Še nekaj toplih sončnih žarkov in spet bomo lahko uživali v sveži zeleni barvi naše »angleške« trate. Ampak vse prerado se zgodi, da se izpod snega prikaže pusta, rjava, gnijoča trava. Za to so krive vremenske razmere v lanski jeseni, ko je bilo precej vlage, to pa je bilo za travno rušo kar predobro, zato se koreninski sistem ni razrasel v globino. Tudi v dveh hladnih zimskih mesecih, decembru in januarju, ni bilo snega, ki bi zaščitil travne bilke. Pa vendar ni treba zdaj obupati in začeti znova. V večini primerov bo zadoščalo, da upoštevate nekaj strokovnih nasvetov in posvetite trati malo pozornosti.

1. Ko se pomladi začne vegetacija, na trati velikokrat opazimo glivično bolezen, ki jo kratko imenujemo snežna plesen. Bolezen prepoznamo po belkasti ali rožnati prevleki, ki se širi radialno, zato jo opazimo kot nagnite kroge v travi.

2. Snežna plesen se ohranja na gnijočih ostankih rastlin, zato naj bo naše prvo opravilo odstraniti odmrle rastline in dele rastlin, ki povečujemo možnost okužbe. Pri močnejši okužbi lahko okužbo zavremo s fungicidi (npr. mankozeb). Ponavadi pa zadostuje že natančno grabljenje, pri katerem odstranimo vse odmrle dele rastlin ter ostanke listja. Z grabljenjem travo tudi prezračimo, in kot vemo, kjer je zračnost, veter hitro osuši rastline, na suhih rastlinah pa se bolezni, ki povzročajo gnitja, ne morejo razvijati.

3. Naslednji ukrep po česanju in zračenju travne ruše je gnojenje. Za zgodnje spomladansko gnojenje trave uporabimo gnojila z večjo vsebnostjo dušika, tako da trava začne hitro rasti. Za lepo negovano trato vsekakor priporočamo specialna gnojila za trato. Ta imajo že določena optimalna razmerja med makro in mikro elementi. Tako kakor priporočajo pri prehrani človeka več manjših obrokov, je tudi pri hranjenju trate. Bolje je torej več gnojenj z manjšimi količinami kot samo eno zelo obilno. Ko travo kosim, ji hkrati odnašamo lisno maso in s tem beljakovine, listno zelenilo in ostale produkte, potrebne za rast in razvoj rastline, z gnojenjem pa ji hranilne snovi vračamo.

4. Mah je poleg polsti v travi verjetno eden večjih sovražnikov lepe trate. Vojna z mahom je dolgotrajna, ena dobljena bitka z železovim sulfatom je samo epizoda v boju za lepo zelenico. Poleg vztrajnosti je najboljše jamstvo za uspeh pravilna predhodna priprava tal, tj. vodno-zračni režim, izbira primerne sončne lege in pravilna višina košnje. Če trato kosimo prenizko, imajo rastline premalo listne mase za boj s težkimi tlemi.

Če torej na kratko strnemo potrebne pomladanske ukrepe: več zraka v tleh, to pomeni posledično izboljšanje pH-ja tal ob pomoči večkratnega kakovostnejšega gnojenja, in višja košnja, da pridobimo večjo listno maso in s tem močnejšo travo, ki se bo uspešno uprla širjenju mahu.

Če ti ukrepi ne zadoščajo, pa je naslednji korak pri uničevanju mahu peskanje s kremenovo mivko in kemično uničevanje mahu.

Besedilo in fotografiji: Marko Mikuletič, univ. dipl. inž. agr.