V rodu Lysichiton sta dve vrsti, obe privlačni trajnici za trajno mokra tla. Kakšne so po desetletjih izkušnje z obema vrstama v Arboretumu Volčji Potok?

Lysichiton je zgodaj spomladi zelo opazna in slikovita trajnica, primerna za nabrežja jezer in potokov. Ko v Arboretumu Volčji Potok marca zacveti, je gotovo najpogosteje fotografirana rastlina v parku. Prvi zacveti Lysichiton americanum, ki ima rumen ovršni list. Cvet je v resnici socvetje, zgrajeno iz velikega ovršnega lista in osrednjega betiča z drobnimi, od daleč nerazpoznavnimi cvetovi. Na podoben način je zgrajeno socvetje kot pri pegastem kačniku (Arum maculatum), ki je v Sloveniji ob vodah in po grmovju razširjena samonikla rastlina. Zaradi podobnosti s kačnikom se je Lysichiton pri nas imenoval ameriški kačnik, kar pa je površna in neustrezna oznaka. Lysichiton pozna namreč tudi azijsko vrsto L. camtschatcensis, ki ima bel ovršni list.

Ovršni list dihurjevke je kot povoščen in nosi reliefni odtis cvetov s socvetnega beta, h kateremu se je med razvojem prilegal.

Američani pravijo svojemu »ameriškemu kačniku« skunk cabagge, torej skunkov kapus ali skunkovo zelje. Skunk je ameriška žival, ki pregovorno smrdi. Naša živalska vzporednica je dihur, zato sem že pred leti predlagal, da rastlino v slovenščini imenujemo dihurjevka. Ime še ni zasedeno, niti med rastlinami ni podobnega. Je dovolj slikovito, da gre takoj v ušesa. Tudi stvarno podlago ima: odrasli listi oddajajo neprijeten vonj. Socvetja imajo zelo šibek vonj. Ker so opraševalci muhe, je vonj prilagojen njihovemu okusu: nekatere spominja na razkuhan brstični ohrovt, za druge je kombinacija vonja po dihurju, mrhovini in česnu. A ljudje ta vonj zaznamo samo, če socvetje vohamo od blizu.

Vonj listov je močan takrat, ko liste poškodujemo. Vonj lahko zaznamo tudi ob nepoškodovanih listih, in sicer predvsem ob toplem in vlažnem vremenu. Kljub temu, da je vonj neprijeten, ni moteč. Gre za vonj med vonji, ki jih je narava polna, zato sprehod po parku kvečjemu dopolni z dodatnim vtisom. Govorim o parku, saj so dihurjevke predvsem rastline za močvirni svet ob naravnih stoječih vodah in potokih, ki so na sodobnih vrtičkih redkost. Tla morajo biti močvirna, grezna in globoka. Dihurjevke ne moremo saditi v mrežasto košaro, ker njena korenika išče pot v globino. Tudi meter in več globoko seže.

Dihurjevke so zelo privlačne, dokler cvetijo. Ko gredo socvetja h koncu, jih prerastejo zeleni listi. Ti zrastejo do meter visoko in vsak do 30 cm široko. Pri vraščenih rastlinah je listni šop zelo velik in gost. Tako rekoč za koš listov na vsako skupino socvetij! Tudi to je eden od razlogov, da je dihurjevka primerna za prostorne vrtove oziroma parke, kjer lahko takšno listno maso pametno združimo z drugimi večjimi rastlinami oziroma bolj velikopoteznimi zasaditvami.

Ameriška dihurjevka se z leti razraste. Kjer je spočetka zacvetelo eno samo socvetje, jih čez dvajset let zacveti cela skupina.

Dve dihurjevki, dva temperamenta

Po izkušnjah iz Arboretuma Volčji Potok se dihurjevki obnašata različno. Predvsem je ameriška dihurjevka bolj raščava in podjetna pri osvajanju prostora. Po cvetenju se takrat najmanj pol metra visok socvetni betič zvrne vstran. Kjer obleži, se zaseje mlada rastlina. Medtem ko se je ameriška dihurjevka namnožila in razširila, je kamčatska (L. camtschatcensis) ostala na istem mestu. Je tudi gracilnejša, v vseh rastlinskih delih nekaj manjša od ameriške. Z leti se pri obeh vrstah šopi gostijo, toda pri kamčatski manj kot pri ameriški.

