Samci so znameniti po »rogovju«, po katerem so dobili ime rogači. Skupaj z rogovjem so dolgi do 8 cm. Samice nimajo »rogov« marveč majhne klešče. Tudi z njimi lahko boleče uščipnejo.  Odrasli hrošči živijo od nekaj tednov do nekaj mesecev.

Ličinke običajno živijo v trhlih koreninah, panjih in deblih hrasta. Na tem mestu so se razvili v razkrojenem lesu lipe. Ne drezajte v trhlino in ne motite ličink v razvoju! Hrošči so redki in ogroženi. Zavarovani so z Bernsko konvencijo in evropsko Direktivo o habitatih.

Dürerjeva slika samca rogača

Rogačevka

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Rogačev dom appeared first on Arboretum.

The post Nezaželeni lakotniki appeared first on Arboretum.

The post Večna žametnica appeared first on Arboretum.

The post Lesnate potonike odmetavajo cvetne popke appeared first on Arboretum.

The post Skrb za orhideje appeared first on Arboretum.

Vprašanje:

Pred leti, ko smo oblikovali naš vrt okrog novograjene hiše v bližini Domžal, smo pri vas kupili nekaj sadik okrasnega drevja in grmovja, med drugim tudi tri, ki “slišijo na ime” japonski: japonski javor, japonsko češnjo in japonsko azalejo. In za vsakega od njih rabim kakšen nasvet:

Japonski javor je bil že zelo lepo razraščen, nakar se je pred dvema letoma večji del posušil, tako da je ostala samo ena poševno rastoča veja. Zanima me, ali lahko to vejo skrajšam (in kdaj), da bi se krošnja oblikovala na novo.

Japonska češnja je zrasla v ogromno drevo, ki nam daje spomladi čudovito cvetočo kuliso, poleti pa prijetno senco skoraj na celo teraso. Ob letošnjem žledu sem se bal, da jo bo polomil, pa je k sreči preživela, le veje so se pod težo ledu precej povesile in ovirajo košnjo trave pod njo. Zanima me, ali lahko spodnje veje odrežem, pa tudi nekatere druge bi morda nekoliko skrajšal. Kdaj bi bilo to najprimerneje storiti?

Japonska azaleja nam vsako pomlad čudovito cveti, letos pa se je nekaj vejic začelo sušiti. Zanima me, kaj je narobe in ali lahko te veje odrežem, pa tudi, kdaj bi bil pravi čas za ponovno presajanje – zemlja je verjetno že precej izčrpana.

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

Japonski javor lahko režete po preudarku, čim bolj zadržano, najboljši čas za to je pa pred listanjem.

Japonsko češnjo lahko obrezujete. Pravi čas za to je konec pomladi. Skušajte se držati načela, da je dobro obžagano drevo tisto, ki ni videti, da bi bilo obžagano. Da torej ohranjate obliko krošnje kot celote, lahko pa krošnjo  dvignete (ostranite spodnje veje), veje skrajšate itd.

Japonska azaleja dobro prenaša obrezovanje. Mirno izrežite sušeče se veje. Idealen čas za rezanje je takoj po cvetenju. Grm lahko sčistite tudi kasneje, ko že olista, toda »luknje« se v isti rastni dobi najverjetneje  ne bodo več zarasle.

The post Nasvet pri drevnini, ki sliši na ''japonski'' appeared first on Arboretum.

Gospa Marija nam je pisala: ”Lepo prosim, da  mi pomagate z nasvetom, kako ohraniti javor oziroma kako preprečiti, da se ne bo sušil naprej.”

Matjaž Mastnak, svetovalec za dendrologijo, odgovarja:

”Sušenje vej pahljačastega javorja ni tako redek pojav. Povzroča ga gliva (Verticillium), ki potem maši žile po drevesu. Venenje in propad listov se pojavi poleti, nato odmrejo posamezne veje in vejice. Včasih se bolezen ustavi, včasih pa rastlino pokonča. Kemično bolezni ni mogoče zatreti.

