Črna jelša je samonikla po vsej Evropi, razen v Skandinaviji. Od skupaj 35 vrst, ki jih poznamo v rodu Alnus, rastejo 3 vrste tudi v Sloveniji. Med njimi je najpogostejša črna jelša (Alnus glutinosa). V Sloveniji je razširjena v nižinskih predelih, zlasti na vlažnih rastiščih ob potokih, prekopih, manjših rekah in močvirjih. Največ jo je v Prekmurju ob Muri in Ledavi. Tam se pojavlja v čistih sestojih. Na prekmurskih poplavnih ravnicah dosegajo jelše starost tudi do 100 let in višino okrog 30m. V tem delu Slovenije je črna jelša gospodarsko pomembna in jo imenujejo tudi prekmurska smreka.
Pogosto jo uporabljamo za izsuševanje tal, utrjevanje bregov in ozelenjevanje obcestnih brežin. Primerna je za sajenje zaščitnih pasov pred prahom, hrupom in vetrom.
Les je lahek, mehak in oranžne barve. Se dobro obdeluje, znana je njegova trajnost v vodi, zato se uporablja za pilote pri mostovih in pomolih. V Prekmurju je jelševina pomemben gradben les, pa tudi za izdelavo cokel svinčnikov, krst.
Zdaj pa še nekaj botanike: cveti zgodaj spomladi in cvetni prah pogosto povzroča alergije pri ljudeh. Je enodomna rastlina. Moški cvetovi so združeni v visečih mačicah. Ženski cvetove so drobni, temno rdeči klaski. Iz njih se po oploditvi razvijejo do 1,5cm dolgi nepravi storžki. V njih se razvijejo drobna krilata semena.
Črna jelša je eno izmed redkih dreves, ki jeseni odvrže zelene liste. Tako razmetavanje s klorofilom ji omogočajo dušične bakterije na koreninah, ki lahko vežejo dušik iz zraka.
V Arboretumu Volčji Potok raste kar precej črnih jelš. Če se sprehodimo ob potoku, Velikem jezeru, Jezeru bele magnolije in Otočcu jih že od daleč prepoznamo po značilni rasti: iz enega mesta raste največkrat več debel. Drugi znak, po katerem jih prepoznamo sedaj, ko listja ni več na vejah, pa so viseče mačice, ki so značilne, vijoličaste barve.
Prispevek je pripravil Center za šolske in obšolske dejavnosti – CŠOD, ki se v Arboretumu ukvarja z organizacijo in izpeljavo naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole.
