Ko se dan toliko skrajša, da noč prevlada nad dnevom, se meje med svetovi zabrišejo. Z drugega sveta se duše vračajo na ta svet. Ob pogledu na duhce nas navadno stisne, a kdor z mrtvimi nima neporavnanih računov, se mu jih ni treba bati.
V časih, ko je mraka in megle več od jasnega dneva, lažje opazimo bajeslovna bitja. V Arboretum Volčji Potok smo povabili bele žene. V slovenskih pripovedkah jih imenujejo tudi žalik žene ali divje žene. Divje so zato, kar živijo v divjini, na samem, odmaknjeno od ljudi. Naši predniki so jih bolj pogosto kot videli, slišali peti.
Do ljudi so dobrotljive. Zlasti kmetom rade pomagajo z nasveti. Ker vidijo v prihodnost in vejo, kakšno bo leto, jim svetujejo, kaj in kdaj sejati. Skupaj s kmeticami poprimejo za delo. Pojavijo se in izginejo neopazno, baje frknejo kar po zraku. Ne marajo prepira, pljuvanja in psovanja – takšnim ljudem se na daleč izognejo.
Oblečene so v belo, so dolgolase in čedne. Včasih, čeprav redko, se katera od njih poroči z moškim.
Bele žene so zelo podobne vilam, ki so prav tako belo oblečene in imajo svetle dolge lase. Vile so skupaj z belimi ženami čuvarke izvirov in voda, sotesk in slikovitih zapuščenih krajev. So tudi varuhinje živali.
Vile rade obdarijo tiste, ki si to zaslužijo. So muhaste in nepredvidljive. Ne marajo, da jih kdo zmoti pri njihovih opravilih, denimo pri plesu. Pri kaznovanju so hitre in ne poznajo milosti.
Nekatere vile živijo v vodi, posebno tam, kjer je ta globoka, temna in skrivnostna. Posebna zvrst vil so rusalke. Rade posedajo ob vodi in na drevesih ob njih. Njihovi lasje se nikoli ne posušijo, ne glede na to, kako dolgo so na kopnem. Rade si jih češejo s srebrnim ali zlatim glavnikom. Njihova polt je včasih čudno, nezemeljsko bleda. Za fante je bolje, da jim ne hodijo na pot.
Bele žene se pojavijo tudi ob rojstvu otroka. Takrat jih pravimo sojenice. Prva iz knjige usode prebere, kaj čaka detece na svetu, druga prede nit življenje, tretja jo prereže na dolžini, ki je otroku sojena. Pri svojem opravilu so resne in popolnoma tiho.
