Brž ko pomladansko sonce ogreje vodo v ribniku, se prebudijo živali med rastlinjem in v blatu na dnu ribnika. Ena skupina teh živali so dvoživke. Že njihovo ime pove, da živijo dvojno življenje: v vodi preživijo mladost, odrasle živali pa živijo na kopnem. Tudi na kopnem si morajo številne dvoživke poiskati vlažno okolje, da se ne izsušijo. To pa zato, ker nekatere deloma dihajo tudi s kožo, ki mora biti vlažna, in deloma s pljuči. Komaj izvaljene dvoživke absorbirajo kisik skozi kožo, imajo pa tudi dodatne dihalne škrge. Delimo jih v tri redove, in sicer na manj znane sleporile, repate dvoživke (pupki, močeradi, človeška ribica) in brezrepce oziroma žabe. Dvoživke so nestalne tople živali, kar pomeni, da njihova telesna temperatura ni vedno enaka, ampak je odvisna od temperature okolja.
Prva dvoživka je pojavila v času dinozavrov (devonij) in se je razvila iz ribe z mesnatimi, okončinam podobnimi plavutmi. Imenovala se je Ichtyostega.
Koža dvoživk je gola in je kot dihalni organ lahko pomembnejša od pljuč.
Prehranjujejo se z žuželkami, pajki, polži in deževniki. Brezrepe dvoživke požirajo dobesedno z očmi. Ko zamižijo, se očesno zrklo ugrezne in poveča pritisk v ustni votlini in tako pomaga živali, da pogoltne plen.
Zmotno je mišljenje, da so žabe in krastače odlične skakalke. Skačejo namreč samo žabe, krastače pa nerodno in počasi hodijo in imajo zaradi tega tudi mnogo manjše in šibkejše zadnje okončine.
Imajo pet osnovnih čutil – za tip, okus, vid, sluh in voh. Lahko pa zaznajo tudi ultravijoličasto in infrardečo svetlobo ali čutijo zemeljsko magnetno polje. Imajo tudi čutilo za tlak.
Roke in noge dvoživk izdajajo, kje živijo: drevesne žabe imajo na prstih prisesne blazinice; vodne žabe in krastače prepoznamo po dobro razviti plavalni kožici med prsti, vrste, ki kopljejo, pa po kratkih prstih in kožnih odebelitvah na nogah.
Samci žab in krastač pojejo čisto posebne ljubezenske pesmi, medtem ko se samice ne oglašajo. Zaljubljeni samci pogosto napihnejo zvočni mehur, ki okrepi zvok, saj gre tako mimo glasilk več zraka.
Pregrevanje ozračja, upadanje vodne gladine, onesnaženje, kisli dež, osuševanje močvirij in sečnja deževnih gozdov povzročajo izumiranje mnogih vrst dvoživk. Zaradi tanke in občutljive kože so namreč zelo občutljive na spremembe v okolju, zato pravimo, da so indikatorji onesnaženosti okolja.
Zanimivost: Največja žaba živi v Afriki, velika je 80 cm in tehta kar 4 kg.
Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zootehnike