, hkrati pa preverjal njihovo praktično uporabno vrednost. S čebulicami je poskusil zdraviti protin in jih vlagati v sladki sirup za človeško prehrano, oboje sicer neuspešno.

Nasadi tulipanov v leidenskem botaničnem vrtu so zbujali veliko pozornosti. Lega 1596 je Clusius prijavil krajo več kot sto čebulic, kar je vse najavljalo rastoče zanimanje za cvetlico, ki je v tridesetih letih naslednjega stoletja doseglo norijo, katere vrhunec je bil borzni zlom.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Za tulipane ni krize – peti del appeared first on Arboretum.

Mesto je bilo izropano in večina prebivalstva razseljenega. Leta 1453 se je začelo novo poglavje v zgodovini Carigrada. Na cvetličnih gredicah so ga zaznamovali tulipani.

Carigrad je bil že pred turško osvojitvijo mesto, kjer je bilo znotraj veličastnega obzidja mnogo zelenih površin. V dobrih časih so parki služili lišpu samostanov in cerkva, v slabih pa samooskrbi prebivalstva. Obzidani vrtiči se bili del prestiža imenitnih palač. Turki torej niso prišli »na divje«, a so prejšnje zelenje nagradili s široko potezo in nesluteno vizijo.

Mehmed Osvajalec je Carigrad razglasil za novootomansko prestolnico in kmalu naročil gradnjo dvornega kompleksa, ki ga danes poznamo pod imenom topkapski seraj. Ker ne gre za eno palačo temveč za mesto v mestu, je gradnja trajala okoli sto let. V njem so štiri velika dvorišča, pravzaprav parki. Prvo dvorišče je bilo bolj kot ne javno dostopno in je med drugim služilo vojaškim paradam. Drugo je bilo v službi visoke politike. Park s vodnjaki in drevoredi, pavi in gazelami je bil del blišča, s katerim je sultan jemal sapo tujim diplomatom. Tretje dvorišče je bilo zaprto za javnost; četrto, ki je bilo na voljo samo cesarju in njegovi družini, je bilo najimenitnejše. Z njega se je odpiral razgled na Bospor, tu so se v zelenju skrivali paviljoni in terase, v samem srcu parka, za katerega je skrbelo 900 vrtnarjev, pa je bil vrt tulipanov.

Nekateri turški cesarji so lastnoročno vrtnarili. Imeti vrt s cvetjem je bil statusni simbol najvišjega državnega uradništva. Vrt z glicinijo na pergoli, paviljonom, tlakovanimi stezicami, vodo in z gredico tulipanov na najimenitnejšem mestu – to je služilo sprostitvi po napornem delu, pa tudi prestižu. Kaj je bilo imenitnejšega, kot v prvi pomladi povabiti prijatelje gledat nove tulipančke, katerih čebulice je lastnik dobil s Krete, Kavkaza, Jemna in drugih daljnih dežel velikanskega cesarstva!

Zaradi prepletenosti državne in cerkvene oblasti je postal tulipan, božanski cvet, vseprisoten. Kot del okrasja je lepšal tako mošeje kot posvetne stavbe, okrasno posodje in stensko keramiko, tekstil, ročaje orožja, zataknjen za turban moške glave, pa tudi nagrobne kamne ženskih grobov. Najimenitnejši so bili seveda živi tulipani. V nekaj desetletjih so vrtnarji vzgojili več kot tisoč sort tulipanov po domačen, carigrajskem okusu! Na višku slave in bogastva otomanske države, v času Sulejmana Veličastnega, so tulipane spoznali zahodnjaki. In jih seveda hoteli imeti.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Za tulipane ni krize – četrti del appeared first on Arboretum.

V muzeju v Carigradu je razstavljena bombažna srajca, ki jo je na kosovski bitki nosil sultanov mlajši sin Bajazid. Z bliskovitim prodorom konjeniških enot je prav on preobrnil nejasen tok krvave bitke v korist Turkov.

Posebnost srajce je, da ima na hrbtu izvezene tulipane, na prsih pa stihe iz svete knjige. Ker so bojevniki takšne srajce nosili pod oklepom, ji ni nihče videl. Nosili so jih zaradi sebe. Ne iz praznoverja, ker bi pričakovali, da takšne srajce ne predre puščica in ne preseka meč, temveč v znak predanosti in zaupanja v božjo voljo.

