Arboretum vsak dan vabi ljudi, da se po njem sprehodijo, da tu preživijo čas s svojimi prijatelji ali družino ter da izkoristijo čudovito naravo za oddih, meditacijo ali rekreacijo. Široka ponudba privabi veliko obiskovalcev, nekateri izmed njih pa se v park radi vračajo vedno znova. Nekateri celo vsakodnevno.
Zaposleni v parku stalne obiskovalce večkrat videvamo, lahko bi rekli, da jih že poznamo, vendar o njih ne vemo prav veliko. Zato smo se odločili, da jih povabimo na skupen sprehod in jim zastavimo nekaj vprašanj.
Miljana in Tomaž Jančigaj
Zakonca Miljana in Tomaž Jančigaj prihajata v Arboretum že 40 let. Dobro se spomnita, da sta na sprehod v Arboretum prišla s prvorojenim sinom že takoj po njegovem rojstvu. Sedaj se jima na sprehodu včasih pridruži šestletna vnukinja. Odkar sta v pokoju prideta v Arboretum vsak dan. Običajno se sprehodita po drevoredu, nato mimo uprave in rozarija, okoli Velikega jezera ter mimo kavarne v Spodnji angleški park. Od tam pot nadaljujeta mimo otroškega igrišča po vzhodni strani parka.
Letošnjo pomlad je Tomaž doživel možgansko kap, zato so sprehodi v Arboretumu postali glavni del njegove rehabilitacije in zato prideta v vsakem vremenu. Na začetku si je pri hoji pomagal s pripomočki, danes, komaj pol leta od kapi, je skoraj popolnoma okreval. Pri hoji si pomaga le še s sprehajalnimi palicami.
Poleti sta si v košari prinesla zajtrk. Zajtrkovala sta pri kamniti mizi ob skalnjaku na vzhodnem delu parka. Tako sta se lahko sprehajala celo dopoldne in ni bilo treba hiteti domov. Ob tej mizi je prijetna senca, kjer sta lahko še pozno dopoldne brala knjige in reševala naloge, ki so prav tako del Tomaževe rehabilitacije.
Sedaj pravita, da si ne znata več predstavljati svojega vsakdana brez sprehodov po parku. Pogumno sta se soočila s težko življenjsko preizkušnjo in pri tem, vsaj tako se zdi, postala še močnejša. Sprehodi jima služijo kot oddih in rekreacija, hkrati pa tudi priložnost, da spoznata nove ljudi ali da se družita z znanci, ki prav tako vsak dan prihajajo v park. Pravita tudi, da sedaj ne čutita več potrebe, da bi na sprehode odhajala kam drugam, v Bohinj ali na Bled. Pa tudi na morje ju ne vleče.
Oba se že trideset let ukvarjata z jogo in sta člana Društva Joga v vsakdanjem življenju. V poletnem času imajo vadbo na travniku v parku Arboretuma. Na tej prireditvi Miljana tudi aktivno sodeluje.
V parku ničesar ne pogrešata. Miljana in Tomaž se ne bojita psov, niti ju ne motijo prireditve. Prepričana sta, da smo ljudje sami odgovorni za to, kako doživljamo okolico in kako se odzivamo nanjo. Zavestno izbirata vesel in pozitiven pogled na svet. Zato ju veseli, da prireditve v park privabijo večje število ljudi. Priznavata, da se po parku raje sprehajata med tednom, ko je mir in tišina, ampak tudi občasne prireditve nikoli ne zmotijo njunega dnevnega sprehoda.
Skozi leta sta lahko opazila, kako se park razvija, kako se dodajajo nove vsebine in menjajo razgledi v njem. Hvaležna sta, da vrtnarji in zaposleni zanj lepo skrbijo. Miljana pravi, da pogreša samo lokvanje. Ti so včasih prekrivali vodo v jezeru Otočec. To je edino, kar bi si spet želela videti. Tomažu je zelo všeč nov nasad rododendronov, ki je nastal v Zgornjem angleškem parku. Milijana pa pristavi, da so ji najbolj všeč preproste stvari, kot je šumenje listja pod nogami. To so malenkosti, ki jih je rada doživljala že kot otrok.
Miljana in Tomaž sta izredno dinamična, sproščena in vesela. Zato sem prepričana, da bosta v parku vedno znova odkrivala malenkosti, ki jima lepšajo vsakdan. Želimo jima še veliko skupnih sprehodov v Arboretumu!
Pripravila: Mateja Mavec, univ. dipl. biol.