Ameriška dihurjevka včasih plača ceno za zgodnje cvetenje. Če pritisne močan mraz, vršičke razvijajočih se socvetij požge. Vendar so leta, ko ni mogoče narediti lepega posnetka cvetoče ameriške dihurjevke, redka.

Nekaj razlike med vrstama je v času cvetenja. Prva zacveti ameriška, nato kamčatska. Zamika je do mesec dni. Morda je tudi zato azijska vrsta manj opazna. Ko cveti ameriška dihurjevka, je cvetja v naravi malo, to je še čas znanilcev pomladi. Aprila, ko se razcvetijo narcise in sadno drevje, je cvetnega okrasja v naravi in po vrtovih že dovolj, zato na še eno belo cvetočo rastlino nismo tako pozorni.

Vrtnarski napotki

Kot že zapisano, so prvi pogoj za uspešno gojenje dihurjevke naravna močvirna tla. Enako dobro se počuti na obrežju mirujoče in tekoče vode. Če vlage v tleh nikoli ne zmanjka, zelo dobro uspeva na polnem soncu. Zadovoljivo cveti v polsenci, noče pa cveteti, če jo silimo rasti v gosti senci. Zimske zaščite vrsti na potrebujeta.

Rastlino razmnožimo z oddelitvijo stranskih »očes« koreninske grude. Delimo jeseni, ko listje že propade. Druga možnost je sejanje. Na prosto, kjer bi želeli rastlino imeti, sejemo jeseni. Sejanci se po presajanju radi primejo. Mlade rastline prva leta le počasi napredujejo in jih je v začetnem obdobju treba varovati pred polži, da ne ostanejo brez listja. Posebnih drugih težav s škodljivci in boleznimi pri dihurjevkah ni. Če ne maramo »mladičev«, po cvetenju porežemo socvetne bete ali poleti populimo nezaželeni samosevni naraščaj. Kadar imamo opravka s sočnimi listi, imejmo na rokah rokavice, ker sok iz njih lahko povzroči srbečico.

Pred čiščenjem Velikega jezera jeseni leta 2006 smo izkopali korenike dihurjevk.

Druge zanimivosti

Opozoriti je treba, da so v svežih listih kristalčki kalcijevega oksalata, ki na rokah lahko sproži omenjeno srbenje, v ustih pa zagotovo povzroči občutek zbadanja tisočerih iglic. S kuhanjem se kristalčki razkrojijo. Ameriška dihurjevka je samonikla na zahodu Severne Amerike, od Aljaske na severu do Kalifornija na jugu. Staroselci, Indijanci, so jo uporabljali za prehrano. V več vodah kuhane mlade rastlinske dele in koreniko so jedli takrat, ko ni bilo boljše hrane. V debelih korenikah je mnogo škroba, ki so ga izkoristili tako, da so korenike najprej posušili in nato zmleli. Najbolj izdaten vir hrane so jeseni. Imajo nekoliko oster okus, podoben ingverju. Z obkladki iz korenik in pregretih socvetij so čistili razne zagnojene tvore, opekline, vreznine in otekline.

Kamčatska dihurjevka je samonikla na skrajnem vzhodu Rusije in na Japonskem. Razen na Kamčatki, ki je vrsti dala ime, je opisana še v Habarovsku, Magadanu, na Sahalinu in Kurilskih otokih. Na Japonskem je domača na otokih Hokaido in Honšu. Japonci jo imenujejo micubašou in je znana ter priljubljena močvirska cvetlica.

Obe vrsti so vrtnarji uspeli skrižati. Križanci imajo rumenkaste cvetove in naj bi bili še bolj raščavi od starševskih vrst. V Arboretumu v Volčjem Potoku jih še nismo preizkusili.

V socvetju kamčatske dihurejvke je barvni kontrast med ovršnim listom in socvetnim betičem izrazitejši.

Vir: Matjaž Mastnak, Vrtnar 17, 1 (2008), str. 24-25.