V božjem imenu

V čem je bistvo, jezditi s tulipani v vojno? Treba je pogledati v zgodovino. Turška ljudstva so se v stepah osrednje Azije srečala s Perzijci in njihovo kulturo. Vojaško so jih potolkla, kulturno pa so se ob njih omikala in se od njih učila. Tudi mohamedanstvo so Turki sprejeli od Perzijcev. Mohamed je rekel: »Kdor ima dva hlebca kruha, naj enega proda in kupi cvetočo narciso; kajti kruh nasiti telo, narcisa pa dušo.« Za islamski svet je značilno, da v cvetju vidi razodevanje lepote in popolnosti boga.

Zakaj so v zgodbi pomembni Perzijci? Ker tulipanu pravijo laleh. V arabskem zapisu imena te cvetlice so vsebovane črke Alahovega imena – tulipan je torej izbrani cvet! S premetanko črk dobimo še besedo hilal – mladi mesec, simbol mohamedanstva. Zato je Bajazdi na Kosovo prijezdil s tulipanom na koži. In zato Srbi pravijo tulipanom lale – ker so cvet spoznali iz turših rok.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Za tulipane ni krize – tretji del appeared first on Arboretum.

Veste, od kod smo Slovenci dobili paradiž? Od daleč. Iz Perzije. Kot tulipane. Pot je bila dolga in ovinkasta.

Pred 3.500 leti seje v starem perzijskem jeziku obzidanemu vrtu reklo pairidaeza. Beseda je šla od ust do ust in od jezika do jezika ter preko grščine in latinščine prispela v slovenščino kot paradiž. Za stare Perzijce je bil vrt za zidom podoba raja na Zemlji.V njem je bil mir pred sosedi, čez njega je tekla voda, v njem je vse cvetelo in rodile so marelice in drugo žlahtno sadje. Vrtni paradiž je bil prostor za sprostitev, uživanje in premišljevanje. Spomladi so na vrtu cveteli tulipani, narcise in hijacinte. Je danes in pri nas kaj drugače?

Perzijce so podjarmili Arabci in s seboj prinesli mohamedansko vero. To na perzijsko ljubezen do vrtov in cvetja ni vplivalo. Tulipane so še naprej sadili, rokodelci so z njihovo podobo krasili predmete, tkalci preproge, pesniki pa so jih opevali v pesmih.

Kakor ste v našem svetu vsem znana Romeo in Julija, sta pri njih Kosrov in Širin. Širin je bila princesa, lepa kot slika. Vanjo se je, nepoklican, na smrt zaljubil Farhad. Bil je mlad in moder stavbar s silno telesno močjo. Izpolnil je njeno željo in z gorskih travnikov do njene palače v dolini izklesal jarek. Po njem je za Širin v palačo tekel potok mleka, kajti od vseh pijač je pila samo to. Širin je Farhada bogato nagradila z zakladi, ki pa jih ni sprejel. Želel je njo.

Zgodba je prišla na uho Kosrovu, ki je bil lepotičin kraljevski snubec. Zalilo ga je ljubosumje. Dal je Farhada poklicati predse. Ko mu je postalo jasno, kako resna je stvar za kamnoseka, sta se pogodila. Če mu v živo skalo in čez neprehodne gore izkleše cesto, mu prepusti Širin.

Pod rokodelčevimi rokami je bil kamen kot vosek. Ko je Kosrov videl, da se je uštel in da bo ob nevesto, se je poslužil prevare. Poslal je sla z lažno vestjo, da je Širin umrla. Od obupa prestreljeni Farhad je zalučal dleto v nebo. Z enako silo se je vrnilo k tlom in mu raztreščilo glavo. Iz krvi nesrečnega in prevaranega zaljubljenca so zrasli rdeči tulipani. Še danes spomladi rastejo in cvetijo po dolinah in planotah perzijskih gora.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Za tulipane ni krize – drugi del appeared first on Arboretum.

Tulipani so spremljali krize raznih vrst: ljubezenske, vojaške, politične in gospodarske krize. Čeprav so nekatere celo pomagali ustvariti, so iz vseh izšli kot zmagovalci. Tulipani imajo za seboj dolgo pot od daljnih divjin do najbližje gredice na vrtu. Kamor človeška roka poleg zelenjave za v lonec posadi še cvetlico za veselje, tam cveti tudi tulipan. V nizu osmih prisevkov bo prikazanih nekaj epizod, ki ilustrirajo zanimivo in pogosto razbuljivo zgodbo o tem, kako je tulipan prispel do evropskih cvetličnih gredic.

Pod skupinim naslovom Za tulipane ni krize! smo pripravili osem prispevkov, ki smo jih naslovili:

1. Kriza s podnebjem

2. Perzijske težave z ljubeznijo

3. S stulipanom na kosovsko bitko

4. Cvetoči carigrajski vrtovi

5. Pot v zahod

6. Tulipanska norija po nizemsko

7. Tulipanska doba po turško

8. Spet doma

Za tulipane ni krize!