Okužba se izvrši iz vrtnih tal v korenino, in ko je enkrat v rastlini, tam tudi  ostane. Kužna gliva je v vrtni zemlji kar pogosta. Presajanje obolele rastline nič ne prinese. S sajenjem novega drevesa blizu starega je okužba spet precej verjetna.

Kaj zelo spodbudnega vam ne morem povedati. Izrezujete napadene veje, da ne bo tako grdo videti. In še enkrat ponavaljam: če boste imeli srečo, se bo bolezen zaustavila in bo vaš rdeči javor rastel naprej.”

The post Sušenje javorja appeared first on Arboretum.

Rastišče je prostor, kjer rastejo rastline. V naravi na določenem rastišču rastejo rastline, ki so na tisto rastišče in rastiščne razmere prilagojene. Ker se rastiščne razmere spreminjajo tudi z rastjo rastlin, se sčasoma spreminja tudi rastlinstvo. V naravi vedno obstanejo tiste rastline, ki so v določenem času na rastišče najbolj prilagojene.

Rastlinam v naseljenem okolju rastišče pripravljamo ljudje, zato je velikokrat marsikaj narobe. Ljudje izbiramo rastline po drugačnih merilih kot sama narava. Že stanovanjska hiša vpliva na spremembo mikroklime na parceli. Med severno in južno steno je razlika za dva klimatska pasova, na primer zvončki na južni strani zacvetijo en mesec prej kot na severni strani. V večjih mestih so razlike še večje, še zlasti v tleh. Korenine velikih dreves, kot sta divji kostanj in platana, zrastejo daleč preko kapi krošnje. Ko se takšnim drevesom pripravlja rastišče, jim običajno namenimo le nekaj kvadratnih metrov zemlje, toda na tako omejenem prostoru mlada drevesca ne morejo zrasti v mogočna drevesa.

Drevesa zahtevajo prostor pod zemljo

Pri drevesih velja pravilo, da je približno toliko, kolikor je drevesa nad zemljo, tudi pod zemljo. Kjer se to ne upošteva, drevesa ne rastejo normalno, ostajajo majhna in starikava. Listje je manjše, kot je normalno, bolj ali manj ožgano, suši se od roba proti sredini. Kjer se težav zavedajo, se odločajo za sajenje manjših dreves. Izbor primernih vrst in sort je zelo širok. Žal se pri nas pretežno sadijo drevesa s kroglasto krošnjo, za katera se najbolj navdušujejo arhitekti. Ta drevesa imajo zelo kratko življenjsko dobo, eno do dve desetletji, kar je za drevo malo.

Od dobrega drevoreda se pričakuje, da bo v funkciji, to pomeni, da je prijeten na pogled, torej zelen, in da daje senco. Drevoredi so tudi ”zelena pljuča mesta”. Če listi niso zdravi, drevo ni v polni funkciji, zaradi katere je bilo posajeno. Listi so torej bistveni za funkcionalnost drevesa. Če ti niso zeleni, temveč bolj ali manj rjavi ali rumeni, je funkcija drevesa zmanjšana. Veliko je drevoredov, katerih listi rjavijo od roba proti sredini. Lahko bi rekli, da so takšni skoraj vsi mestni drevoredi in to ne glede na drevesno vrsto.

Rjavenje te vrste je posledica suše, za sušo pa ni odgovorna samo narava, temveč tudi oziroma predvsem človek. Letošnje leto ni bilo sušno, pa so listi v drevoredih vseeno rjavi, torej ni kriva narava. Razloga sta dva. Prvi je premalo prostora pod zemljo, saj drevo v zemlji potrebuje veliko večjo površino tal kot jo zastre krošnja nad zemljo. V naravi korenine večine dreves rastejo dlje od kapi krošnje. Kam pa lahko rastejo iz lukenj, v katere so drevesa posajena? Če je prostora pod zemljo malo, lahko iz sadike zraste kvečjemu drevesce, ne pa drevo. Zato v primerih, kadar ni dovolj prostora pod zemljo, ni priporočljivo saditi vrst, ki naj bi zrasle v velika drevesa. Če pa se že posadijo, trpijo za sušo, kar se opazi na listih. Drugi razlog za sušenje je lahko sol, ki povzroča tako imenovano fiziološko sušo, posledice so enake: listi se sušijo od roba proti sredini.

