Zdenka in Ludvik sta med tistimi obiskovalci, ki že desetletja spremljajo, kako se spreminjajo letni časi in z njimi podobe Arboretuma Volčji Potok. Obiskovanje parka je postal del njunega vsakdana. V letu 2025 sta skupaj zabeležila več kot 1300 vstopov, kar zgovorno priča o njuni vztrajnosti in navezanosti na Arboretum. V pogovoru nam razkrijeta, kaj ju vedno znova pripelje v park, zakaj sta izbrala hojo z lesenimi palicami ter zakaj menita, da je Arboretum prijazen prostor tudi za starejše obiskovalce.
Se lahko na kratko predstavita obiskovalcem Arboretuma? Koliko časa že prihajata v park?
Zdenka:
Zdenka Čebašek-Travnik, stara sem 71 let, po poklicu zdravnica. V Arboretum Volčji Potok prihajam približno 50 let, to je odkar sva se z Ludvikom spoznala. Narava mi je blizu že od otroštva, saj je bila moja mama biologinja in me je naučila opazovati naravo in videti podrobnosti v njej. Zato mi Arboretum pomeni več kot sprehod. Je prostor, kjer se lahko umirim in hkrati opazim kaj novega.
Ludvik:
Sem Ludvik Travnik, star 73 let, po poklicu zdravnik. Arboretum Volčji Potok obiskujem približno 70 let, prvi spomini segajo v moje otroštvo. Takrat je bil park odprt in brez vstopnine. Z očetom in družino smo prihajali peš ali s kolesom iz Kamnika. Park je bil drugačen kot danes, a občutek miru in prostora v naravi me je spremljal že takrat, zato se vanj vračam skozi vse življenje.
Koliko vstopov v Arboretum sta imela v letu 2025?
Ludvik:
V letu 2025 sem imel 667 vstopov. To pomeni, da sem bil tukaj skoraj vsak dan, včasih tudi večkrat.
Zdenka:
Jaz sem imela 666 vstopov. A te številke niso cilj, temveč zanimiv pokazatelj, kako zelo je Arboretum vpet v najino vsakodnevno življenje.
Kako so se vajini obiski Arboretuma spreminjali skozi različna življenjska obdobja?
Zdenka:
Obiski so se skozi leta zelo spreminjali. Ko je bil sin majhen, je bil Arboretum varen prostor blizu doma, kamor smo hodili skupaj na sprehode. Ko je sin odraščal, so se njegovi interesi spremenili in Arboretum mu ni bil več tako zanimiv. Otroci in mladostniki se pogosto nekoliko oddaljijo od narave v parku oziroma jo odkrivajo po svoje, v pravem gozdu in brez nadzora staršev. Potem so prišli vnuki in z njimi novo obdobje obiskovanja. Vsak od treh vnukov je šel skozi vse faze – od tega, da smo jih vozili v vozičku, do tega, da so tekali in se igrali na otroškem igrišču in kasneje do tega, da niso več želeli hoditi »na sprehode«. Upava, da bo čez čas prišla nova generacija in ponovila ta življenjski krog.
Ludvik:
Danes, ko sva oba v pokoju, ima obisk drugačen pomen. Arboretum ni več nekaj, kamor greš občasno, ampak je del vsakdanjega življenja. Prideva skoraj vsak dan. Hodiva, narediva svoje kroge in greva. Hoja tukaj je postala navada. Daje nama ritem dneva in občutek, da dan teče tako, kot je treba.
Kako danes poteka vajin običajen obisk Arboretuma?
Zdenka:
Nimava točno določenega urnika. Ko se odločiva, sedeva v avto in se pripeljeva do vhoda, pogosto dvakrat na dan – enkrat pred kosilom in potem še enkrat proti večeru. Odvisno je od dneva, od drugih obveznosti in opravkov in tudi od počutja. Včasih tudi od vremena.
Ludvik:
Nimava točno določenih ur, a veva, koliko poti lahko prehodiva v eni uri. Hodiva redno, cilj pa je približno 15.000 korakov na dan. Včasih prideva prej, včasih kasneje, pogosto pa prideva točno eno uro pred zaprtjem parka. Takrat veva, do kod lahko greva in koliko časa imava, da park pravočasno zapustiva. Tukaj lahko hodiš mirno, poti so urejene in ko enkrat spoznaš park, hitro veš kje si.