1. Kriza s podnebjem

Čebulice, ki so naprodaj v vrtnih centrih, so z Nizozemske. Nizozemci tulipane spretno množijo in še bolj spretno prodajajo po celem svetu. Niso pa tulipani od tam doma. Prava domovina te priljubljene cvetlice je tisoče in tisoče kilometrov stran.

Kako so vam všeč zahodnjaki, ki ne ločijo Slovenije od Slovaške? Ne preveč, ne? Pa ste zase prepričani, da veste, ali je Taškent mesto, pokrajina ali država? Kje je Buhara? Leži Kazahstan severno ali južno od Turkestana? Se Tadžiki lažje sporazumejo z Krigizijci ali s Perzijci?

Vsem naštetim krajem je skupno, da o njih v našem delu sveta vemo zelo malo. In skupno jim je to, da so pradomovina in naravna zakladnica divjih tulipanov.Najbolj goreče rdeči in najslikovitejši divji tulipani so doma v osrednji Aziji.

Prostranstva hribovij in gorovij ter obrobja puščav dobijo tam po 200 ali 300 mm padavin na leto – v Prekmurju, najbolj sušnem delu Slovenije, jih imamo okoli 800 mm. Dodatna težava je, da padavine padejo spomladi, nato pa je celo poletje vlada pripeka in vročina, zima pa je vetrovna in ledena. V takšnih razmerah ne morejo rasti gozdovi in drevje. Od rastlin obstanejo bodeči grmički, enoletnice in cvetlice, ki se večino leta skrivajo v zemlji kot čebulice. Tulipani so specialisti za celinsko sušo: napol pozimi zrastejo, s prvo pomladjo zacvetijo in že pred poletjem otresejo seme in pustijo propasti vse, kar je zraslo nad zemljo.

Od kod v resnici izvirajo tulipani, se je dognalo šele konec 19. stoletja. Takrat so nizozemske vrtnarska podjetja najemala pustolovce, da so potovali v neznane osrednjeazijske divjine in jim od tam pošiljali semena in čebulice novih in novih divjih vrst. Zakaj? Da so dobili »novo kri« za žlahtnenje novih in novih okrasnih tulipanov.

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Za tulipane ni krize! appeared first on Arboretum.

The post Razdelitev tulipanov v razrede appeared first on Arboretum.

Svetujemo, da z nakupom pohitite, sploh če jih nameravate kupovati v večjih trgovskih centrih, kjer razmere za ustrezno skladiščenje niso ravno idealne. Pridelovalec namreč zagotavlja kakovostno skladiščenje do trgovine, naprej pa ne. Tudi izbira je v začetku največja. Tisti, ki imate na voljo hladno klet, boste lahko kupljene čebulice primerno skladiščili do dne, ko bo gredica pripravljena. Ne v plastičnih vrečkah!

Pri nakupu čebulic bodite pozorni na njihov videz, zdravstveno stanje. Čebulica naj bo trda, brez mehkih, bolnih delov. Rjavi ali rdeči luskolisti, tisti, podobni čebulinim, naj objemajo čebulico in jih ne odstranjujemo, saj čebulico varujejo pred poškodbami. Če opazite sive ali zelene plesnive prevleke ali rjave madeže, izberite drugo, zdravo. Izogibajte se kalečih čebulic, saj lahko zmrzali rastni vršiček poškodujejo in prikrajšani boste za lepoto cvetov.

Le zdrave in pravilno skladiščene čebulice bodo brez težav pričakale pomlad in zacvetele.

Kdaj in kako globoko saditi čebulice

Od konca septembra do novembra, odvisno pač od vremena, je čas za sajenje čebulic. Za to delo izkoristite katerega izmed lepših jesenskih dni, da se nam v prehudem mrazu in vlagi ne bo ‘zanohtalo’. Predvsem pa ne pustite, da bi vas mraz presenetil. Sadite, ko je zemlja še topla (vendar ne toplejša od 10 °C), ne odlašajte do dne, ko bo zmrznila. Delo se vam lahko upre in obžalovanje pride kar samo od sebe.

Upoštevajte navodila glede globine sajenja in višine rasti z embalaže. Na splošno velja pravilo: čebulico posadimo približno dvakrat globlje od njene velikosti. S kombiniranjem različnih čebulnic in pravilno izbiro barv lahko spretni vrtnar ustvari zanimive, dolgo cvetoče kombinacije. V pomoč naj vam bo spodnja skica.

Spomladanske čebulice so jeseni naprodaj v Vrtnem centru Arboretum.

The post Nasveti za nakup in sajenje spomladanskih čebulic appeared first on Arboretum.