Bolezen in škodljivec divjega kostanja

Zlasti težavne so nekatere bolezni in škodljivci, katerih gostitelji so drevesa. Pri tem sta najbolj ogrožena divji kostanj in platana, ki sta bili še do nedavnega glavni drevesni vrsti v mestih. Razlogov za to je več, eden med njimi je ta, da se lahko lepe sadike pridelajo hitro in preprosto, brez potrebnega drevesničarskega znanja. To velja tudi za vrste, ki se dandanes množično sadijo, na primer za razne javorje.

V času, ko so bile omenjene drevesne vrste prinesene k nam, v našem okolju ni bilo njim nevarnih bolezni in škodljivcev. Pri divjem kostanju je trajalo kar 410 let (1576-1986) do prvega pojava in opisa njemu nevarnega škodljivca, kostanjevega listnega zavrtača, ki se je pojavil v okolici Ohridskega jezera. Še danes ni znano, od kod je bil prinesen. Poleg tega se je pojavila še nevarna bolezen. Podobno se godi platanam in jagnedi. Pri nas so bila več kot 200 let povsem zdrava drevesa, sedaj se tudi spopadajo z nevarno boleznijo in škodljivcem. Kaj torej storiti z drevoredi, ko drevesa niso več povsem funkcionalna, saj rjavi listi ne morejo biti ”pljuča mesta”?

Injiciranje

Zdravljenje dreves z uporabo pesticidov pri tako velikih drevesih praktično ne pride v poštev. Obstaja rešitev, injekcije, točneje infuzije sistemičnih fungicidov in insekticidov. Metoda naj bi bila drevesom in okolju prijazna, ker se sredstvo neposredno vbrizga v prevodno tkivo drevesa. Metoda je preizkušena, ni pa primerna za vsepovprek. Pokazale so se velike razlike med različnimi klimatskimi območji, drevesnimi vrstami ter škodljivimi organizmi. V Srednji Evropi se injiciranje največ uporablja za zatiranje listnega zavrtača divjega kostanja. Število teh se na drevesih zmanjša za več kot 90 %. Vendar vsaka injekcija pusti na lesu posledice, to je odmrlo tkivo, kamor se kmalu naselijo les razkrajajoče glivice. Injekcije se morajo dajati vsako leto, zato se kmalu pojavi vedno več šibkih točk v deblu, kar sčasoma ogrozi stojnost drevesa, zato se ta metoda opušča. Sedaj se uporabljajo razne feromonske vabe, ki privabljajo oziroma zmedejo samce ali samičke, toda te niso tako učinkovite. Število metuljčkov se premalo zmanjša, da bi se večina listne površine ohranila v zdravem stanju. Metoda injiciranja je zato primerna le v primeru, ko z enkratno dozo rešimo problem za več let, na primer bolezen odmiranja brestov ali razvoj azijskega kozlička.
Letos so kostanji, pod katerimi lansko jesen listje ni bilo odstranjeno, že poleti porjaveli. Če se ti listi pogledajo od blizu, se opazi, da so rahlo zviti. To je znak, da so gostili glivo, ki povzroča listno sušico divjega kostanja. Gliva preživi zimo na listju in če se odpadlo listje jeseni odstrani, se zmanjša možnost ponovne okužbe. Iz tega razloga vidimo bolne kostanje predvsem v parkih in na zelenicah. Tam, kjer jih obdaja tlak, pa so sorazmerno zdravi, če seveda niso okuženi od zavrtača.

Nadloge na platanah

Podobno je s platanami. Na njih se pojavlja stenica, imenovana platanova čipkarica. Ime so dobile po krilcih, na katerih imajo čipkam podobne vzorce. Te niso zelo nevarne drevesom, moteč pa je videz listov, ki zaradi izsesanosti izgubljajo sveže zeleno barvo. Bolj je zaskrbljujoč podatek, da so prenašalke za platane smrtno nevarni bolezni: platanove listne sušice in platanovega raka.

Na drevesih, ki obolijo zaradi platanovega raka, se na vejah pojavljajo rakaste tvorbe, ki od daleč niso vidne, se pa od daleč opazi, da že sredi poletja drevo izgubi večino listja, saj ga nekaj ostane le na koncih vej.

