Anton Alexander von Auersperg, grof Turjaški, se je kot pesnik podpisoval Anastasius Grün. Prijatelj France Prešeren ga je imenoval za Anastazija Zelenca. Mladi Auersperg in Prešeren sta prišla v stik na Dunaju, kamor je družina poslala mladeniča po izobrazbo. Vključen je bil v zasebno deško internatsko šolo, Klinkowströmov inštitut, kjer je Prešeren leta 1822 nastopil službo kot predstojnik in učitelj zgodovine, da bi si zaslužil sredstva za študij prava v prestolnici. Mladega Turjaškega, takrat starega 16 let, je privatno učil deželnega jezika, slovenščine, in mu odprl pot v svet klasične literature tudi s tem, da mu je dal na voljo svojo zasebno knjižnico. V njej ni bilo samo pobožnih spisov kot v šoli, zato je bil Prešeren leta 1824 odpuščen, kasneje pa so izključili tudi grofiča.
Morda je bil Prešernov vpliv ključen, da je Anton Aleksander Turjaški postal pesnik Anastasius Grün. Moža sta ostala v stiku, se družila ob vinu, se vzajemno spoštovala in cenila, čeprav sta se vkopala na različnih nacionalnih in političnih bregovih. Po Prešernovi smrti je Zelenec napisal prijatelju posmrtnico z desetimi kiticami. V pesnitvi je nekaj dobrih slik in iztočnic, ki še vedno dajo misliti.
Žalnica za Prešernom je napisana v jambskem enajstercu, ki je v prevodu ohranjen, prav tako kot shema rim, niso pa ohranjane polne oz. čiste rime kot v izvirniku. Pesem je nastala v času, ko so imeli pesniki in bralci veliko časa, za interes za poezijo pa se je predpostavljala klasična izobrazba. Za razbiranje pomena je potrebnega nekaj truda, v pomoč pa naj bodo spodnja pojasnila.
»Svetovna duša« iz 6. kitice je pojem iz indijske modrosti. Nemška romantika se je zelo zanimala za vzhod, njegova verstva in filozofijo.
V 8. kitici se pojavi »zlato vedro«. Sklepam, da gre za navezavo na pesem »Wir bringen unsern Preis der Morgensonne dar«, ki jo je spisal Friedrich Rückert (1788–1866) in uvrstil v zbirko Modrost bramanov. Rückert je bil genialen prevajalec, ki je nadaljeval z odpiranjem vrat v klasiko perzijske, arabske in indijske književnosti. Prešeren je Rückertovo delo brez dvoma poznal. V Rückertovi pesmi molitev zlato vedrico odnese do najvišjega izvira nad soncem sonc; rosa, ki jo odondi vedrica vrne, poživi, osveži in okrepča. Kdor jo poskusi, mu druge reči ne grejo več v slast.
Slovenci so modrost vzhoda spoznavali preko Nemcev oz. nemških prevodov. S tega gledišča lahko razumemo figuro iz 9. kitice, da je »zahod postal vzhod«.
Žalnica za Prešernom
Na travniku, kjer zrak dišeči véje,
ob hrastu lipa kvišku je pognala,
obzirno sta prepletla svoje veje,
kot bi prijatelja roké podala;
oblika lista res prav malo šteje,
doklêr bo krošnja hlad dajala!
Med igro sta sosedovim otrokom
metala eno senco z vejnatim obokom.
Točíli krepko kuhano so vino,
kot lansko leto sparno in goreče,
ki kakor ogenj v žile je planilo,
že moštvo bojaželjno grabi meče;
se ljudsko rajanje je razdvojilo,
pol išče lipo, pol jih k hrastu teče.
»Slovani, semkaj!« – »Sem, Germani«, to je
srditosti, ki tisočglasno vreje!
Sred spora, žalostni šepet; ponese
čez šum slovenske lipe hlip obupa;
kot bi zaplalo v njej srcé, se strese,
od tal do vrha, od srží do luba;
skupina mož mrliča k lipi nese,
prisloni k deblu glavo domoljuba.
Umrl ljudstvu je poet in videc;
spod hrasta sem pretresen stopil bliže.
Učitelj moj! Iz rovt s seboj me vzel je
tja v Lacij, kjer so muze praznovale,
v vrt, kjer Anákreon je stiskal grozdje,
do čudežne Vergilove obale,
poslušat pod zidovje trdne Troje
na sigeionski rt bučeče vale;
njegov je čoln duhá plul brez zastave,
brez črno-žolte, belo-rdeče-plave.
Svobodo Grkov gledala sva mreti,
v nižavah Rim s Helado boje biti,
verige zmagovalcu si nadeti,
premagancu krog glave lovor viti,
blišč marmorja s spuščenim mečem zreti,
rezila v blažjih šegah otopíti!
Drseli so v sijanju strtih mečev
odsevi vseh prihodnjih vojnih sečev.
Na rajnega srce, svetéče večno,
neiztrohljivo, rôke bi položil;
v poetovo srce, čeprav nesrečno,
svetovna duša jasni mir naloži;
svetloba, ki iskri se neutešno,
se v pesnikom srcu v zvezde zloži.
Sovraštvo žene ljudstvo v spor; poet pa
ljubezen kot zlato v srce zaklepa.
Kar mirni mrtvec je v spomin zarezal,
ne more s smrtjo narod pozabíti:
»Jaz s pesmijo sem jezik ti razvezal,
kot Kristus dal je mutcu govoriti;
v ledino da jezika bi zarezal,
sem plug skoval. Bog polju daj roditi!
A preden veseliš se dobre žetve,
bo treba še premnoge skrbne setve.
Krog ljudstev zlato vedro si podaja,
iz rok gre v rôke, ‘z nemških ti jo vzemi;
že vlečeš meč, to tvoja bo zahvala;
razseka meč, ne dobri pač nameni!
Duh časa pest in ost prepaja,
srcé razsodno mu dostop odkleni.
O prazni trud, da dušnih bliskov silo
bi zmoglo preusmeriti rezilo!
Naspel orjaški val je zvezd nad gôro,
bleščeče, tebi nezaustavljivo.
Zahod postal je vzhod! Bi hvalil zoro –
zapad glej, tam se sonce bo razkrilo;
zajemi si studenčnico izvorno,
ni le iz zemskih trt božansko vino.
Če umetelna zlata čaša ti ne godi,
lesen rezbarjen korec si dobodi!
O borbi s Huni stara zgodba pravi:
gnev nosi padle v zrak kot divja jaga
in boj se senc nikoli ne ustavi,
da si s pestmi grozijo še z oblaka!
A blagi dan lahko vojščake spravi:
svetloba bojevite duše zboga
ter onstran jih oblakov v luči združi –
kot zvezda slave ljudstvu v noči služi.«
Anastasius Grün (1806-1876)
Izvirnik: Nachruf an Preschérn
Prevod M. Mastnak
