Juta Krulc (1913–2015), rojena Zdešar, je bila pionirka slovenske krajinske arhitekture. Čeprav tiha, je bila ena najbolj revolucionarnih osebnosti na tem področju. Tekom svojega življenja je oblikovala več kot 400 vrtov po vsej Sloveniji. Vrt je na novo opredelila. Zanjo je bil več kot le okras. Bil je prostor spomina in refleksije in bistven del človeškega doma.
Odraščala je v Ljubljani. Tam je na Tehniški fakulteti študirala arhitekturo pri Ivanu Vurniku. Diplomirala je leta 1937. Med vojno je nekaj let preživela v Srbiji na bolgarski meji. Ob koncu vojne se je vrnila nazaj v Ljubljano.
Njena pot se je vse bolj oddaljevala od arhitekture in vedno tesneje povezovala z oblikovanjem krajine. Študij in knjige ji nikoli niso bile tuje. Tako se je sama izobraževala na področju oblikovanja in botanike. Njeno pot je tesno spremljala ilustracija divjega cvetja.
Ob pripravi risb za Fenološki atlas je stopila v stik s Cirilom Jegličem. Prepoznal je njen talent in znanje ter jo povabil k sodelovanju. Med letoma 1953 in 1957 je bila njegova asistentka na fakulteti in desna roka pri prenovi arboretuma. Souvanov park se je dopolnil in razširil ter zaživel kot arboretum. V tem obdobju je poglobila svoje razumevanje sezonskega ritma, prostorskega toka in botanične sestave.
Jutino delo je sprva obsegalo obnovitvena dela, nato pa še izris načrta celotnega parka. Potrebno je bilo vrisati elektriko in kanalizacijo za potrebe vzdrževanja. Sodelovala je tudi pri oblikovanju zasaditev. Naloga s perunikami jo je povezala z Britanskim društvom za perunike (British Iris Society).
V arboretumu je rada delala. Z rastlinami je oblikovala prostor, zato ga je morala najprej razumeti, nato urediti in povezati v celoto. Delo v arboretumu je zaključila leta 1957, ko ta ni več spadal pod fakulteto in je vodstvo prevzel Igo Oraš.
Vse pridobljene izkušnje so jo pripeljale do samostojnega ustvarjanja. Njen pristop je združeval arhitekturno natančnost z vrtnarsko intuicijo. Oblikovala je z zavedanjem vidnih linij, merila in gibanja, začetek pa je vselej predstavljala analiza prsti. Ena prvih je v vrtove načrtno vnašala trajnice in avtohtone rastline.
Med pomembnejšimi projekti sta park Vile Tartini v Strunjanu in vrt Gozdarskega inštituta v Ljubljani. Največ pozornosti je namenila domačemu vrtu v Žireh, ki še danes ohranja njeno zasnovo in je bil leta 2026 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.