Morda ste med sprehodom po parku naleteli na drevesa oziroma drevesne ostanke, ki so videti mrtvi, v resnici pa so vse prej kot to.
Če smo pozorni, lahko na teh strukturah opazimo razne dupline, poškodovano lubje, štrleče žepe iz lubja, izrastke na deblu, odlomljene veje, razpoke, trohneči les in še in še.
Vse te značilnosti in oblike raznolikim organizmom nudijo številne življenjske prostore – habitate, kot so zavetja, mesta za razmnoževanje in prehranjevanje.
Med temi organizmi najdemo predstavnike bakterij, gliv, lišajev, mahov, praprotnic pa tudi živali – še posebej žuželk, plazilcev, ptic, netopirjev in glodalcev. Mnogi med njimi so resno ogroženi celo na mednarodni ravni.
Z ohranjanjem habitatnih struktur lahko pomembno pripomoremo k ohranjanju biotske raznovrstnosti, saj omogočamo neprekinjeno zagotavljanje teh habitatov, kot tudi njihovo pestrost pojavljanja v krajini.
Pomembno je, da ohranjamo različne oblike odmrlega lesa čimvečjih dimenzij v različnih stadijih razkroja. Poleg tega skrbimo, da so vse te strukture po prostoru razporejene na različne načine – kot pokončni deli debel (sušice), ležeči ostanki (podrtice), delno zakopan les ali pa odmrle veje v krošnjah starih dreves.
Zato naj v vsakem drevesnem ostanku prepoznamo dragocen košček narave, ki prispeva k zdravemu in živemu ekosistemu parka.
Pripravil: Mirko Silan
Fotografije: Klara Rakovič in Mirko Silan