Zdenka:
Jaz načrtovanim korakom rada dodam še fotografijo. To je nekakšna obljuba sama sebi – da ne odidem ven brez posnetka, tudi če gre za čisto preprost motiv. Predvsem pa me to spodbudi, da gledam drugače in tako odkrijem tudi zanimive podrobnosti. Prijateljica Mija me je naučila tudi iskanja motivov v prostoru, ki tako dobivajo zame še nov pomen.
Hodita vedno po isti poti ali se pot spreminja?
Zdenka:
Pot je odvisna od vremena in letnega časa. Če se le da, se izogibava blatnim potem, ki so posledica dežja. Takrat je bolj prijetno na hribu, kjer lahko bolj sproščeno hodiva. Arboretum ima toliko različnih poti, da jih lahko vedno prilagodimo okoliščinam. Ob tem rada opazujeva zaposlene pri njihovem delu in se z njimi na kratko pogovoriva. Ali pa si ogledava razstave fotografij in slik. In je treba iti po drugi poti.
Ludvik:
V zadnjem obdobju redno vključujeva tudi vzpon na hrib. Če je pot dobro prehodna, greva kar po strmi poti, sicer pa okrog. Odvisno je tudi od tega, koliko časa imava. Včasih dobiva vmes klic od vnuka, da potrebuje prevoz, in se potem hitro obrneva in greva ven.
Imata kakšno drevo ali del parka, ki ga posebej rada opazujeta?
Ludvik:
Drevesa imam kar rangirana. Zelo so mi všeč lipovec, bukve in še nekaj dreves iz skupine na južni strani parka, kjer je gozd gostejši. Ko tam vse ozeleni, se lahko dobesedno skriješ v zelenje. Imen teh dreves se zdaj sicer ne spomnim.
Zdenka:
Jaz bolj gledam znanilce letnih časov. Majhne spremembe, podrobnosti in posebnosti posameznih delov parka. Od nepozebnikov in zvončkov spomladi do čudovitih barv jesenske narave in vse, kar se spreminja skoraj vsak dan. Tudi v dežju, megli ali snegu.
Imata kakšen kotiček ob vodi, ki vama je še posebej pri srcu?
Ludvik:
Meni je všeč »Kneippov potoček«, ker tam lahko obiskovalec varno stopi v vodo. V drugih delih parka to ni mogoče, čeprav obiskovalca mika, da bi se v poletni vročini vsaj malo ohladil.
Zdenka:
Poleg potočka mi je všeč postanek ob jezercih, še posebej, ko se oglašajo žabe. Takrat naju njihovo oglašanje premami in malo upočasni, da se v miru ozreva naokrog in poslušava.
Imata tudi kakšen skrit kotiček ali osebno pomemben del Arboretuma, ki vaju spomni na nekaj posebnega?
Zdenka:
Vsakokrat, ko greva mimo dela parka nad Hujsko loko, se spomniva skupne akcije po žledu leta 2014, ko smo skupaj s kamniškimi taborniki sadili drevesa. Posadili smo jih veliko in danes je lepo videti, kako so zrasla. Ta kraj nama ostaja živ spomin na skupno delo in na to, kako hitro si lahko narava opomore, še posebej, če ji malo pomagamo.
Ludvik:
Tudi meni ta del veliko pomeni, ker ko greš mimo, vidiš, da je nekaj, pri čemer si sodeloval, postalo del parka, del narave.
Kateri letni čas vama je najljubši v Arboretumu?
Ludvik:
Meni je Arboretum kot celota všeč v vseh letnih časih, edino ko je prevroče, takrat greva raje zgodaj zjutraj ali pozno zvečer.
Zdenka:
To je vprašanje, na katerega bi v vsakem letnem času odgovorila enako – da mi je najbolj všeč »trenutni« letni čas. Zdaj na primer ne veš, ali je še zima ali že kaj drugega, iščem znanilce naslednjega letnega časa, zvončke, teloh, cvetoče nepozebnike. Včeraj sem prvič našla listke zvončkov, tukaj jim pravijo kronice, kmalu jih bo še več in ni daleč čas, ko bodo cveteli.