To so razlogi, da se platane v mestne drevorede in parke vse manj sadijo in se nadomeščajo z drugimi drevesnimi vrstami, ki so bolj zdrave. Nadomestki za platano so:
–        ostrolistni javor, ki ima platani podobne liste, ne dosega pa je po velikosti. Tudi beli ali gorski javor ima podobne liste, vendar ni primeren za mestne drevorede;
–        topokrpi javor bi lahko bil po rastiščnih lastnostih še najbolj primeren za mestne drevorede, je pa počasne rasti in zelo težaven za drevesničarje, zato je prava redkost na drevesničarskem trgu;
–        navadni koprivovec dobro nadomesti platane v toplejših krajih, kjer so zaradi pomanjkanja vlage razmere za druge drevesne vrste težavne.

Novi na vidiku

Kako kaže za naprej? Glede na globalno trgovanje bo novih bolezni in škodljivcev vse več. Pojavljajo se vedno novi, čeprav državne fitosanitarne službe nadzorujejo promet s sadikami. Pravkar je na pohodu kitajski kozliček, lep velik hrošč, katerega ličinke vrtajo od 10 do 12 mm debele luknje na spodnjem delu debla divjega kostanja, platane, topolov, vrb in še zlasti jablan. Posledica je postopno odmiranje vej, saj na koncu odmre celo drevo.

Kaj storiti?

Drevesa v parkih, drevoredih, vrtovih in drugje po naseljih so gojene rastline, kar pomeni, da moramo zanje skrbeti ljudje. Če jim rastiščne razmere ne odgovarjajo, ne rastejo tako, kot od njih pričakujemo, zato je potrebna skrbna priprava rastišča ter premišljena izbira vrst in sort. Pri tem se pogosto srečamo z varovanjem kulturne ali naravne dediščine, med katerimi so pogosto prav divji kostanji in platane ter ponekod jagned. Ta drevesa so bila do pred nedavnim povsem zdrava, sedaj pa jih resno ogrožajo bolezni in škodljivci, katerih zatiranje je skoraj nemogoče. Postavlja se torej vprašanje, ali je strokovna odločitev res strokovna, ko se zahteva ponovno sajenje dreves na mestih, kjer so že vnaprej obsojena na počasno hiranje.

Zato ne preostane nič drugega, kot izogibati se sajenju divjih kostanjev, platan in jagnedi ter jih nadomeščati z vrstami, ki pri nas niso problematične, kar so praviloma domače drevesne vrste. Tudi med njimi so takšne, ki jih funkcionalno povsem enakovredno nadomeščajo in so vsaj za zdaj brez resnih bolezni in škodljivcev, kot so prizadeti.

Platanova čipkarica s sesanjem celičnega soka spremeni barvo lista, ni pa usodna za drevo.

Proti koncu letošnjega poletja so imeli divji kostanji povsem rjave liste. Ali so takšna drevesa še pljuča mesta?

Vir: Aleksander Šiftar, Vrtnar 2/2009, letnik XVIII

The post Kaj se dogaja z drevoredi, ki že poleti kažejo jesensko podobo? appeared first on Arboretum.

Gre za gosenice metulja, ki smo mu včasih pravili veliki koprivar, zdaj pa je njegovo veliki lepotec. Odrasla žival meri čez razprta krila 5-6 cm. Znanstveno ime vrste je Nymphalis polychloros.
Zimo preživijo metulji, ki se pred mrazom zavlečejo na suho in temno mesto, denimo v duplo na starem drevesu ali med kramo v vrtni lopi. Ko se zbudi pomlad, se metulji aktivirajo in med letanjem iščejo družbo za parjenje. Samice odlagajo jajčka na razna drevesa in sicer v obliki prstana okoli dna vejice v dobro osvetljenem delu krošnje. Gosenice se hranijo z listi brestov, vrb (predvsem ive in beke), hrušk in različne vrste iz rodu Prunus, kamor sodijo češnje, slive, marelice, črni trn in še kaj.
Posebnost gosenic velikega lepotca je, da se vedno držijo v skupini in pravilom brstijo liste na najvišjih vejah. Veliki lepotec ni »klasičen« sadjarski škodljivec, ker se v sodobnem času na sadnem drevju pojavlja le tu in tam. Gre za vse redkejšega metulja, zato ne bi bilo lepo, če bi se gosenic lotili s kemično vojno. V vsakem primeru so gosenice razmeroma velike živali, ki jih je z običajnih odmerkom insekticida težko prizadenemo. Na mladih sadikah, ker bi gosenice lahko napravile resnejšo škodo, jih z vej otresemo v škatlo in »presadimo« na zanje užitno rastlino v naravi.

