Arboretum Volčji Potok obsega veliko območje narave, na katerem se prepletajo različna življenjska okolja in habitati. Južni del sestavlja predvsem skrbno vzdrževan park z različnimi parkovnimi elementi in vodnimi telesi, severni del pa je bolj gozdnat in prepuščen naravnim procesom. V severovzhodnem delu Arboretuma najdemo številne habitate, od vlažnih travnikov in gozdov na mokrih tleh do jezera in potokov. Prav ti habitati so pomembno življenjsko okolje za dvoživke.
Skozi leta smo v Arboretumu na različne načine spremljali prisotnost dvoživk, letos pa smo imeli priložnost, sodelovati pri projektu CITI-MON: Uporaba občanske znanosti in zvočne krajine za spremljanje biodiverzitete mokrišč. Projekt CITI-MON izvajajo na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo. Cilj projekta je s pomočjo občanske znanosti in pasivnega akustičnega monitoringa prepoznavati različne dvoživke ter tako prispevati k boljšemu poznavanju njihove razširjenosti.
Kaj je pasivni akustični monitoring?
Pasivni akustični monitoring (PAM) je metoda spremljanja živali, ki temelji na snemanju in prepoznavanju njihovih značilnih glasov. Ker se različne živalske vrste oglašajo na različne načine, lahko z analizo zvočnih posnetkov ugotovimo, katere vrste so prisotne na določenem območju. Projekt CITI-MON je osredotočen na brezrepe dvoživke, kot so žabe in krastače, ki so še posebej glasne v obdobju razmnoževanja.
Snemalniki v Arboretumu
V sklopu projekta smo spomladi 2026 ob vodna telesa na severnem območju Arboretuma namestili snemalnike zvoka, ki so več tednov beležili oglašanje živali. Zbrane posnetke smo nato poslali na Nacionalni inštitut za biologijo (NIB), kjer so jih s pomočjo računalniških programov pregledali in analizirali. Jeseni istega leta smo prejeli rezultate analiz, ki so potrdili prisotnost dveh vrst žab:
- rosnica (Rana dalmatina)
- sekulja (Rana temporaria)
Vodno telo v Jelovi dragi
Snemalnik
Sekulja
Sekulja (Rana temporaria) je ena naših najbolj razširjenih žab, ki jo najdemo predvsem v hladnejših in vlažnih predelih Slovenije. Najraje ima senčne gozdove, gozdne robove, močvirne travnike in barja. Večino leta preživi na kopnem, kjer se skriva pod odpadlim listjem, kamni in trhlim lesom. Tam v mraku in vlažnem vremenu lovi žuželke, pajke, polže in druge drobne nevretenčarje.
Njena obarvanost je zelo raznolika – hrbet je lahko sivorjav, rdečkasto rjav, olivno zelen ali rumenkast, pogosto s temnejšimi lisami. Za sekuljo je značilna tudi temna lisa čez oči, ki je videti kot maska. Trebuh je svetel, belkast do rumenkast ali oranžen, pogosto s temnejšim marmoriranim vzorcem. Samci so nekoliko manjši od samic.
Pravo presenečenje sekulje je njeno zgodnje pomladno prebujanje. Že februarja, včasih še ob snegu, se začnejo množično seliti proti mrestiščem – plitvim mlakam, jezerom in drugim mirnim vodam. Samci samice privabljajo z značilnim grulečim oglašanjem. Samice nato v vodo odložijo velike skupke jajčec – mreste.
Sekulja je v Sloveniji zavarovana in uvrščena na Rdeči seznam ogroženih dvoživk kot ranljiva vrsta.
Primer posnetka sekulje:
Samec in samica sekulje
Rosnica
Rosnica (Rana dalmatina) je srednje velika, vitka rjava žaba, razširjena po vsej Sloveniji. Najraje ima toplejše predele, kjer se zadržuje v svetlih listnatih gozdovih, na gozdnih robovih in jasah ter na mokrotnih travnikih. Večino življenja preživi na kopnem, kjer predvsem podnevi lovi žuželke, pajke in druge drobne nevretenčarje. Zaradi rjavkaste obarvanosti se odlično zlije s suhim listjem, zato jo med sprehodom po gozdu zlahka spregledamo.
Njena najbolj prepoznavna značilnost so izredno dolge zadnje noge, ki ji omogočajo impresivne skoke, dolge tudi več kot meter. Hrbet je navadno enotno rjav ali rdečkasto rjav, čez oči pa ima značilno temno rjavo masko. Trebuh je bel in brez temnih lis, po zadnjih nogah pa se vlečejo temnejše prečne proge. Samice so nekoliko večje od samcev.
Zgodaj spomladi, od februarja do aprila, se rosnice odpravijo na mrestišča, ki jih predstavljajo manjše stoječe ali počasi tekoče vode. Samci samice privabljajo z ritmičnim oglašanjem, ki ga je težko slišati, saj se pogosto oglašajo kar pod vodo. Samica nato na potopljeno vejo ali steblo vodne rastline pritrdi kroglast mrest, ki lahko vsebuje od 300 do 1500 jajčec. Sčasoma mrest izgubi svojo kroglasto obliko in se razleze po vodni gladini.
Po koncu razmnoževanja se rosnice vrnejo na kopno, kjer preživijo večino leta in tudi prezimijo. Od mrestišč se lahko oddaljijo več sto metrov ali celo več kilometrov, zato je za njihovo preživetje pomembno, da so vodna in kopenska bivališča med seboj povezana.
Rosnica je v Sloveniji zavarovana in uvrščena na Rdeči seznam ogroženih dvoživk kot ranljiva vrsta.
Primer posnetka rosnice:
Rosnica
Poleg rosnice in sekulje smo skozi leta v Arboretumu opazili še nekatere druge vrste dvoživk:
- hribski urh (Bombina variegata)
- zelena rega (Hyla arborea)
- navadna krastača (Bufo bufo)
- zelene žabe (Pelophylax sp.)
- navadni močerad (Salamandra salamandra)
- planinski pupek (Ichthyosaura alpestris)
- navadni pupek (Lissotriton vulgaris)
- veliki pupek (Triturus carnifex)
- v preteklosti tudi zelena krastača (Bufotes viridis)
Hribski urh
Zelena rega
Zelena žaba
Planinski pupek
Navadni pupek
Veliki pupek
Zanimive povezave
Fotografije: Matjaž Mastnak, Klara Kopač, Arboretum Volčji Potok, NIB