Veliko ljudi vaju pozna tudi po leseni palici. Zakaj hodita vsak s svojo palico?
Ludvik:
Včasih sva hodila z navadnimi pohodnimi palicami in nordijskimi, ampak to ni bilo naravno gibanje. V Nepalu sem opazoval šerpe, kako hodijo z eno palico. Vidiš, da je to prava oblika, ker jo lahko premeščaš iz ene roke v drugo, postavljaš jo pred sabo, za sabo, prijemaš na različnih višinah. In na ta način so jih tudi pri nas uporabljali planinski pastirji. Midva sva se navadila nanju in nama hoja z njima odgovarja.
Zdenka:
Palica nama omogoča tudi stike z ljudmi. Veliko ljudi naju vpraša, zakaj nimava dveh, in se razvije pogovor. Pa še telovadiš lahko z njo. Če se kdaj zgodi, da prideva brez palic, jo jaz kar pogrešam.
Če bi imela vajina palica glas, kaj bi rekla?
Zdenka:
Rekla bi, da je postala »Modra palica« navdih za študijsko skupino, v kateri oblikujemo poti za osebe z različnimi oblikami oviranosti in jim omogočimo, da uživajo v naravnem okolju Arboretuma. Prišel je čas, ko »Modra palica« vabi na nedeljske sprehode, na katerih nam zanimivimi vodniki odkrivajo še drugačno doživetje parka – od fotografije, poezije, orientacije, krajinske arhitekture, gozdne terapije, pripovedovanja zgodb in različnih načinov hoje.
Moja palica bi tudi rekla, da ji je všeč, da z njo še malo potelovadim.
Ludvik:
Moja palica bi povedala, kaj vse se da z njo početi. Jaz z njo na vsakem sprehodu poberem kup belih robčkov in drugih stvari, ki jih ljudje odvržejo, in jih nesem do koša. To delam že leta, ne samo v Arboretumu. Midva sva taka posebna čistilca narave ob poteh.
Zakaj je po vajinem mnenju Arboretum Volčji Potok primeren za starejše obiskovalce?
Ludvik:
Ker ima urejene poti, ker se ne moreš izgubiti, ker daje možnost druženja. Sam se težko spraviš od doma, če pa veš, da se boš v parku z nekom srečal in malo poklepetal, je to dovolj velik motiv, da se odločiš za obisk. Arboretum resnično povezuje ljudi, kar je za nas, ki nismo več v redni službi, še bolj pomembno.
Zdenka:
Tudi jaz mislim, da je prav to druženje za marsikoga iz naše generacije izjemno pomembno. Tako druženje kot hoja po parku sta skorajda nujna za dobro počutje starejših. Zgodi se tudi, da je zanimiva družba včasih pomembnejša od opazovanja narave same. Vidim, da jo občudujejo v manjših skupinah in ob tem obujajo spomine na mladostna doživetja v naravi. Tudi midva.
Kakšen nasvet bi dala nekomu, ki si želi več gibanja in več stika z naravo?
Ludvik:
V Arboretumu srečujem ljudi, ki hodijo umirjeno, sami ali v dvojici, in opazujejo naravo. Ko to vidiš, ti je to lahko spodbuda, da greš in da vztrajaš.
Zdenka:
Od same želje po stiku z naravo do več gibanja v naravi je včasih kar dolga pot. Pomaga, če si postaviš čisto majhen cilj, na primer sprehod do papeških vrtnic in naprej do jezerca, galerije in kavarne. Ali pa iščeš motiv za lepo fotografijo, še posebej, ko se park odene v pisano cvetje. Tisti, ki težko hodijo, si lahko izposodijo invalidski voziček, a morajo imeti spremljevalca.
Zdenka in Ludvik s svojimi obiski dokazujeta, da je Arboretum prostor, ki se ga ne naveličaš, ker se spreminja z letnimi časi, z drobnimi motivi, predvsem pa z ljudmi, ki jih srečaš na poti.
Če tudi vi poznate zanimivo obiskovalko ali obiskovalca Arboretuma Volčji Potok, nam sporočite. Z veseljem se z njimi pogovorimo in njihove zgodbe ter izkušnje delimo z vami v rubriki Ljudje Arboretuma.
Pripravila: Ana Hribar Podkrajšek
