Arboretum Volčji Potok pritegne ljudi, ki imajo radi cvetje. Ko pisani cvetovi obarvajo travnike in pomladno zelene vejice sadnih dreves, se obiskovalci postavljajo pod cvetoče veje okrasnih češenj, družijo se s kimavimi narcisami in delajo selfije z najlepšim izmed tulipanov.
A z očmi uprtimi v telefone brezbrižno hodijo mimo dramatične predstave narave. Nad njihovimi glavami cvetijo krošnje, obdarjene z milijardami drobnih cvetov. Zacveteli so iglavci.
Da, tudi iglavci cvetijo. Tako kot tulipani, narcise in okrasne češnje tudi iglavci iščejo načine, kako prenesti pelodna zrna do jajčnih celic ženskih cvetov in zagotoviti dovolj semen, da bo poskrbljeno za novi rod mladih rastlin. Če cvetoči in dehteči cvetovi stavijo na privabljanje opraševalcev (običajno čebel in metuljev), imajo majhni drobni in neopazni cvetovi drugega agenta – tihega, nevidnega, zanesljivega. To je veter.
Če nismo oboževalci drobnih cvetov pa zagotovo opazimo njihov pelod – v rumenih oblogah se useda na vetrobranska stekla avtomobilov, okenske police, vstopa tudi v naša dihala – to dobro vedo alergiki. Otrokom je v največje veselje potresavati vejice z moškimi cvetovi, saj se iz njih v oblakih sprošča pelod.
Kljub tegobam peloda v zraku so cvetovi vetrocvetk gotovo enako zanimivi kot cvetovi žužkocvetk. Opravljajo isto nalogo kot cvetovi, ki ji pogosto lovimo v fotografske objektive. Mi smo tokrat v cvetu ujeli vejico rdečega bora.



Na fotografijah:
• Moški cvetovi s pelodom (spodaj), žensko socvetje, ki je bilo lani oplojeno in se razvija v storž (zgoraj).
• Storž rdečega bora potrebuje dobro leto in pol, da oleseni in v njem dozori seme.
• Ob suhem vremenu se luske storža odprejo in iz njih popadajo drobna semena. Krilca jim omogočajo, da jih veter odnese daleč stran od materinske rastline.
Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.