Potonike imajo rade mir – manj ko jih motimo, bolje cvetijo. Po presajanju se najmanj dve leti kujajo. Če jih moramo presaditi, je za to najboljši čas zgodnja jesen.
Potonike dolga desetletja dobro uspevajo na istem mestu. Ne izčrpajo tal in ne postarajo se. Število poganjkov se z leti veča, a ne do takšne mere, da bi sami sebe izrivali. Stare potonike zato ne presajamo zaradi nje same, temveč iz naših, vrtnarskih razlogov, kot so prostorsko preurejanje vrta, prenavljanje vrtnih prizorov, razmnožitev oziroma delitev potonike. Če rastoče drevje gostí senco nad potonikami, je cvetov iz leta v leto manj – v tem primeru potoniko presadimo na novo sončno mesto, da bo čez nekaj let obnovila cvetno razkošje.
Presajamo zgodaj jeseni, najbolje septembra. Najprej porežemo vsa stebla pri tleh. Potem okoli koreninske grude odkopljemo zemljo, in ko je jarek izkopan, poskušamo podkopati še čim več zemlje pod koreninskim sistemom. Koreninska gruda naj ostane v enem kosu in s čim več zemlje. Ko grudo dvignemo iz zemlje, jo takoj prestavimo v novo jamo, ki smo jo že prej izkopali.
S potonikami bomo imeli največ zadovoljstva, če jih sadimo na sončno mesto in v prepustna tla. Sonca naj bo vsaj šest do osem ur na dan. Če so tla težka in slabo požirajo vodo, jih izboljšamo z veliko komposta, listovke ali šote, ki jih vdelamo v tla. Pri sajenju zelnatih potonik velja splošno pravilo, da morajo popki priti dva do pet centimetrov pod površino tal; če jih »pokopljemo« pregloboko, manj cvetijo. Razmik med rastlinami naj bo 90 do 120 cm. Po sajenju dobro zalijemo, da se zemlja oprime korenin.
Proti koncu novembra tla okoli novo posajenih potonik zastremo z 10 do 15 cm debelo plastjo mulča. Dobra zastirka so na primer narezana slama in borove iglice. Zastrta tla so manj podvržena hitremu odtajevanju in zamrzovanju, ki rastline dvigne iz tal. Če zmrzal rastline vseeno potegne kvišku, jih nazaj potisnimo pazljivo, da ne poškodujemo brstov. Zastirko pograbimo, preden potonike spomladi odženejo. Kar se cvetenje tiče, bo na novo posajena potonika prvo leto verjetno stavkala, se drugo leto obotavljala in zares zacvetela šele tretjo ali četrto pomlad.
Kaj če bi močno staro potoniko radi razdelili? V tem primeru z izkopane koreninske grude s pazljivim tresenjem otremo zemljo in nato z ostrim nožem koreninski šop razrežemo v več delov. Vsak naj ima tri do pet brstov (očes) in primerno velik del koreninskega spleta. Iz majhnih in šibkih kosov bodo sicer tudi zrasle nove rastline, a bo trajalo vrsto let, preden bodo prvič zacvetele.
Besedilo: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.