Veliki lepotec ima samo eno rod na leto. Poleti izleženi metulji se hranijo s sladkimi rastlinskimi izcedki in z načetim zrelim sadjem. Ker nimajo čeljusti, v sadež ne morejo samo zagristi, sokove lahko sesajo samo in ran, ki jih je napravil kdo drug. Pozimi se umaknejo v skrivališče, zapadejo v mirovanje, nato pa jih marca in aprila jih čaka ženitev in zaleganje potomstva.

Dodatne slike si lahko ogledate na povezavah:

http://www.projectnoah.org/spottings/23133222
http://www.bioportal.si/fotoarhiv.php?iskanec=Nymphalis%20polychloros

Pripravil: Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.

The post Metulj, ki žre češnjevo listje appeared first on Arboretum.

Bergenija je pogosta in zelo navadna trajnica. Je stalnica starejših vrtov, recimo tistih iz let med obema vojnama. Tudi na kmečkih vrtovih ni nobena redkost, kar nam pove, da je z njo malo sitnosti in dela. Take rabimo!

Nekateri ji pravijo velikonočnica. To ni posrečeno, ker je prava velikonočnica znani kosmatinec z Boča in s Ponikve. In tudi zato ni posrečeno, ker se velika noč po koledarju seli za lunin mesec gor in dol. Bergenija se slabo spozna na koledar, zelo dobro pa na zgodnjespomladansko sonce. Ko se ogreje, iztegne socvetni vrat in zacveti.

Listi pomlad pogosto dočakajo utrujeni in posmojeni. Če je posajena na takšno mesto kot rododendron, da je pozimi ne doseže sonce, jo listi bolje odnesejo: ostanejo zeleni dve ali tri leta. Liste, ki so na pol rjavi in zeleni, porežemo takoj po cvetenju, ko rastlina odcveti. Novi rod listov jih bo ob nastopu prave pomladi zanesljivo zamenjal. Vsakih nekaj let lahko po cvetenju. S tem bergenijo znižamo in zgostimo.

Omenil sem rododendrone – sleče. Bergenija ima z njimi zanimivo podobnost. V azijski domovini raste v takšnem okolju kot naš alpski dlakavi sleč. Torej v gorah nekje na gozdni meji. Tam je bergenija celo zimi pokrita z debelo plastjo snega, zato pričaka pomlad z nepoškodovanim, zelenim listjem.

“Meni bergenija slabo cveti”

Majda me je vprašala, zakaj ji to pomlad nobena bergenija ne cveti. Ker verjetno še koga oz. katero zanima ogovarjam v splošni objavi.

Na misel mi pridejo trije možni razlogi. Prvi je rastišče. Bergeniji ustreza mesto na skalnjaku ali na podobni legi, ki je topla in s prepustnimi tlemi. Težka ilovica v kotanji – to ni zadnjo.

Drugi je svetloba: kot rastlina visokogorja ima rada veliko svetlobe. Senco potrebuje samo pozimi, da listi bolje prezimijo.

In tretji: stradež. Bergenija ljubi humusna tla: po cvetenju dajte vsaki lopato ali dve vrtnega komposta.

Možna, čeprav malo verjetna napaka bi bila, če bi bergenijo obrezovali jeseni. Takrat bi s stebli vred vrgli stran tudi cvetne popke, ki so bili nastavljeni za letošnjo pomlad.

Vir: Matjaž Mastnak, https://www.facebook.com/CvetlicneZgodbe

The post Bergenija appeared first on Arboretum.